Sateliti razkrivajo, zakaj je venezuelska nafta tvegana igra

Direktorji naftnih družb, ki razmišljajo o morebitnih naložbah v venezuelska naftna polja, bi morali najprej pogledati od zgoraj – iz vesolja. Sateliti so namreč zaznali ogromne količine metana, ki se dvigajo iz zapuščenih vrtin, zarjavelih cevovodov in druge dotrajane energetske infrastrukture po vsej državi.

Ti izpusti ne pomenijo le izgubljenega prihodka, temveč so tudi razlog, zaradi katerega bi veliki ameriški naftni igralci dvakrat premislili, preden bi se lotili poslovanja v Venezueli. To bi lahko odprlo prostor manjšim in manj izkušenim podjetjem ter skladom zasebnega kapitala, ki bi poskušali uresničiti načrt ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da po političnem zlomu Nicolása Madura oživi proizvodnjo težke venezuelske nafte.

Ponavljajoči se izpusti metana so za upravljavce v naftni in plinski industriji jasen alarmni znak, pravi Clayton Nash, direktor strateškega razvoja v podjetju Tegre Corp., inženirskem in projektantskem podjetju iz Kolorada. "To je eden od načinov, kako lahko vidiš, da objekti niso dobro upravljani."

Satelitski posnetki metana, ki se vali iz zapuščenih naftnih vrtin, zarjavelih cevovodov in druge dotrajane energetske infrastrukture v Venezueli | Kayrros SAS, obdelan posnetek L1B s satelita EnMAP Nemškega letalsko-vesoljskega centra (DLR).

Po podatkih britanskega podjetja Capterio, ki se ukvarja z zmanjševanjem tovrstnih emisij, Venezuela vsako leto v ozračje izpusti, sežge ali izgubi približno 13 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, s čimer se zapravi okoli 1,4 milijarde dolarjev potencialnih prihodkov. Približno četrtina celotne proizvodnje plina konča v zraku – kar je najvišji delež na svetu in skoraj desetkrat več od svetovnega povprečja, kaže satelitska analiza, objavljena prejšnji mesec v reviji Nature Communications. Ves ta metan je izjemno nevaren, saj je pri segrevanju planeta v 20-letnem obdobju približno 80-krat močnejši od ogljikovega dioksida.

Velik del težave izhaja iz dejstva, da se v Venezueli zemeljski plin proizvaja skupaj z vrednejšo nafto. Državna naftna družba Petróleos de Venezuela nima dovolj cevovodov, skladiščnih zmogljivosti niti obratov za izvoz utekočinjenega plina, da bi ta presežek zajela in transportirala. Namesto tega se plin sežiga, izpušča ali preprosto uhaja v okolje.

 

Ogromni in stalni oblaki metana, ki se zadržujejo nad Venezuelo, kažejo tudi, kako zanemarjena in prepustna je obstoječa infrastruktura po letih nezadostnih naložb, slabega vzdrževanja in tatvin. Sateliti so zaznali velike oblake metana nad več ključnimi proizvodnimi območji, vključno z orinškim pasom pri Maturínu in jezerom Maracaibo, navaja BloombergNEF.

To poudarja eno največjih težav za vsakogar, ki razmišlja o vlaganju v to državo – obstoječi sistemi bi lahko bili izjemno dragi za sanacijo, nato pa bi zahtevali desetletja intenzivnega vzdrževanja.

"Venezuelska polja ne bodo potrebovala le temeljite obnove, temveč tudi skrbno upravljanje in nadzor še dolgo v prihodnje," pravi Deborah Gordon, višja strokovnjakinja v programu Climate Intelligence pri RMI. "Tudi če bi operaterjem uspelo zaustaviti razsipavanje plina, bodo njihovi izjemno težki viri v orinškem pasu ostali velik vir onesnaževanja z ogljikovim dioksidom."

Venezuela beleži enih najhujših uhajanj metana na svetu. | Bloomberg

 

Vrnitev proizvodnje blizu nekdanjega vrhunca skoraj štirih milijonov sodčkov na dan ne bo niti približno poceni. Po besedah Francisa Monaldija, direktorja za energetsko politiko Latinske Amerike na univerzi Rice, bi bilo treba v naslednjih desetih letih vložiti približno 100 milijard dolarjev, da bi dosegli to raven.

Bela hiša je zato za petek v Washingtonu sklicala ključno srečanje z vodilnimi ameriškimi naftnimi družbami, da bi Trumpovo vizijo oživitve venezuelske proizvodnje pretvorila v resničnost. Sporočilo bo, po navedbah vira, seznanjenega z načrtom, preprosto: "Naredite to za našo državo." Številni analitiki pa opozarjajo, da bi lahko dolgotrajna politična nestabilnost Venezuele in zgodovina nacionalizacije tujega premoženja odvrnili največje igralce.

"Pričakujemo, da bodo velike, borzno uvrščene ameriške in evropske družbe zaradi svojih problematičnih izkušenj v regiji ostale previdne," pravi Quentin Peyle, glavni analitik francoskega geoanalitičnega podjetja Kayrros. "Bolj verjetno je, da bodo vlagali manjši operaterji, ki so pripravljeni prevzeti več tveganja."

A prav takšni manjši proizvajalci se pogosto soočajo s težavami pri zmanjševanju emisij, če nimajo močnih regulatornih spodbud, poleg tega pa le stežka zagotovijo ogromna sredstva, potrebna za temeljito obnovo infrastrukture. Dodaten problem je, da bi zmanjšanje emisij lahko izničila rast proizvodnje, opozarja Peyle.

Potencialni vlagatelji bi morali podrobno pregledati obstoječo infrastrukturo, vendar to ne bo lahko, saj že leta deluje z zelo nizko zmogljivostjo.

"To so kot tempirane bombe," pravi Nash iz podjetja Tegre. "Prave razsežnosti težav ne boste odkrili, dokler ne začnete resno povečevati proizvodnje."