Kaj bi pomenila vrnitev Irana v svetovno gospodarstvo

Gospodarski vpliv vojne v Iranu se hitro širi na svetovne trge. Delniški indeksi po svetu močno upadajo, hkrati pa se povečujejo strahovi pred motnjami v oskrbi z nafto in plinom ter v zračnem prometu med Azijo in Evropo.

Če kaj, je vojna pokazala, kako strateško je Iran lociran, da lahko povzroči škodo in hitro ustavi svetovne gospodarske arterije na Bližnjem vzhodu, ki povezujejo trgovino med bogato Evropo, dinamično Azijo in nastajajočo Afriko.

Vendar pa ni bilo nujno, da se izide tako. Pred desetletjem je kazalo, da je Iran na pragu vnovične vključitve v svetovno gospodarstvo in mednarodno skupnost. Po iranskem jedrskem sporazumu, doseženem v času Obamove administracije, so zahodne države delno odpravile ekonomske sankcije proti Islamski republiki Iran.

Delna odprava sankcij je poskrbela za kratkotrajno evforijo glede iranskega gospodarstva, pri čemer je guverner iranske centralne banke takrat izjavil pričakovanja, da bi se lahko v Iran na letni ravni začelo stekati kar 50 milijard dolarjev tujih naložb. Nato je v sliko stopil ameriški predsednik Donald Trump, ki je v prvem mandatu enostransko izstopil iz jedrskega sporazuma in podvojil sankcije proti Islamski republiki.

Država je že dolgo izolirana od svetovnih trgov in trgovine. Od islamske revolucije leta 1979, ki je strmoglavila zahodno usmerjenega šaha Irana in dosegla vrhunec z obleganjem ameriškega veleposlaništva, je država pod nekakšno obliko gospodarskih sankcij.

S širitvijo konflikta, ubojem vrhovnega voditelja države in vprašanji po morebitnem padcu teokratskega režima v Teheranu se hkrati obnavljajo vprašanja o tem, kako bo videti pohamenejevski Iran, ko prenehajo padati bombe.

V analizi o morebitnih scenarijih prihodnosti države smo preigrali tudi scenarij notranjih reform, s katerim bi se režim odločil za pragmatičen odziv na številne krize, ki pestijo državo. Po tem modelu bi režim izvedel gospodarsko modernizacijo, medtem ko je v veljavi ostal enak avtoritarni sistem, in se zbližal z Zahodom z namenom odprave sankcij.

Posledice za energetske trge

Konec izolacije Irana bi verjetno sprožil val zanimanja za gospodarstvo v vrednosti 475 milijard dolarjev, ki je dom ene izmed največjih zalog fosilnih goriv na svetu, zaradi svojega desetletnega statusa izobčenca pa tudi relativno neizkoriščen vir za globalno poslovanje. Kljub temu nekateri analitiki opozarjajo, da bosta neprosojna birokracija in vztrajna politična nestabilnost podjetja odvrnila od prenaglega vstopanja na ta trg.

Kot pravi modrost, vlagatelji ne marajo negotovosti. Kdo ve, kaj se lahko zgodi, še zlasti ob štiriletnih volilnih ciklih v ZDA. Medtem ko si je Obamova administracija denimo močno prizadevala za sklenitev jedrskega sporazuma z Iranom, Trumpova administracija ni potrebovala veliko časa, da ga je hitro raztrgala na koščke.

Bloomberg Mercury

 

Iran sedi na tretjih največjih dokazanih zalogah nafte (za Venezuelo in Savdsko Arabijo) in drugih največjih dokazanih zalogah zemeljskega plina (za Rusijo). Zahodne gospodarske sankcije otežujejo dostop teh surovin do mednarodnih trgov, Teheran pa je prisiljen svoja fosilna goriva pod ceno prodajati prek tako imenovane senčne flote.

Odprava sankcij proti Iranu bi imela takojšnje posledice za energetske trge. Iranska vrnitev na trg bi po nekaterih ocenah lahko svetovno ponudbo nafte povečala za približno 1,5 milijona sodčkov surove nafte na dan.

Če naftni kartel OPEC+ ne bi ukrepal in z zmanjšanjem lastne proizvodnje izravnal tega dodatka, analitiki opozarjajo, da bi se lahko cene nafte znižale za okoli 10 odstotkov. Tak scenarij verjetno ne bi bil dobrodošel v preostalih zalivskih državah, kot sta Savdska Arabija in Kuvajt, ki v kartelu igrajo veliko vlogo.

Podoben scenarij bi se odvil tudi na trgu zemeljskega plina. Iranska vrnitev bi lahko načela dolgoletno prevlado Katarja v skupnem plinskem polju North Dome/South Pars, saj bi se mednarodne energetske družbe znova usmerile tudi na iransko stran nahajališča. Tak razvoj bi bil dobrodošel predvsem v državah uvoznicah, kot so Turčija in države Evropske unije.

Gospodarski potencial Irana

"Jedro problema iranskega gospodarstva je strukturno, ne ciklično, ter zajema dolgotrajne sankcije in finančno izolacijo, nizko produktivnost, močno vlogo paradržavnih struktur (vključno z IRGC) v ključnih sektorjih, kronično nezaupanje v valuto ter posledično inflacijsko psihologijo in beg v realna sredstva," iransko gospodarstvo pojasnjuje ekonomist Rok Spruk. 

