Washington po Venezueli meri na Kubo: Bo padel še kubanski režim?

Kuba je bila od nekdaj trn v peti ameriški sosedski politiki. Ko so kubanski revolucionarji pod vodstvom Fidela Castra in Che Guevare konec 50. let prejšnjega stoletja strmoglavili ameriško podprt režim diktatorja Fulgencia Batiste, so odnosi med obema severnoameriškima državama dosegli dno, kjer ostajajo še danes.

Nekaj ​​let po kubanski revoluciji je takratni predsednik John F. Kennedy razglasil embargo na trgovino med ZDA in Kubo kot odgovor na nekatere gospodarske ukrepe kubanske vlade. Embargo ostaja v veljavi še danes.

Odnosi med Kubo in ZDA, ki ju na najbližnji geografski točki loči le približno 150 kilometrov, se od konca petdesetih niso veliko spremenili, z izjemo drugega mandata predsednika Baracka Obame. Ta je leta 2014 s kubansko vlado napovedal obnovitev diplomatskih odnosov.

Sredina drugega desetletja v tem stoletju je bila za Kubo obdobje upanja. Po pomiritvi sovražnosti z Washingtonom so na Kubo vstopili prvi tuji investitorji in trume turistov, vlada Raula Castra, brata revolucionarja Fidela, ki je oblast prevzel na začetku prejšnjega desetletja, pa je uvedla previdne gospodarske reforme, zadevajoč predvsem mala podjetja, in več svobode za tuje naložbe.

Obamov naslednik Donald Trump je v zvezi s Kubo razveljavil veliko politik svojega predhodnika. Optimizem, ki je sledil zbližanju držav pred desetletjem je nadomestil pesimizem tako na notranjem kot tudi na zunanjepolitičnem področju.

Sankcije prvega Trumpovega mandata, delno popuščanje pod predsednikom Joejem Bidnom, vnovične omejitve drugega Trumpovega mandata, zlom turizma zaradi pandemije covida in prosti pad gospodarstva so skupaj prispevali k trenutni nestabilnosti, ki že več let pesti karibski otok.

Posebno slabo je bilo leto 2020, ko se je kubanski bruto domači proizvod skrčil za kar 11 odstotkov. Gospodarstvo pa ni bilo edino, ki se je v tem obdobju sesulo. V zadnjih petih letih je Kubo zapustilo več kot milijon ljudi, električno omrežje je izjemno načeto, orkan Melissa pa je lansko jesen opustošil vzhodni del otoka. Razmahnila se je tudi zdravstvena situacija, saj je izbruh denge dosegel razsežnosti epidemije.

Ob vsem tem je Havana, zdaj pod vodstvom predsednika Miguela Diaza-Canela, ostala pri komunistični ortodoksiji. Ves čas je zavračala politične spremembe, hkrati rahljala in zategovala pas zasebnega sektorja ter ohranjala enopartijsko avtoritarno oblast na otoku. Kar je bila desetletja stvarnost v tej karibski državi, se bo zdaj morda hitro in nepričakovano končalo.

Bloomberg Mercury

 

Venezuelska naveza

Pod ameriškim embargom in brez velikih zalog naravnih bogastev je morala Kuba nekako preživeti. Nad vodo jo je do konca hladne vojne s tesno subvencioniranim gospodarskim odnosom obdržala Sovjetska zveza, ki je na Havano gledala bolj kot na osrednji element svoje protiameriške politike na zahodni polobli kakor na ideološkega zaveznika. Moskva je kubanski sladkor odkupovala po preferenčnih cenah, nafto dobavljala pod ugodnimi pogoji ter odobravala kredite, stroje in tehnično pomoč, ki so podpirali vse od proizvodnje elektrike do industrije.

Ta harmonija se je z razpadom Sovjetske zveze sesula in Kubo pahnila v globoko krizo med devetdesetimi, ko so otok pestili pomanjkanje goriva, krčenje uvoza in strm padec BDP. Havana je krizo poskušala reševati s prestrukturiranjem gospodarstva in osredotočanjem na turizem, vendar noben pokrovitelj ni mogel nadomestiti obsega in zanesljivosti nekdanje sovjetske podpore.

