V vojni v Iranu najbolj ogrožen vir morda ni nafta, temveč voda

Tudi če se jim ne bi bilo treba spopasti z združenimi vojskami Izraela in ZDA, bi iranske oblasti trenutno zaposlovale druge pereče krize. Preden so se decembra lani na iranskih ulicah razvneli nemiri, ki jih je sprožil močan padec vrednosti lokalne valute, je bila tema novic iz te bližnjevzhodne države predvsem voda. Oziroma njeno pomanjkanje.

Iran je lansko jesen doživel zgodovinsko sušo in vodno krizo, pri čemer so nekateri visoki uradniki, kot je predsednik Masud Pezeškian, celo pozvali k evakuaciji prestolnice, če bi se razmere poslabšale. Do takšnega scenarija ni prišlo, iranski režim pa se zdaj ukvarja z drugimi težavami.

Pred trenutno vojno je bila iranska prestolnica Teheran konec prejšnjega leta tik pred tako imenovanim dnevom nič za vodo, saj so se rezervoarji, ki oskrbujejo mesto s približno desetimi milijoni prebivalcev, izsušili. Decembra je sicer sledilo močno deževje, ki pa ni prineslo veliko olajšanja, saj je padlo na suha in degradirana tla z malo sposobnosti vpijanja dežja.

Kako torej trenutna vojna, ki sta jo proti Iranu pred slabimi tremi tedni sprožili skupni vojski Izraela in ZDA, vpliva na iranske vodne težave? Islamska republika se namreč od januarja ukvarja z notranjimi protesti in zunanjimi napadi, kar oblasti odvrača od reševanja vodnih razmer.

Desetletja slabega upravljanja vodnih virov

Za vodne razmere v Iranu ni enotne odgovornosti. Točka brez vrnitve se je zapečatila na začetku dvatisočih let, ko so se podnebne spremembe v kombinaciji z nekaterimi dejavniki, kot so gradnja na stotine jezov, upad letne količine razpoložljive podtalnice, eksplozivna rast prebivalstva, intenzivno izkoriščanje vodnih virov in neenakomerna porazdelitev, korupcija in suše, poglobile.

Odgovorni so tudi s človekom povezani dejavniki, kot je odmeven primer gradbenega podjetja Sepasad, povezanega z Islamsko revolucionarno gardo (IRGC), ki je skupaj z drugimi paradržavnimi družbami po mnenju kritikov dajalo prednost političnemu vplivu in plenilskemu ustvarjanju dobička pred varovanjem vode, okolja in blaginje ljudi. Te organizacije v Iranu imenujejo vodna mafija.

Jan Ali Laghari/AFP/Getty Images

 

Do zdaj je država krizo večinoma poskušala obvladovati s kratkoročnimi, 'gasilsko' usmerjenimi ukrepi, kot so omejevanje porabe in uvoz vode, začasno zapiranje državnih uradov, razglašanje dodatnih dela prostih dni, prekinjanje nekaterih socialnih storitev ter kaznovanje gospodinjstev in podjetij zaradi prekomerne porabe, medtem ko so lastniki in upravniki stanovanjskih ter poslovnih objektov in najemniki, ki se spopadajo z zelo nizkim ali ničelnim vodnim tlakom, prisiljeni kupovati ali najemati rezervoarje za začasno povečanje zalog, lanske ukrepe povzema mislišče Carnegie.

Rok Spruk z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani izpostavi, da "težava ni samo pomanjkanje padavin, temveč desetletja napačnih razvojnih politik, pretiranega črpanja podtalnice, neustreznih cenovnih sporočil in politično motiviranih infrastrukturnih projektov brez dolgoročne presoje".

Okoljski udarec vojne

Ne glede na to, kako dolgo bo trajala vojna, se bo Iran iz nje – verjetno pod istim režimom, ki je kljub vztrajnim napadom in smrti vrhovnega voditelja pokazal določeno mero stabilnosti – izvlekel manj sposoben spopasti z vodnim problemom. Tudi zato, ker v prihodnjih mesecih prihaja obdobje suše in vročine.

