Scenariji za Islamsko republiko: Kdo (in kaj) pride po Hameneju?

V zgodnjih urah zadnjega februarskega dne sta skupni vojski Izraela in ZDA storili nekaj, kar se je še pred letom dni zdelo nemogoče. V večernih urah istega dne je izraelski premier Benjamin Netanjahu v televizijskem nagovoru naznanil, da "obstaja veliko znakov", da iranskega vrhovnega voditelja "ni več". Kmalu zatem se mu je pridružil njegov kolega, ameriški predsednik Donald Trump, ki je prav tako potrdil, da je bil 86-letni Ali Hamenej ubit. Iran je po začetnem zanikanju poročil naslednji dan potrdil njihovo verodostojnost in razglasil 40-dnevno žalno obdobje v spomin na človeka, ki je državo vodil od leta 1989.

Skupne sile obeh zaveznikov, ki sta vojno začeli v soboto, niso prestopile Rubikona v lanski tako imenovani 12-dnevni vojni, ki jo je začel Izrael in končalo bombardiranje iranskih jedrskih objektov s strani ZDA. Tokrat sta se zaveznika odločila, da bosta snela rokavice in ciljala ne le na glavo kače režima, ki sta ga pogosto označila za "zlobnega", temveč tudi odprla Pandorino skrinjico brez jasnega cilja in poti k deeskalaciji ali koncu trenutnih napetosti. Prva domina je padla in za zdaj nihče ne ve, kaj bo prinesla zadnja.

Sprememba, ki se je pripravljala že dolgo časa

Tudi najtesnejši člani in podporniki iranskega teokratskega režima so se zavedali, da ajatole Hameneja na tem svetu ne bo več dolgo. Čez dober mesec dni bi dopolnil 87 let, po poročanju številnih medijev pa naj bi bil slabega zdravja. Četudi je umor vrhovnega voditelja na tak način režim presenetil, njegova smrt – z vojno ali brez nje – ni presenečenje.

V zgodovini Islamske republike, ustoličeni po krvavi islamski revoluciji leta 1979, ko so dobro organizirane islamistične frakcije skupaj s pozneje zatrtimi liberalci, socialisti in demokrati strmoglavile monarhijo zadnjega šaha Mohameda Reze Pahlavija, se je položaj vrhovnega voditelja menjal le enkrat. To se je zgodilo po smrti očeta Islamske republike, ajatole Ruholaha Homeinija, ki ga je zamenjal njegov vajenec in predsednik države Ali Hamenej.

Struktura nasledstva je v Iranu dobro vzpostavljena. Dodatno je bila pohitrena po lanski 12-dnevni vojni, še zlasti po takratnih dvoumnih izraelskih izjavah, da je cilj vojaškega posredovanja tudi Hamenej sam. Takrat so mediji poročali, da je Hamenej, ki je vojno preživel v bunkerju, sestavljal sezname varnostnih uradnikov, ki bi lahko takoj prevzeli položaje, da bi se izognili morebitnemu vakuumu v primeru smrti. Poročalo se je tudi, da je nekdanji vrhovni voditelj tako imenovani Skupščini strokovnjakov – organu, ki ga sestavlja 88 visokih duhovnikov, zadolženih za izbiro vrhovnega voditelja – naročil, naj bo pripravljena na vse možnosti. Hamenej naj bi za možne naslednike izbral "tri visoke duhovnike".

Njegov odhod zdaj utira pot novemu voditelju, ki ga čaka skoraj nemogoča naloga: združiti državo, ki se je v zadnjih letih razdelila na notranji ravni, braniti režim, ki se sooča z največjo grožnjo svojemu obstoju od njegove ustanovitve, utrditi moč na vrhu strukture številnih tekmujočih frakcij in poskusiti rešiti številne akutne krize, s katerimi se sooča 92-milijonska država – od prostega pada gospodarstva do obupne vodne krize, politične razdrobljenosti in grožnje ponovnih konfliktov. Če bo seveda preživel trenutno vojno.