Nato je na začetku tretjega tisočletja sovjetsko praznino zapolnil nov predsednik Venezuele, karizmatični častnik Hugo Chavez, ki je v Venezueli začrtal novo socialistično smer. Na prelomu tisočletja je Caracas Kubi dobavljal velike količine surove in rafinirane nafte po koncesijskih pogojih, Kuba pa je Venezueli 'plačevala' s storitvami. V južnoameriško državo je napotila na desettisoče zdravnikov in svetovalcev, ki so postali ključni element Chavezovih socialnih programov.

Vendar se je ta ureditev začela krhati sredi drugega desetletja, ko sta rekordni padec cen nafte in gospodarska kriza v Venezueli močno prizadela njeno proizvodnjo nafte. Venezuelo so pretresli državljanski nemiri, vse večja revščina in ameriške sankcije.

Kljub gospodarski krizi je do kubanskih obal do nedavnega še vedno prihajala venezuelska nafta – podatki o izvoznih tokovih kažejo, da je Kuba še konec leta 2025 prejemala približno 24 tisoč sodov venezuelske surove nafte na dan. Venezuelske dobave zajemajo približno 30 odstotkov kubanskih potreb po nafti.

Ali se bo dobava venezuelske nafte nadaljevala, ostaja osrednje vprašanje Havane po ameriški intervenciji minuli konec tedna, ko so ameriške sile v drzni operaciji zajele venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, nekdanjega varovanca predsednika Chaveza, ki je bil usposobljen in poučen prav na Kubi.

Preden so ameriške sile zajele Madura, je Trumpova administracija uvedla naftno blokado Venezuele, kar je oklestilo izvoz na Kubo. Venezuelsko državno naftno podjetje PDVSA je še pred intervencijo začelo zmanjševati proizvodnjo surovine, ker mu je zaradi ameriške blokade, ki je izvoz zmanjšala na nič, zmanjkalo skladiščnih zmogljivosti. Trump je v soboto dejal, da naftna blokada ostaja v veljavi.

"Venezuelo moramo razumeti kot ključni zunanji steber stabilnosti kubanskega režima, predvsem z vidika subvencionirane energetike, preferenčnega trgovanja in finančne pomoči za obubožano kubansko ekonomijo," je povedal mednarodni politolog Faris Kočan. "Paradoks je seveda v tem, da je venezuelska ekonomija enako obubožana," dodaja.

Bloomberg Mercury

 

Kočan izpostavi, da ameriška intervencija ogroža kubansko energetsko varnost in fiskalno preživetje te države. "Scenarija, kjer nova (stara) oblast v Venezueli začne proces prekinjanja vezi ter prihaja do potenciala električnih mrkov, pomanjkanja in večjih družbenih trenj na Kubi, si kubanski režim ne more privoščiti. Če tak scenarij preživi, lahko pričakujemo bolj militarizirano in navznoter obrnjeno državo, ki bi bila mimikrija poznosovjetske stagnacije," pojasnjuje.

Kuba bo v novem razmerju moči v regiji tudi pod pritiskom Caracasa. Nova začasna voditeljica Venezuele Delcy Rodriguez je namreč manj predana Kubi kot Maduro, kar naj bi bila po poročanju ameriških medijev posledica njenega nezadovoljstva s kubansko nezmožnostjo zanesljivega plačila Venezueli za njene pošiljke nafte.

"Če bo Rodriguezova sodelovala s Trumpom in ohranila nadzor nad svojo državo, bo Kuba postala latinskoameriški režim pod največjim neposrednim pritiskom. Otok je odvisen od venezuelske pomoči in je bil v hudi stiski, že preden je Trump zajel Madura. Kubansko gospodarstvo je v razsulu. Turizem, njegova glavna panoga, se je skrčil na vsaj polovico ravni pred pandemijo brez znakov okrevanja. Kriminal in bolezni naraščajo, saj organi pregona in bolnišnice propadajo zaradi nezadostnega financiranja. Otoška vlada je že prej prestala ogromen pritisk, vendar se sooča z največjo krizo doslej," je v eseju za revijo Foreign Affairs zapisal sodelavec za latinskoameriške študije pri Svetu za zunanje odnose Will Freeman.

