Padec Madura Trumpov šah-mat Xijevi Kitajski

Povsem nepričakovana in bliskovita ameriška intervencija v Venezueli, ki je kulminirala z ugrabitvijo in obtožbo predsednika Nicolasa Madura, presega ozke okvirje regionalne zamenjave režima ali vojne proti trgovini z mamili. Gre za tektonski premik v globalni arhitekturi moči, s katerim ZDA agresivno režejo lovke kitajskega vpliva na zahodni polobli – njihovem interesnemu območju, kot ga opredeljuje nedavno objavljena nacionalna varnostna strategija ZDA.

Napad za borzne trge pomeni povečanje nepredvidljivosti, saj je ta stekel brez predhodnih napovedi oziroma opozoril; predvsem pa je zelo verjetno, da je to šele začetek obsežnejše spremembe razvojne poti Venezuele.

Razširitev konflikta?

V osrčju te poteze leži jasna strateška kalkulacija Washingtona: omejiti in drastično zmanjšati gospodarski in geopolitični vpliv Kitajske v Južni Ameriki, ki je zadnja leta močno okrepila svojo prisotnost preko projekta pasu in ceste. Kitajska je v zadnjem desetletju tiho, a vztrajno postala največja trgovinska partnerica te celine, kar je ameriška administracija ocenila kot nevzdržno stanje, ki spodkopava njene vitalne interese v soseščini.

Ustanovitelj in analitik agencije Pangaea Policy Terry Haines opozarja, da napad za trge pomeni nastop velike "neznane neznanke". Vlagatelji so bili namreč tokrat prikrajšani za predhodna opozorila o napadu, ki jim običajno omogočajo vračunanje tveganj. To je glede na ugrabitev Madura s strani specialne enote delta razumljivo.

Čeprav je bila okrepljena prisotnost ameriške mornarice na Karibih v zadnjih mesecih "neprijeten znak", diplomatske aktivnosti niso bile javno telegrafirane, navaja Haines. To odsotnost signaliziranja trgi dojemajo kot sistemsko tveganje, saj povečuje verjetnost nadaljnega stopnjevanja sovražnosti v prihodnjih dneh, podobno kot smo bili temu priča lani poleti ob nenadnih akcijah ZDA in Izraela proti Iranu, opozarja analitik.

 

Kako se bo odzval Xi?

Dogodek je neposreden in boleč udarec za Peking, ki se bo v skladu s kitajsko zunanjepolitično doktrino počutil primoranega 'ohraniti obraz' in kredibilnost, saj so ZDA v pravno sporni akciji odstranile enega njegovih največjih zaveznikov v regiji.

 

Venezuela za Kitajsko v zadnjih letih sicer ni bila volumensko največja dobaviteljica – to sta Rusija in Savdska Arabija –, vendar je bila ključna zaradi svoje specifične vloge v kitajskem modelu "posojila za nafto". Kitajska je v času vladavine Huga Chaveza in kasneje Madura v Venezuelo investirala več kot 60 milijard dolarjev skozi državna posojila, ki jih je Venezuela odplačevala z dobavo nafte. Z aretacijo Madura in verjetno spremembo režima bi utegnilo ogromno finančno premoženje postati nasedla naložba, saj je malo verjetno, da bo nova proameriška vlada prioritizirala poplačilo dolgov Pekingu s pošiljkami nafte.

Za kitajske državne banke to pomeni potencialni odpis ogromnih vsot, kar je neposreden udarec za kitajski finančni sistem. Težka venezuelska nafta, za predelavo katere so se specializirale kitajske tea pot rafinerije, je pomembna tudi za proizvodnjo asfalta in goriv, ki so podpirala kitajski nepremičninski sektor. Ta je že pet let v hudi krizi in predstavlja glavno zavoro kitajskemu gospodarskemu vzponu ter rasti kapitalskih trgov, saj so vlagatelji zadržani do mlačnega odziva kitajske vlade pri reševanju nepremičninskega problema.    

Haines meni, da je to še en v seriji udarcev ZDA, na katerega se Kitajska mora odzvati, če ne želi izpasti šibka, saj se njen krog zaveznikov krči. Kitajska odvisnica Rusija je namreč obtičala v Ukrajini; po štirih letih izčrpavajoče vojne ni dosegla svojih ciljev, medtem ko so njeni širši geopolitični cilji ostali neuresničeni.

Podobno slabo kaže drugi kitajski zaveznici, Iranu, kjer je regionalni vpliv njegove osi odpora proti Izraelu v razsulu, protesti proti režimu pa v zadnjih dneh ponovno nevarno naraščajo. Z izgubo Venezuele in zelo verjetno zamenjavo državnega vodstva z vlado po okusu Donalda Trumpa je projekt izgradnje Kitajske kot globalne velesile utrpela nov hud udarec, kar Peking postavlja v osamljen in defenziven položaj.

Vlagatelji lahko zato upravičeno pričakujejo oster kitajski odgovor, verjetno v obliki asimetričnega ekonomskega povračila proti ZDA, kar bi lahko glede na že videno vključevalo omejevanje izvoza kritičnih surovin ali usmerjene sankcije proti ameriškim podjetjem.

Na energetskih trgih bo padec Madurovega režima kljub geopolitični napetosti ironično deloval pomirjujoče. Trg namreč povečano ponudbo nafte iz Venezuele, ki bi sledila spremembi režima v Caracasu – morda z opozicijsko voditeljico Marío Corino Machado - morebitni vrnitvi zahodnih naftnih družb na tamkajšnji trg, vidi kot zelo verjetno.

To bi utegnilo ustvariti pritisk na cene nafte navzdol, sploh potem, kar so trgi videli in kako so odreagirali po izraelsko-iranski zračni vojni lani. To pa je katastrofalna novica za ruski proračun, ki za financiranje vojne v Ukrajini nujno potrebuje visoke cene energentov. Vendar pa Haines vseeno opozarja, da bo kratkoročno napetost med ZDA in Kitajsko narasla, kar bo povečalo nihajnost na borznih in surovinskih trgih.