Vendar ni tako pomembno, kdo bo nasledil pokojnega ajatolo Hameneja, toda kaj ga bo nasledilo. Država, ki jo je leta 1989 podedoval novopečeni vrhovni voditelj Hamenej ni enaka državi, ki jo bo prejel njegov naslednik. Iran je imel konec 80. let okoli 55 milijonov prebivalcev in je zaznamoval šele desetletje svojega teokratskega eksperimenta. Ni bil podvržen enakim sankcijam kot danes, njegovo gospodarstvo pa ni bilo pod obsežnim nadzorom mogočne Iranske revolucionarne garde (IRGC), široke paravojaške organizacije, ki po nekaterih ocenah nadzira polovico gospodarstva.

Getty Images Europe

 

Tudi mednarodno okolje je bilo drugačno: svet je bil zaposlen z razpadom Sovjetske zveze in tem, kar je politolog Francis Fukuyama poimenoval "konec zgodovine", ter se pripravljal na obdobje ameriške unipolarnosti. Glavni "zlobnež" v regiji je bil iraški samodržec Sadam Hussein, ki je le desetletje prej vodil vojno proti novoustanovljeni Islamski republiki.

Iranska družba tudi ni bila tako razdvojena. Prvi veliki protesti so Islamsko republiko zajeli šele na prelomu tisočletja, ko so se študentje odpravili na ulice zaradi zaprtja reformističnega časopisa. Protestna gibanja znotraj države so se od takrat le še okrepila in privedla do točke, ko vsakih nekaj let potekajo brutalno zatrti protesti pretežno mladih ljudi. Iran je namreč izjemno mlada družba, ki v nasprotju z nekaterimi drugimi avtokratskimi državami ni popolno odrezana od svetovnega spleta, pri čemer je bilo kar tri četrtine Irancev rojenih po islamski revoluciji leta 1979.

Zato bo moral novi iranski voditelj pametno premisliti, kako bo v prihodnosti vodil svojo državo, če bo režim preživel zadnje napade. Prav tako bo moral doseči nekakšno premirje z Zahodom, da bi omilil stroge gospodarske sankcije, naložene Iranu, in tako preprečiti ponovitev dogodkov iz januarja, ko so v državi izbruhnili eni največjih protestov, sproženi zaradi strmega padca lokalne valute, riala.

S tem v mislih: kakšni so scenariji za Islamsko republiko in Iran kot celoto v prihodnje? Se bo režim preoblikoval od znotraj, tako kot se je Kitajska v poznih 70. letih? Se bo iz pepela zadnje vojne pojavil nacionalistični samodržec, ki bo igral na zamere številnih Irancev? Se bo režim še bolj zaprl vase, podvojil izolacijo in razvil jedrsko orožje? Ali pa se bo zrušil in sprožil krizo, kakršne še ni bilo? In kaj bo vse to pomenilo za svet?

Kaj vemo doslej

Po umoru vrhovnega voditelja v soboto je režim imenoval tričlanski svet za vodstvo, ki bo do izbire novega voditelja nadzoroval Iran. Sestavljajo ga predsednik Masud Pezeškian, vrhovni sodnik Golam-Hosein Mohseni-Edžei ter višji duhovnik in član vplivnega Sveta varuhov ajatola Alireza Arafi. Tričlanski svet mora bo zakonu upravljati državo, dokler ne bo izbran novi vrhovni voditelj, pri čemer sploh ni jasno, ali bo organ preživel izraelsko-ameriške napade. Veliko vlogo bosta imela tudi mogočna revolucionarna garda (IRGC) in vodja Vrhovnega sveta za nacionalno varnost Ali Laridžani, ki pa na presenečenje nekaterih ni bil tarča napadov. Novega vrhovnega voditelja bo nato imenovala tako imenovana 88-članska Skupščina strokovnjakov, najvišji organ iranskih klerikov.