Ameriški pritisk na Kubo

Po ameriški intervenciji v soboto je predsednik Trump izjavil, da so Kubi "šteti dnevi" in da Washington po uspešnem posredovanju v Venezueli zdaj usmerja pogled proti Havani. "Zdi se, da je Kuba pripravljena na padec. Ne vem, ali bodo vztrajali, ampak Kuba zdaj nima nobenih prihodkov. Vse svoje prihodke je dobila iz Venezuele, iz venezuelske nafte," je povedal.

Podobno razmišlja državni sekretar Marco Rubio, sicer otrok kubanskih priseljencev, ki sta prebegnila iz Kube v času hladne vojne. Rubio je za televizijo NBC povedal, da meni, da "so v velikih težavah". "Ne bom govoril o tem, kakšni bodo naši prihodnji koraki in politika v tem pogledu," je dejal, "vendar mislim, da ni skrivnost, da nismo veliki oboževalci kubanskega režima, ki je, mimogrede, podpiral Madura."

"Med republikanci, kot je Rubio, vlada prepričanje, da bo kubansko gospodarstvo po prekinitvi dobave venezuelske nafte propadlo in sprožilo ljudsko vstajo," je za časnik New York Times dejal Ricardo Zuniga, nekdanji ameriški uradnik, ki je pomagal pri sklenitvi sporazuma med Obamo in Kubo. "Na Kubi smo videli, da ni omejitev, kako se lahko razmere poslabšajo, ne da bi prišlo do vstaje."

Bloomberg Mercury

 

Svoje neodobravanje ameriške poteze v Venezueli je Havana hitro obsodila. Zajetje Madura je označila za dejanje "državnega terorizma", kubanski zunanji minister Bruno Rodriguez Parrilla pa je na zasedanju Skupnosti latinskoameriških in karibskih držav povedal, da jih padec Madura "postavlja v kritično eksistencialno dilemo za njihovo preživetje kot nacionalna država in neodvisen, suveren narod". Kubo precej bolj kot druge.

Za sledenje spremembi režima na Kubi, katerega si Washington želi že več desetletij, ZDA morda ne bo treba storiti veliko. Caracas Havane ni zalival s tekočim zlatom le za lastne potrebe, temveč je Kuba venezuelsko nafto prav tako prodajala na mednarodnih trgih, s čimer si je zagotavljala nujno potrebne tuje valute. Te je upravljala za nakupe osnovnih živil in zdravil.

V kolikšni meri so bili odnosi med Kubo in Venezuelo medsebojno povezani, je pričala tudi nekaj dni stara novica, da je v ameriški operaciji v soboto umrlo kar 32 kubanskih državljanov. Kot poročajo tuji mediji, so Madurove varnostne sile skoraj v celoti sestavljali kubanski operativci, ki prav tako zasedajo pomembna mesta v venezuelskih obveščevalnih službah in vojski.

Bi lahko ZDA dosegle spremembo režima tudi v Havani?

Napovedovanje, kaj bo Trumpova administracija storila v prihodnosti, je postalo stvar golega ugibanja, kljub temu pa nekateri poznavalci ocenjujejo, da Kuba Trumpu nima veliko ponuditi. Padec kubanskega režima bi bila prej zmaga za nekatere jastrebe v administraciji, kot je Rubio, dogovorov željan Trump, ki je obseden s številkami, pa verjetno od Kube ne bi imel veliko.

