Kdo je naslednja Trumpova tarča? 'Grenlandski scenarij lahko pomeni konec zveze Nato'

Potem ko so ZDA prevzele upravljanje Venezuele in napovedale krepitev tamkajšnje naftne industrije, kar bi lahko ZDA po ocenah Bloomberga stalo več kot 85 milijard evrov, ključno vprašanje in skrb ostaja, kdo bo naslednji.

Trump je takoj po prijetju Nicolasa Madura kolumbijskemu predsedniku Gustavu Petru (ponovno) sporočil, "naj pazi na svojo rit", včeraj pa je novinarjem znova poudaril, da je Grenlandija zelo pomembna za ZDA ter v šali dodal, da se bo z Grenlandijo ukvarjal čez dva meseca: "O Grenlandiji se pogovarjamo čez 20 dni." O Trumpovih scenarijih, ki sledijo politiki s sloganom "Najprej Amerika" smo govorili s profesorjem Fakultete za družbene vede in koordinatorjem doktorskega študija Ameriških študij Tomažem Deželanom.

Od vikenda poslušamo in beremo mnenja, da je mednarodne ureditve, ki temelji na mednarodnem pravu in načelih OZN, konec. Če je res, kaj to pomeni za svet? Kakšni scenariji se odpirajo za druge države, kot so Kuba, Kolumbija, Grenlandija, Ukrajina?

Ne bi rekel, da je dejansko konec te ureditve, je pa zelo tragično in tudi napoveduje slabo prihodnost tej ureditvi vsaj na kratek rok. Vendarle moramo vedeti, da je to največja oziroma najvplivnejša demokracija na svetu, ki hkrati postavlja zgled za vse demokratične in nedemokratične režime, ki želijo konkurirati ZDA in njeni vlogi v svetu.

Dejansko govorimo o neki novi variaciji Monroejeve doktrine, ki smo jo poznali že v 19. stoletju in so jo ZDA tudi kasneje izvajale. Celo sam Donald Trump sedaj pravi, da je to Donroejeva doktrina, saj se spogleduje s tovrstno ureditvijo. Gre za doktrino, ki na nek način uvaja t.i. "gunboat diplomacijo" (v prevodu diplomacijo topnjača, op.a.), ki v resnici izsiljuje vse, ki jih vidi v sferi svojega interesa in to je več kot očitno interes nafte, ne narkokarteli. Hkrati postavlja nove standarde v tem novem svetu, kjer je jasno, da tisti z večjo vojaško moč, bolj izsiljuje.

Kaj zdaj to pomeni za omenjene države, ki ste jih omenili za Venezuelo? Ne veliko dobrega, čeprav je zdaj že nekaj dni minilo po inicialni razglasitvi razmer in se stvari tudi nekoliko umirjajo, predvsem v kontekstu, da se voditelji ZDA predvsem Marco Rubio, bolj taktno pogovarjajo o tem, kaj to pomeni za Venezuelo. Na nek način bodo venezuelsko vodstvo, katerokoli že bo, izsiljevali zato, da bi izpolnjevalo interes ZDA in ne, da bi v končni fazi zasledovalo neke demokratične reforme, ki jih pričakuje venezuelska opozicija.

Največje vprašanje se tu postavlja, kaj je z Grenlandijo, ker Grenlandija lahko pomeni nekaj popolnoma novega. Gre za avtonomno cono partnerice v Nato zvezi, torej Danske, in tu to pomeni v resnici konec zveze Nato in predvsem varnostnih razmerij, ki so zelo zelo pomembna tako za Evropo kot tudi neposredno za Ukrajino.

Še to bi dodal, da v resnici te sfere interesa pomenijo, da v kolikor imajo ZDA interes na nekem območju,  potem so lahko na nek način varovane s strani tega interesa, dokler izpolnjuje zahteve ZDA. To je zelo jasno včeraj povedal Marco Rubio na tiskovni konferenci, ko je govoril o razmerah v Venezueli, kar pomeni, da dokler izpolnjujejo želje Američanov, potem je to območje varno, sicer na nek način postane plen drugih.

Tudi ta politika izsiljevanja v tem fragmentiranem svetu - vidimo - se uspešno udejanja. Vidimo, da se voditelji sveta očitno dobrikajo Trumpu, ampak kaj to pomeni za Evropo, Slovenijo in tudi države Zahodnega Balkana?

Naj najprej poudarim, da gre za popolnoma nezakonita ravnanja. Tudi po ameriškem pravu. Gre za neko vprašanje nacionalne varnosti oziroma v končni fazi reda in miru v ZDA. Na tej podlagi želijo Američani utemeljiti to dejanje tudi z obtožnico Madura, v resnici pa pomeni popolnoma nove razmere, kjer se ne spoštuje niti mednarodnega niti nacionalnega prava, kjer se postavlja v ospredje prioritete ena administracije in to pomeni skrajno nestabilnost. Kot posledico tega vidimo neodločnost Evrope, torej evropskih voditeljev, ne samo EU. Če pogledate Britance, bi rekel, da so še bolj v zadregi, ker so ZDA njihova prva partnerica, ki jih ni informirala o tem, kaj se dogaja, kar pomeni, da smo soočeni s tem, da vsi, ki se čutijo pod sfero interesa ZDA, ali so partnerji ZDA, molčijo oziroma zdaj nekoliko več govorijo o zavezanosti mednarodnemu pravu, človekovim pravicam in tako naprej.

 

Očitno je, da Trump tega ne spoštuje.

Trump tega ne spoštuje in Evropejci tega tudi ne upajo obsoditi. Nekatere latinsko-ameriške države so to obsodile, Evropa tega ni sposobna in v tem kontekstu lahko zelo jasno razumemo razmerja in prihodnja ravnanja Evrope, v kolikor ne bo prišlo do grenlandskega scenarija. Mislim, da je to ključno vprašanje, ker dokler Evropa ne bo zelo neposredno ogrožena z lastnim interesom ali lastno varnostjo, se bo dobrikala Trumpu, upajoč, da ta politika ne pljuskne - vsaj ne preveč - na evropski kontinent in ne poškoduje teh interesov, ki jih ima EU, še posebej v relaciji do Ukrajine in tudi v relaciji do vseh interesov, ki jih Evropa zasleduje. To pomeni tudi zelo negativno zgodbo za Zahodni Balkan, ker moramo vedeti tudi po zelo jasno napisani ameriški strategiji nacionalne varnosti, je EU trn v peti trenutni Trumpove administraciji in je na nek način manj partner kot Rusija in Kitajska. V tem kontekstu je zgodbe za Zahodni Balkan konec in je to sfera interesa ZDA, kjer bodo ZDA na intervenirale, kjer želijo, ostalo pa bodo verjetno prepustile predvsem Rusije in Kitajski.

Kako realen je Trumpov grenlandski scenarij, po tem, kar smo doslej videli in ali ga lahko Evropa sploh prepreči?

Grenlandski scenarij je skrajen, sam bi še vedno dejal, da malo verjeten, ampak če nas kdo lahko preseneti, nas lahko preseneti Donald Trump. Menim, da niti člani njegove administracije ne vedo, kako realna je ta zgodba.