Spruk doda, da tudi ko nafta prinese prilive, se ti zaradi institucionalnih 'ozkih grl' in rentniškega upravljanja ne prelijejo v stabilno rast življenjskega standarda. ''Rezultat sta tipičen stisnjen srednji razred in frustrirana mlajša populacija, pri kateri je ekonomsko nezadovoljstvo stalno prisotna podlaga za vsak protestni val."

Iran je močno neenaka družba in velike dele gospodarstva nadzoruje mogočna Iranska revolucionarna garda (IRGC), tesno povezana z režimom. Njena gospodarska vloga se je razširila med iransko-iraško vojno med letoma 1980 in 1988, ko je razvila neodvisne inženirske in logistične zmogljivosti za vzdrževanje konflikta. IRGC po nekaterih ocenah nadzoruje od 25 do 50 odstotkov celotnega gospodarstva, zlasti velike gradbene konglomerate, banke in petrokemične obrate, ter vsaj polovico izvoza najbolj pomembne dobrine države, nafte.

NurPhoto/NurPhoto

 

"Sedanje sankcijsko okolje je ustvarilo nepregledne trgovinske kanale in ekonomske privilegije, od katerih imajo koristi utrjena omrežja znotraj režima. Popolna normalizacija bi te prednosti lahko razredčila. To reform ne naredi nemogočih – vendar zaplete predpostavko, da bi vsa središča moči enotno podpirala globoko gospodarsko odpiranje," pojasnjuje višji upravljavec skladov pri Triglav Investments Mahdi Saadi.

Gospodarsko sliko v Iranu dodatno zapletejo zahodne sankcije, ki so ciljno usmerjene proti iranski nafti. Po podatkih projekta Iran Open Data, neprofitnega projekta za podatkovno novinarstvo, Iran izgublja približno 20 odstotkov svojih potencialnih prihodkov od izvoza nafte, ker poskuša zaobiti sankcije kljub naraščajočim pošiljkam v države, kot sta Kitajska in Malezija.

Prihodki Teherana od nafte namreč dodatno upadajo, saj sankcije Iran prisiljujejo, da nafto prodaja po posrednih poteh, ki so že po zasnovi drage. Iran Open Data je ocenil, da je Iran v letu dni do marca 2025 z izvozom nafte zaslužil približno 23,2 milijarde dolarjev, vendar bi lahko zaslužil več kot 28 milijard dolarjev.

Svetovna banka (SB) medtem ocenjuje, da je Teheran utrpel izgubljeno desetletje gospodarske rasti zaradi nenehnega osredotočanja na nafto kot glavni vir prihodkov in sankcijskega režima zahodnih držav. V povprečju se je bruto domači proizvod na prebivalca med letoma 2011 in 2020 zmanjšal za 0,6 odstotka na leto. Sočasno je v državi naraščala stopnja revščine, ki se je med tistim obdobjem po podatkih SB povišala z 20 na 28 odstotkov.

 

Previdna omilitev sankcij bi po oceni nekaterih ekonomistov imela ugodne gospodarske posledice predvsem za z režimom nepovezane podjetnike in posameznike. Pod sankcijami so se namreč podjetja, povezana z IRGC, okrepila prav zaradi nadzora nad tihotapskimi potmi in dostopa do 'sankcijske ekonomije', zato bi morala biti cilj olajšav zmanjšanje teh rent in širitev prostora za zasebni sektor.

Povečanje trgovine

Trgovina med Iranom in preostalim svetom, razen nafte, je trenutno omejena, vendar bi se po pričakovanjih v primeru normalizacije odnosov povečala. MDS je ob podpisu sporazuma leta 2015 ugotavljal, da bi se iranski uvoz ob omilitvi sankcij med letoma 2015 in 2020 povečal za 50 odstotkov na skupno 525 milijard dolarjev, kar bi imelo učinke predvsem za regionalne države.

Pomemben zgodnji dejavnik gospodarske normalizacije bi bila ponovna vključitev Irana v globalni plačilni sistem SWIFT. Zaradi sankcij so se transakcijski stroški zvišali, ker so se plačila preusmerila v neformalne bančne kanale. Obnova običajnega dostopa bi lahko te stroške zmanjšala, sprostila zadržano povpraševanje in v prvem letu spodbudila močan porast uvoza – zlasti investicijskega blaga, industrijskih strojev ter zahtevnejših potrošniških izdelkov, potrebnih za posodobitev iranske zastarele infrastrukture.

Gospodarski obeti Irana bi se še izboljšali, če bi omilitev sankcij spremljale reforme za odpravo strukturnih ranljivosti, kot so šibke bilance podjetij in bank, zaostanki države in visoka brezposelnost, so ugotavljali pri Mednarodnem denarnem skladu (MDS).

Prav slednje so vzdržne, tako ekonomist Spruk, ko so zasnovane tako, da ustvarijo kredibilne zaveze, in ko se oblikuje koalicija, ki ima interes v stabilnosti in rasti. "Ekonomija nas uči, da parcialne reforme pogosto propadejo, če so stroški koncentrirani na močnih interesnih skupinah, koristi pa razpršene, zato je ključno, da se reforme uokvirijo kot paket: stabilizacija, zmanjšanje rentnega vedenja, izboljšanje pravne predvidljivosti in odpiranje prostora za zasebno pobudo. Najboljši scenarij, ki bi ga morali vsi podpirati, sta postopna ekonomska liberalizacija, ki omogoči rast produktivnosti, in politična liberalizacija, ki poveča odgovornost oblasti ter zmanjša konfliktnost," sklene.