»Iran se že tako ni bil sposoben prilagoditi nobeni od posledic, ki jih podnebne spremembe prinašajo za vodo,« je za Bloomberg dejala Susanne Schmeier, profesorica sodelovanja na področju vode, prava in diplomacije na IHE Delft na Nizozemskem. "Imate vlado, ki se bori v vojni, brez ustreznega upravljanja, brez dostopa do tehnologije ali financiranja za zagotovitev prilagoditvenih ukrepov. To stvari še poslabša."

Konflikt je doslej pustil tudi posledice na okolju. Izraelski napadi so doslej zadeli ogromna skladišča nafte in rafinerije na obrobju Teherana, kar je povzročilo številne požare. Dim požarov se je nato pomešal z deževnimi oblaki, ki so nato na mesto izlili strupene kemikalije, navaja Bloomberg.

CEOBS, neprofitna organizacija s sedežem v Združenem kraljestvu, ki ozavešča o okoljskih in humanitarnih posledicah vojne, je po najnovejših razpoložljivih podatkih odkrila več kot 300 incidentov, ki so zaradi nenehnih sovražnosti povzročili določeno okoljsko tveganje.

K temu pa ne pripomorejo niti iranske lokalne značilnosti. Prvič: iranska prestolnica leži ob vznožju gorovja Alborz, ki blokira kroženje zraka in ujame onesnaževala. In drugič: iranske oblasti so v želji pridobivanja podpore prebivalstva v vojni mobilizirale svoje podpornike, naj pridejo na ulice, četudi je v tistem času padal kisli dež.

"Še vedno so v krizi," je za časnik New York Times dejal Eric Lob, izredni profesor politologije in mednarodnih odnosov na Mednarodni univerzi Florida. "Še vedno obstajajo težave s pomanjkanjem vode in izpadi električne energije, in če že kaj, lahko režim zdaj za to krivi konflikt."

Vojna se širi na vodno infrastrukturo regije

Razsoljevanje morske vode se po svetu vse pogosteje omenja kot ena izmed najpomembnejših možnosti za blaženje težav z razpoložljivostjo in kakovostjo vode, ki jih bodo še zaostrili rast prebivalstva ter vse pogostejši vročinski ekstremi in dolgotrajne suše, povezane s podnebnimi spremembami.

Posebno vidno vlogo pri tem igrajo Savdska Arabija ter druge, pretežno bogate države Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, kjer že potekajo ali se pripravljajo obsežni novi projekti razsoljevanja. Iran na tem področju zaostaja.

Jan Ali Laghari/AFP/Getty Images

 

Teheran je v zadnjem času sicer nakazal namero razširitve mreže obratov za razsoljevanje po svoji južni obali in črpanje dela vode v notranjost države, vendar so infrastrukturne omejitve, stroški energije in mednarodne sankcije močno omejile izvedljivost projektov.

V nasprotju s svojimi južnimi sosedami, z nafto bogatimi zalivskimi državami, Iran iz razsoljevalnih naprav pridobiva le malo pitne vode, približno tri odstotke. Ta številka v Savdski Arabiji znaša več kot polovico, v še bolj suhem Kuvajtu pa kar 90 odstotkov.

Na frontni črti so se znašli tudi iranski obrati za razsoljevanje, pri čemer je iranski zunanji minister Abas Aragči v drugem tednu vojne ZDA obtožil, da so te bombardirale napravo za razsoljevanje na otoku Kešm. Oskrbo z vodo je izgubilo 30 vasi, Washington pa zanika odgovornost za napad.

Da se je ta vojna preselila zgolj z vojaških, infrastrukturnih in tudi energetskih ciljev, priča odgovor Irana, ki je po napadu na otok Kešm zadel obrate za razsoljevanje v Bahrajnu. Tovrstno eskalacijo je Zaliv že videl med prvo zalivsko vojno, ko so iraške sile ob umiku iz Kuvajta v morje izpustile na milijone sodov nafte in uničile kuvajtske obrate za razsoljevanje.