Rekordni dolg in kriptični Fed odpirata vprašanje zaupanja v ameriške obveznice

Medtem ko je Trumpova administracija s strategijo 'preplavljanja območja' (angl. flooding the zone) z neobičajnimi izjavami, ogromno novic, polemik in trditev izčrpavala pozornost ameriškega elektorata, so ZDA dosegle neugoden mejnik. Zvezni dolg, ki že presega celotno ameriško gospodarstvo, je to pomlad dosegel rekordnih 39 bilijonov dolarjev.

Bonitetne agencije so ta trend opazile že pred nekaj leti. Maja 2025 se je agencija Moody’s pridružila agencijama Fitch in S&P ter bonitetno agencijo ZDA z najvišje ocene Aaa znižala na Aa1. Kot razlog je navedla nezmožnost države, da se spopade z naraščajočimi primanjkljaji.

Ameriški dolg se povečuje hitreje kot kadarkoli prej. Trenutno so ZDA na poti, da si vsakih pet mesecev izposodijo dodaten bilijon dolarjev, v najnovejši napovedi pa Kongresni proračunski urad (CBO) ocenjuje, da se bo dolg v naslednjem desetletju povečal za dodatnih 24 bilijonov dolarjev.

Namesto da bi republikanci, ki se radi predstavljajo kot fiskalno odgovorni in poleg predsedniškega stolčka nadzorujejo tudi oba domova kongresa ter vrhovno sodišče, naredili korake za zmanjšanje obsežnega dolga, so lani sprejeli tako imenovani veliki, čudoviti zakon, ki bo dolžniško težavo ZDA le še poglobil.

Pri zavarovalniški družbi Coface ocenjujejo, da lahko Trumpov davčni zakon v desetletju zvezni dolg poveča za približno 3.000 do 3.700 milijard dolarjev. Carine so leta 2025 prinesle 273 milijard dolarjev oziroma 0,9 odstotka BDP, vendar to ne zadostuje za pomembnejše zmanjšanje primanjkljaja, morebitna omejitev carinskega režima na vrhovnem sodišču pa bi prihodke še zmanjšala. Pred vmesnimi volitvami obstaja tudi tveganje dodatne porabe, zato analitiki Coface v srednjeročnem obdobju pričakujejo nadaljnje pritiske na donosnost ameriških državnih obveznic.

Naraščajoči dolg ob vseh negotovostih, povezanih s Trumpovimi carinami, vojnami, inflacijo, energetsko draginjo in predsednikovim pritiskanjem na centralno banko Fed, močno pritiska na obvezniške trge. Donosnost 10-letne ameriške državne obveznice znaša približno 4,6 odstotka, kar je največ po začetku leta 2025, medtem ko je donosnost 30-letne obveznice celo pri okoli 5,15 odstotka, kar je najvišja raven po letu 2007.

"To ameriške javne finance postavlja pred pomemben izziv," pojasnjuje Frosina Trajkoska, analitičarka pri borzno-posredniški hiši Ilirika. Izpostavi, da bo ameriški proračunski primanjkljaj v naslednjem desetletju v povprečju znašal okoli 6,1 odstotka BDP, kar je "občutno nad ravnjo, ki se običajno šteje za dolgoročno vzdržno".

Trajkoska pojasni, da višje donosnosti pomenijo dražje refinanciranje zapadajočega dolga. "To povečuje stroške obresti, posledično pa tudi proračunski primanjkljaj. Večji primanjkljaj pomeni več novih izdaj državnih obveznic, kar lahko ob nespremenjenem povpraševanju donosnosti znova potisne navzgor. Za zdaj trg nove izdaje ameriškega dolga še vedno absorbira brez večjih težav, dolgoročno pa lahko vse višji stroški obresti izrivajo druge javnofinančne izdatke."

Ameriške javne finance se soočajo z vse večjim pritiskom zaradi visokih primarnih primanjkljajev in dražjega zadolževanja, čeprav položaj za zdaj blaži status ameriških državnih obveznic kot ključnega svetovnega rezervnega sredstva, pojasnjujejo pri zavarovalnici Coface.

Vlagatelje prestrašila Warsh in Bessent

Z naraščajočim dolgom v mislih je pritisk na ameriške obveznice prejšnji teden prišel tudi z druge strani. Najprej je dvome o zavezanosti ameriške centralne banke boju proti inflaciji okrepil novi predsednik Feda Kevin Warsh, ki je pri komuniciranju z javnostjo precej bolj zadržan kot njegov predhodnik Jerome Powell. Namesto da bi poskušal nakazati verjetno pot denarne politike, je Warsh doslej večkrat poudaril, da se bo Fed odzval na podatke, ko bodo ti na voljo, brez napovedovanja prihodnjih potez.

Bloomberg

 

Britanski časopis Financial Times je zapisal, da se njegova "grozna komunikacija zdi namerno nejasna", časnik Wall Street Journal pa je celo poročal, da se prvi mož Feda pogosto pogovarja s predsednikom Donaldom Trumpom.

