Kakšen bo vpliv ameriške intervencije v Venezueli na ceno nafte

Drzen korak Washingtona, da minuli konec tedna zajame venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, bo imel globoke posledice za širši mednarodni red. Kot je v soboto jasno povedal ameriški predsednik Donald Trump, bo vplival tudi na svetovno naftno industrijo.

Venezuela ima največje dokazane zaloge nafte na svetu, ocenjene na 300 milijard sodov. Naslednja država na seznamu je bogata bližnjevzhodna monarhija Savdska Arabija s skupno 268 milijardami sodov nafte.

Na novinarski konferenci po ameriški operaciji je ameriški predsednik povedal, da bi venezuelska naftna industrija z ZDA lahko zaslužila veliko denarja. "Naše zelo velike ameriške naftne družbe, največje na svetu, bodo vstopile, porabile milijarde dolarjev, popravile močno poškodovano infrastrukturo, naftno infrastrukturo, in začele ustvarjati prihodke za državo," je povedal.

Trump je dodal, da je venezuelska naftna industrija že dolgo časa v popolnem zatonu in da je Caracas črpal le drobec tega, kar bi lahko. Ameriški predsednik ima prav. Latinskoameriška država velja za učbeniški primer, kako ne ravnati z nafto. Desetletja slabega upravljanja kronskega dragulja venezuelskega bogastva so državo namreč pahnile v globoko gospodarsko in družbeno krizo.

Desetletja slabega upravljanja

Venezuela se pogosto označuje za petrodržavo, s čimer strokovnjaki merijo na dejstvo, da nafta še vedno prispeva levji delež državnega proračuna in je največja industrija v državi. V sedemdesetih letih je venezuelska proizvodnja nafte dosegala sedemodstotni delež celotne svetovne proizvodnje nafte, danes le še 0,8-odstotnega.

Venezuelske oblasti so se namreč do nafte obnašale, kot gre za neizčrpen vir, večen in vedno na voljo. Pri tem so seveda zanemarile vzdrževanje infrastrukture in premalo vlagale v novo. Režim Madurovega mentorja in nekdanjega predsednika Huga Chaveza, ki je državi vladal med letoma 1999 in 2013, pa je na vodilne položaje državnega naftnega podjetja postavil svoje kadre.

Prevelika odvisnost od nafte je bila razgaljena leta 2014 – leto dni po začetku Madurovega predsedovanja –, ko je cena za sod surove nafte upadla pod 100 dolarjev in se leta 2016 znižala celo pod 30 dolarjev.

Thomas Coex/AFP

 

To je državo pahnilo v globoko gospodarsko in politično spiralo. Čeprav so cene nafte od takrat krepko zrasle – danes se gibljejo pri 60 dolarjih za sod –, je bila škoda storjena; tako na družbeni (kolaps socialnega sistema), politični (utrjevanje oblasti čedalje bolj avtoritarnega Madura) kot gospodarski ravni.

Razmere so dodatno poslabšale obsežne ameriške gospodarske sankcije. Država je proti koncu prejšnjega desetletja doživela hiperinflacijo. Letna inflacija je leta 2018 poskočila na nekaj več kot 130 tisoč odstotkov, in čeprav se je od takrat upočasnila, je po podatkih centralne banke leta 2023 ostala pri 190 odstotkih.

Od leta 2014 je državo zapustilo približno osem milijonov ljudi, ki so prebegnili predvsem v sosednje države. To je vplivalo na nov val populizma tako v regiji kot tudi v zaželeni destinaciji venezuelskih migrantov, ZDA, kjer se je rodila nova protipriseljenska retorika.

Ameriški načrti za venezuelsko nafto

Trump se je v nagovoru medijem v soboto osredotočil na gospodarski vidik Venezuele po Maduru, pri čemer je v ospredje postavil predvsem nafto. Dejal je, da bodo imele ZDA "prisotnost v Venezueli, kolikor se to tiče nafte". To bi lahko pomenilo večjo vlogo za ameriške družbe, kot sta Exxon Mobile in Chevron. Ta v Venezueli še vedno deluje na podlagi izjem od sankcij iz časa Bidnove administracije.

Če v kratkoročnem obdobju v Venezueli ne pride do razpada države, kar se je denimo zgodilo po ameriški intervenciji v Iraku, bi lahko Washington Caracasu ponudil priložnost za pomoč pri oživljanju venezuelske naftne industrije. Kot je poudaril ameriški predsednik, bodo ameriške naftne družbe aktivno sodelovale pri obnovi venezuelske naftne infrastrukture.

