Izračuni: koliko in komu bi prinesla uvedba razvojne kapice

Uvedba tako imenovane razvojne kapice pri 7.500 evrih bruto mesečne plače bi po izračunih prinesla višje neto dohodke najvišje plačanim zaposlenim in nižje stroške dela za podjetja, hkrati pa bi zmanjšala prihodke iz socialnih prispevkov. Podatki Statističnega urada kažejo, da bi ukrep zajel predvsem zgornji odstotek zaposlenih. 

Delodajalska združenja ukrep vidijo kot nujen korak k večji konkurenčnosti in zadrževanju kadra, medtem ko Fiskalni svet opozarja na tveganje občutnega povečanja proračunskega primanjkljaja.

Državi manj prispevkov, a več dohodnine

Predlog interventnega zakona za razvoj Slovenije, ki ga pripravljajo stranke tretjega političnega stebra (NSi, SLS in Fokus ter Demokrati in Resni.ca), predvideva, da se za del bruto plače nad 7.500 evri ne bi več plačevali socialni prispevki. V praksi to pomeni, da bi se obremenitev dela na najvišjih plačah znižala, vendar ne brez posledic za javne finance. 

Davčni strokovnjak pri CMS Equity Ivan Kranjec v svojih izračunih opozarja, da bi država sicer pobrala manj prispevkov, a bi se zaradi višje davčne osnove povečal priliv iz dohodnine. Kljub temu bi skupni učinek pomenil razbremenitev zaposlenega in delodajalca, saj bi se strošek dela znižal, neto plača pa povečala.

Pri bruto plači osem tisoč evrov mesečno je uvedba razvojne kapice pri 7.500 evrih opazna razbremenitev, vendar ne dramatična, in se porazdeli med zaposlenega, delodajalca in državo. Poglejmo izračune, ki jih je pripravil Kranjec.

Ključna sprememba nastane pri prispevkih. Ker se za del plače nad 7.500 evri prispevki ne bi več plačevali, se skupni prispevki znižajo tako na strani delodajalca kot delavca. Prispevki delodajalca se znižajo za 85,5 evra mesečno (oziroma nekaj več kot tisoč evrov letno), kar pomeni neposredno znižanje stroška dela. Skupni strošek delodajalca se tako zniža z 9.368 evrov na 9.282,5 evra mesečno.

Na strani zaposlenega se prispevki znižajo še nekoliko bolj izrazito, in sicer za 115,5 evra mesečno. To pomeni, da ima zaposleni višjo davčno osnovo, saj se mu zaradi nižjih prispevkov poveča obdavčljivi del dohodka. Pri takšni plači se zaposleni uvrsti v četrti dohodninski razred, plačal pa bi približno 45 evrov mesečno več dohodnine.

Kljub višji dohodnini pa je neto učinek za zaposlenega pozitiven. Neto plača se poveča za približno 70 evrov mesečno oziroma okoli 845 evrov na leto. To pomeni, da večino razbremenitve zaposlenec dejansko obdrži, čeprav ne v celoti. Z vidika celotne obremenitve dela se delež vseh dajatev v skupnem strošku nekoliko zniža, in sicer z 52,57 odstotka na 51,38 odstotka. 

Poglejmo še primer mesečne plače 30 tisoč evrov bruto, kolikor prejemajo nekateri člani uprav slovenskih blue chipov.

Za najvišji odstotek zaposlenih

Ključno vprašanje pri tem ukrepu je, koga dejansko zadeva. Po najnovejših podatkih Sursa za januar povprečna bruto plača v Sloveniji letos znaša 2.665 evrov, mediana pa 2.248 evrov, kar pomeni, da polovica zaposlenih prejema manj kot ta znesek. Tudi 90. percentil, ki zajema zgornjih deset odstotkov zaposlenih, dosega le 4.171 evrov. 

Šele pri 99. percentilu se plače približajo ravni osem tisoč evrov, kar pomeni, da bi razvojna kapica neposredno vplivala na nekaj več kot osem tisoč zaposlenih. V praksi to pomeni, da velika večina zaposlenih ukrepa sploh ne bi občutila, največji učinek pa bi bil pri menedžerjih, specialistih in delu zdravniškega kadra.

Prav pri slednjih ukrep kot delno rešitev vidijo tudi v sindikatu Fides. Njihov predsednik Damjan Polh poudarja, da bi kapica razbremenila predvsem najbolj izkušene zdravnike, ki z nadurnim delom zagotavljajo delovanje sistema, in bi lahko prispevala k večji privlačnosti poklica ter zadrževanju kadra. Ob tem pa opozarja, da gre zgolj za enega od možnih ukrepov, ki sam po sebi ne more odpraviti ključnih težav v zdravstvu, kjer so izzivi bistveno širši in zahtevajo celovit pristop.

''Predlagana meja bolj razbremenjuje menedžerski sloj''

Na drugi strani gospodarstvo ukrep podpira bistveno bolj enotno. Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtno-podjetniška zbornica in druge delodajalske organizacije poudarjajo, da razvojna kapica pomeni pomemben premik od dodatnega obremenjevanja k postopni razbremenitvi dela. 

Po njihovem mnenju podjetjem omogoča, da lažje nagrajujejo najbolj usposobljene kadre, kar je ključno v času, ko se Slovenija sooča z odlivom talentov in naraščajočimi stroški dela. Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal izpostavlja, da gre za prvi korak v pravo smer, ki lahko prispeva k večji konkurenčnosti gospodarstva, a hkrati opozarja, da bodo za resen razvojni preboj potrebni še dodatni ukrepi.

Podobno razmišljajo tudi v Obrtno-podjetniški zbornici, kjer zakon vidijo kot prelomnico po letih povečevanja davčnih bremen. Po njihovem mnenju prinaša ravnotežje med razbremenitvijo prebivalstva in izboljšanjem poslovnega okolja, kar je ključno za dolgoročno stabilnost in privlačnost države za investicije. 

V Slovenskem tehnološkem forumu sicer podpirajo uvedbo kapice, vendar opozarjajo, da predlagana meja pri 7.500 evrih bolj razbremenjuje menedžerski sloj kot širši krog razvojnih inženirskih profilov, ki jih Slovenija najbolj potrebuje.

Največji pomisleki pa ostajajo na strani javnih financ. Fiskalni svet ocenjuje, da bi sprejetje celotnega interventnega zakona brez kompenzacijskih ukrepov strukturno povečalo primanjkljaj za okoli 900 milijonov evrov letno, kar pomeni več kot eno odstotno točko BDP. 

To odpira vprašanje, kako nadomestiti izpad prihodkov iz prispevkov – bodisi z višjimi davki drugod bodisi z zmanjšanjem javne porabe. V tem kontekstu razvojna kapica ni zgolj posamičen davčni ukrep, temveč odločitev o širšem modelu financiranja socialne države.