"Manj napovedi o prihodnji denarni politiki naj bi pomenilo več presenečenj v zvezi s politiko – in s tem večjo dejansko nihajnost," je v poročilu zapisal Martin Tobias, strateg za ameriške obrestne mere pri Morgan Stanley. "Še naprej vidimo privlačno srednjeročno vrednost v obveznicah s kratko in srednjo zapadlostjo," ki so morda manj občutljive za volatilnost kratkoročnih obrestnih mer, je dodal.

"Neposredni sprožilec zadnjega premika donosnosti so bila tudi pričakovanja glede denarne politike. Čeprav je Fed obrestne mere ohranil nespremenjene, so izjave nekaterih predstavnikov centralne banke okrepile pričakovanja, da bodo obrestne mere ostale višje dlje časa. To je prispevalo k rasti donosnosti državnih obveznic," zadnje sprožilce komentira poznavalka Trajkoska. "Pomemben del zgodbe je tudi Japonska," dodaja.

Dodatno negotovost glede dolarja je povzročil tudi finančni minister Scott Bessent, ki je prejšnji teden odobril ameriško podporo Japonski pri ukrepih za krepitev jena. Šlo je za prvo takšno usklajeno posredovanje po skoraj treh desetletjih. Intervencija je sicer potekala prek evra, da bi se izognili motnjam na ameriškem trgu državnih obveznic.

Spomnimo, Tokio je letos že dva krat posegel na trg z namenom krepitve jena. Spomladi je za to porabil 73,6 milijarde dolarjev, konec julija pa po nekaterih podatkih, na katere se sklicuje agencija Reuters, tudi do okoli 59 milijard dolarjev. Jen je namreč v zadnjem obdobju zdrsnil na najnižjo raven v primerjavi z dolarjem v skoraj štirih desetletjih.

Japonska je tudi največji tuji imetnik ameriških državnih obveznic, pri čemer je vrednost njenih imetij maja 2026 znašala približno 1,14 bilijona dolarjev. Američani so se pridružili intervenciji prav zato, ker bi bil ob nadaljnjem upadanju jena Tokio prisiljen prodajati velike količine ameriških državnih obveznic za financiranje intervencij, kar bi povečalo pritisk na donose in stroške financiranja v ZDA.

"Takšne prodaje bi lahko dodatno povečale ponudbo ameriškega dolga na trgu in s tem ustvarile dodaten pritisk na rast donosnosti," pove analitičarka Trajkoska. Washington želi hkrati omejiti tveganje, da bi šibki jen sprožil dodatno razprodajo japonskih državnih obveznic in rast donosov prenesel na druge trge.

Vrnitev sentimenta "prodaj Ameriko"?

Med valutne in obvezniške vlagatelje se je zato vrnila razprava o "prodaji Amerike" (angl. Sell America), naložbeni strategiji, po kateri vlagatelji prodajajo ameriška sredstva zaradi zaskrbljenosti naraščajočega dolga, inflacije, politične nestabilnosti in zmotne fiskalne smeri.

Čeprav se je od prejšnjega leta, ko je bil sentiment "prodati Ameriko" najmočnejši, umiril, je načel dolgoletno prepričanje, da lahko ZDA zaradi statusa dolarja kot glavne svetovne rezervne valute in globokih kapitalskih trgov brez večjih težav financirajo vse večje proračunske primanjkljaje.

"Vlagatelje vse bolj skrbi hitro naraščanje ameriškega javnega dolga in vztrajno visoki proračunski primanjkljaji. Zgovoren je podatek, da so donosnosti 30-letnih inflacijsko zaščitenih ameriških obveznic (TIPS) na najvišjih ravneh po letu 2010. To kaže, da vlagatelji zahtevajo višji realni donos, ne zgolj zaradi pričakovane inflacije, temveč tudi zaradi večje negotovosti glede dolgoročne fiskalne politike," sklene Trajkoska iz Ilirike.

Ameriške delnice za zdaj ostajajo izjemno odporne – kljub nekaterim pomislekom visokih vrednotenj in nevzdržnosti investicijskega cikla v umetno inteligenco –, prav tako pa zaupanje v ZDA ostaja trdno. Medletno se je imetje ameriških državnih obveznic v rokah tujih vlagateljev povečalo za štiri odstotke.

A nekateri vlagatelji opozarjajo, da bi lahko Fed brez jasnejše strategije za boj proti inflaciji izgubil nadzor nad trgom dolga. Večja težava je, da tuje povpraševanje ne dohaja rasti ameriškega zadolževanja, navaja Bloomberg. Ameriško finančno ministrstvo je namreč oceno potreb po zadolževanju v tekočem četrtletju zvišalo na 739 milijard dolarjev. Allianz Global Investors zato stavi na večjo strmino krivulje donosnosti, saj bi nekoliko bolj popustljiva politika Feda in visoki javnofinančni primanjkljaji lahko dodatno obremenili dolgoročne obveznice.