Za zdaj še ni jasno, v kakšnem obsegu bodo ameriški naftni velikani sodelovali v postmadurovski Venezueli. Chevron in ConocoPhillips sta za Bloomberg opozorila, da je prezgodaj ugibati o prihodnjih poslovnih dejavnostih ali naložbah, prav tako pa v Venezueli še niso določena pravna ali fiskalna pravila za tovrstno sodelovanje.

Bloomberg Mercury

 

Okrevanje venezuelske proizvodnje črnega zlata bi lahko sčasoma pomenilo precejšen upad cen nafte po svetu. Trenutna proizvodnja nafte v tej latinskoameriški državi je zaradi prej omenjenih razlogov blizu dna, hkrati pa zaradi sankcij ne more doseči večine globalnih trgov. Po analizi Bloomberga Economics bi okrevanje venezuelske proizvodnje povzročilo štiriodstotno znižanje svetovnih cen nafte. Vendar kot opozarjajo analitiki, bi to lahko trajalo več let.

Za obnovo venezuelske proizvodnje nafte bodo potrebne večje tuje investicije in tuje znanje. Venezuelska državna naftna družba PDVSA namreč nima kapitala in strokovnega znanja za povečanje proizvodnje. Naftna polja so izčrpana in trpijo zaradi več let nezadostnega vrtanja, dotrajane infrastrukture, pogostih izpadov električne energije in kraje opreme, ugotavlja študija raziskovalnega podjetja Energy Aspects.

Za ponazoritev: venezuelska naftna industrija je v tako slabi kondiciji, da traja do pet dni, da se supertankerji, ki dostavljajo surovo venezuelsko nafto na Kitajsko, popolnoma napolnijo, medtem ko je pred sedmimi leti ta proces trajal le en dan.

Energy Aspects medtem še ocenjuje, da bi dodajanje pol milijona venezuelskih sodov na dan stalo 10 milijard dolarjev in trajalo približno dve leti. Obsežnejša povečanja bi lahko zahtevala na desetine milijard dolarjev v več letih, so iz podjetja sporočili za časnik New York Times.

"Če bi se politične razmere stabilizirale in bi se sankcije postopno omilile, bi lahko v Venezueli znova stekla večja vlaganja tujih energetskih družb. To bi omogočilo postopno povečanje proizvodnje in vrnitev večjih količin nafte na svetovni trg," je povedal Tomaž Arih iz Save Infonda.

Arih dodaja, da bi povečana ponudba sčasoma delovala kot zaviralec rasti cen nafte in tako prispevala k bolj umirjenemu gibanju cen, zlasti v obdobjih, ko svetovno povpraševanje ne raste hitro. "A takšen scenarij je še daleč, saj zahteva ogromne investicije, čas in politično stabilnost, preden bi se proizvodnja Venezuele podvojila ali potrojila," pove.

Podjetja, ki bodo imela največje koristi

Koristi od ameriške intervencije bodo imela predvsem velika ameriška podjetja. Kot navaja Bloomberg, je Chevron v najboljšem položaju, da izkoristi trenutek in pomaga povečati črpanje nafte v Venezueli, saj že zdaj prispeva približno petino tamkajšnje proizvodnje na podlagi posebne izjeme pri sankcijah.

Bloomberg Mercury

 

Chevron v Venezueli trenutno črpa približno 140 tisoč sodov na dan in jih po posebni ameriški licenci pošilja rafinerijam ob Mehiškem zalivu. Vendar je do zdaj bil Chevron bolj osredotočen na poplačilo lastnih terjatev kot na vlaganje novega kapitala v rast proizvodnje.

Naftna družba s sedežem v teksaškem Houstonu upravlja skupna podjetja z venezuelsko državno družbo PDVSA in se zanaša na pomorski izvoz za monetizacijo težke nafte. Ta sistem se lahko hitro ustavi, ko tankerji prenehajo pluti, kar je Trumpova administracija v zadnjih tednih storila z blokado tankerjev.

Tudi Exxon in ConocoPhillips poznata teren v Venezueli, vendar sta se po nacionalizaciji premoženja v času vladavine predsednika Chaveza umaknila. Exxon je sicer nakazal pripravljenost, da bi naložbe znova proučil. Zaradi valov nacionalizacij v Venezueli Exxon in ConocoPhillips denimo še vedno terjata več milijard dolarjev odškodnin za zasežena sredstva.

Dejstvo venezuelske naftne industrije je tudi to, da venezuelska ekstra težka nafta pogosto potrebuje razredčilo – lažjo nafto, ki se ji primeša, da lahko teče po cevovodih in v ladje – zaradi česar je trgovanje toliko odvisno od logistike in ustrezne infrastrukture.