Obramboslovec Erik Kopač ocenjuje, da je v nasprotju z Venezuelo z ameriškega zornega kota na Kubi ekonomski interes nekoliko manjši, kriminalnega, s čimer misli na ameriške obsodbe venezuelske 'narkomafije', pa ni. "Razloga, ki bi vsaj ne neki 'moralni' ravni opravičeval zamenjavo oblasti, torej ni," pove.

Freeman iz Sveta za zunanje odnose izpostavlja, da bi lahko bila tudi za odstavitev kubanskega režima potrebna ameriška vojaška operacija. Pri tem dodaja, da bi šlo za "manever, za katerega se zdi, da niti Trump niti ameriška javnost nimata veliko zanimanja". "Predsednik Trump je na primer nedavno izjavil, da verjame, da bo kubanski režim padel sam od sebe, brez neposrednega sodelovanja ZDA," je zapisal.

Ameriško posredovanje na Kubi prav tako ne bi zahtevalo veliko naporov. Režim v Havani je krhek. Že tako je velik del otoka zaradi pomanjkanja goriva in rjastih elektrarn pod vplivom dolgotrajnih izpadov elektrike. Na ulicah otoka vlada tudi pomanjkanje hrane, ki ga je nekoč zagotavljal vladni sistem racioniranja. Osupljivih 89 odstotkov Kubancev živi v skrajni revščini, 78 odstotkov pa jih namerava emigrirati.

Bloomberg Mercury

 

Politolog Kočan izpostavi, da ima Havana v luči ameriške intervencije v Venezueli zdaj priložnost krepitve kohezije političnih in ekonomskih elit na Kubi, pri čemer reformistične frakcije izgubljajo potencial. ''Kubanski režim se v tem pogledu lahko vede, kot da je naslednji na vrsti, s čimer začne proces konsolidacije v slogu Madura v Venezueli. Lahko bi rekli, da ameriška intervencija v Venezueli strukturno šibi Kubo, a jo lahko politično stabilizira na kratek rok – ne pa nujno na srednji in dolgi rok,'' pove.

"Kuba je notranje veliko bolj homogena, saj opozicije skoraj ni. Nelegitimnosti oblasti tudi ne. Podobno dejanje, to je ugrabitev predsednika Canela, bi imelo tako še bolj šibak učinek kot ugrabitev Madura. Posledično obstaja velika verjetnost, da bi tovrstno dejanje zvodenelo. Vseeno pa ne smemo pri tem prezreti dejstva, da je kubanska opozicija v ZDA izredno politično in ekonomsko močna. Prezreti ne smemo niti tega, kje ima Trump rezidenco in kdo vse so člani njegove administracije," sklene Kopač.

Geopolitični kontekst

Kot smo pisali takoj po ameriški intervenciji v soboto, je v osrčju te poteze jasna strateška kalkulacija Washingtona: omejiti in drastično zmanjšati gospodarski in geopolitični vpliv Kitajske v Latinski Ameriki, ki je zadnja leta močno okrepila svojo prisotnost prek projekta pasu in ceste.

"Postaja jasno, da želijo ZDA izriniti Kitajsko z zahodne poloble, ki je ključna za ameriško nacionalnovarnostno strategijo, a trenutno ni pripravljena tvegati vakuuma, ki bi lahko nastal kot posledica padca venezuelskega režima," geostrateške premike v regiji še komentira politolog Kočan.

Kitajska je v zadnjem desetletju tiho, a vztrajno postala največja trgovinska partnerica te celine, kar je ameriška administracija ocenila kot nevzdržno stanje, ki spodkopava njene vitalne interese v soseščini. Poleg Venezuele Peking ohranja tudi tesne odnose s Havano, saj imata obe državi komunistični preteklost in sedanjost.

Kubanski dolg Pekingu, ki ga je bila Havana v preteklosti nezmožna odplačati, naj bi znašal več milijard dolarjev. Kitajska je tako občasno pripravljena pomagati kubanski vladi, da ostane na površju, vendar, kot izpostavlja Michael Bustamante, profesor kubanskih študij na Univerzi v Miamiju, ni pripravljena v celoti financirati gospodarskega modela, za katerega meni, da je propadel.