Ameriška naftna industrija je kljub temu v odličnem položaju, da izkoristi ogromna bogastva pod Venezuelo. Več kot 70 odstotkov rafinerijske zmogljivosti ZDA je namreč prilagojene za predelavo težjih vrst nafte, te kapacitete pa so skoncentrirane na obali Mehiškega zaliva – na drugi strani Karibskega morja.

Ameriške družbe, ki so v središču sistema, zgrajenega za predelavo težke, visoko sulfidne trde nafte, so Exxon Mobil, Valero, Marathon Petroleum, Phillips 66, PBF Energy, HF Sinclair in CITGO Petroleum.

Kaže tudi, da bodo ameriške naftne družbe prisiljene vstopiti na venezuelski trg, saj so ameriški uradniki vodilnim v naftnih podjetjih povedali, da bodo morali v Venezuelo vložiti znaten kapital, če želijo odškodnino za premoženje, razlaščeno pred dvema desetletjema, poroča Reuters.

Dodatni izziv za podjetja pri investiranju v venezuelsko naftno industrijo takoj po intervenciji je poleg politične nestabilnosti še dejstvo, da je svet trenutno preplavljen z nafto, pri čemer se cene črnega zlata gibljejo blizu petletnega dna.

Gaby Oraa/Bloomberg

 

Kakšen vpliv bo intervencija imela na cene nafte?

"Ameriška intervencija v Venezueli in stopnjevanje pritiska na Madurov režim za zdaj nimata velikega neposrednega vpliva na svetovne cene nafte, vendar pa imata pomemben potencial za prihodnje razmere na trgu," je povedal Arih iz Save Infonda.

Arih opozarja, da je kljub 17-odstotnemu deležu svetovnih zalog nafte dejanska proizvodnja v Venezueli v zadnjih letih močno upadla in trenutno dosega manj kot odstotek svetovne ponudbe, zato morebitne kratkoročne motnje v izvozu same po sebi ne morejo občutno premakniti globalnih cen, temveč se na trgu kažejo predvsem kot večja previdnost vlagateljev in rahla nihanja cen.

Kot poročajo številni mediji, ameriška intervencija povzroča nervozo na trgih, vendar večji skok cen nafte za zdaj ni verjeten. Predvsem zato, ker je venezuelski izvoz nafte v zadnjem času moten zaradi ameriškega embarga oziroma blokade. PDVSA je še pred intervencijo začel zmanjševati proizvodnjo nafte, ker mu zaradi trajajoče ameriške naftne blokade, ki je izvoz zmanjšala na nič, zmanjkuje skladiščnih zmogljivosti. Trump je dejal, da naftna blokada ostaja v veljavi.

Cena soda surove nafte brent se je v ponedeljek opoldne gibala pri 61 dolarjih in je na tedenski ravni nekoliko upadla. Venezuela namreč zajema majhen delež svetovne ponudbe v času, ko je na globalnem naftnem trgu preveč ponudbe. Raziskovalno podjetje Third Bridge je po sobotnih dogodkih zapisalo, da ni opazilo, da bi ti dogodki takoj vplivali na ceno surove nafte ali stroške bencina na črpalkah.

Kathleen Brooks, direktorica raziskav pri XTB, je medtem dejala, da bi lahko bil upad cen nafte kratkotrajnega značaja, saj vlagatelji ocenjujejo, koliko časa bo trajalo, da bo dodatna venezuelska nafta vplivala na svetovni trg. "Potrebne naložbe vključujejo nadgradnjo stare in propadajoče infrastrukture, vrtanje novih naftnih vrtin in gradnjo več rafinerij za predelavo venezuelske težke surove nafte. Optimizacija Venezuele, bogate z viri, za ustvarjanje dohodka, potrebnega za preobrat države, bi lahko trajala do leta 2030 in še več," je pojasnila.

Naftni kartel OPEC+ je medtem na nedeljskem srečanju vztrajal pri načrtih za začasno ustavitev povečanja ponudbe v prvem četrtletju, v skladu s preteklimi odločitvami v zadnjih mesecih. Ključni člani, ki jih vodita Savdska Arabija in Rusija, bodo do konca marca ohranili skupno raven proizvodnje. Na srečanju držav o Venezueli niso razpravljali.

V nedavni napovedi za cene nafte v letu 2026 so analitiki Bloomberga Adria izrazili pričakovanje, da se bo cena brenta v 2026 gibala med 60 in 65 dolarji za sod. Trg bo še obremenjeval naraščajoč presežek globalne ponudbe. Ker je OPEC+ za prvo četrtletje 2026 opustil nadaljnje povečevanje proizvodnje, analitiki ne vidijo prostora za rast cen nafte, kar po njihovem nakazuje tudi, da daje ameriška administracija prednost nižjim cenam goriv na bencinskih servisih.