Vendar smrt ajatole še ne pomeni konec režima. Sistem je imel 47 let, da se konsolidira in preigra vse mogoče scenarije lastne ohranitve, ne nazadnje tudi zato, ker je komaj leto po islamski revoluciji novonastalo republiko z namenom zamejitve izvoza revolucionarnih idej napadel baasistični Irak. Teheran po usmrtitvi dobršnega dela političnega, verskega in varnostnega vrha prav tako nima veliko izgubiti in bo za preživetje storil vse. Preživetje v iranski šiitski doktrini lahko enačimo tudi z zmago, saj izjemno ideološko prežet teokratski režim navdihe črpa iz zgodovine, predvsem tako imenovane bitke pri Karbali leta 680, ko je novoustanovljeni Omajadski kalifat premagal enega najbolj čaščenih imamov v šiitskem izročilu, imama Huseina, ki mu pripada revolucionarni Iran.

Že po 12-dnevni vojni lanskega junija so tuji mediji pričeli pisati dve najverjetnejših naslednikih Hameneja. Prvi je 56-letni sin vrhovnega voditelja Možtaba Hamenej, ki že dolgo velja za izbiro kontinuitete, a je brez potrebnih verskih referenc, drugi pa Hasan Homeini, vnuk očeta islamske revolucije. Slednji je viden kot tesen zaveznik reformistične frakcije Irana – te sicer še zdaleč ne moremo enačiti z reformisti na Zahodu –, ki je vsaj pred trenutno vojno zagovarjal omilitev družbenih in političnih omejitev ter je kljub nekoliko milejšim družbenim pogledom užival spoštovanje visoke šiitsko duhovščine in IRGC zaradi svojega porekla. Kot zanimivost naj omenimo, da je za Reuters lani pet neimenovanih virov povedalo, da je Homeinija v ospredje potisnila prav 12-dnevna vojna, saj bi lahko bil na tujem in doma viden kot bolj spravljiva izbira napram Hamenejevem sinu.

Kot druga vodilna kandidata se v javnem diskurzu omenja prav člana trenutnega tričlanskega prehodnega sveta duhovnika Arafija in vodstva sodstva Edžeija. Oba spadata v tako imenovano frakcijo principlistov, konservativne veje Islamske republike. Četudi imata verske reference, pa za razliko od drugih dveh preteklih vrhovnih voditeljev, Homeinija in Hameneja, nista sajida – potomca preroka Mohameda – kar je vidno v njunih oblekah. Oba namreč nosita bele turbane za razliko od črnih, ki sta jih nosila Homeini in Hamenej, kar je označevalo poreklo, ki sega nazaj do muslimanskega preroka.

Tovrstna vojaška posredovanja hkrati poskrbijo za 'učinek združevanja okoli zastave', ko se ob zunanji grožnji ali krizi javna podpora voditelju oziroma vladi začasno poveča zaradi občutka enotnosti in domoljubja. Politolog iz mislišča Carnegie Karim Sadjadpour pove, da "zunanji napadi ponavadi poudarijo obstoječe politične nazore ljudi". "Če ste podpornik režima, imate še več razlogov, da ne marate ZDA in Izraela ter da še bolj podprete režim. Če ste nasprotnik režima, pa ga krivite, da je to prinesel Irancem. Zaradi teh vojaških napadov ljudje ne bodo zares zamenjali strani."

"Če obstaja kakšen učinek združevanja okoli zastave, bi bil to tisti, ki se je zgodil junija lani, pri katerem je šlo le za začasno spodbudo. Ko se bo prah polegel, se bodo, tudi če bo režimu uspelo ostati na oblasti, sčasoma ponovno pojavile vsakodnevne gospodarske, politične in socialne krivice življenja v Iranu," pojasnjuje Sadjadpour.

Politologinja Suzanne Maloney z inštituta Brookings meni, da bo kljub trenutnemu uničenju režim v Teheranu "verjetno kratkoročno preživel". "Islamska republika je bila zgrajena za vzdržljivost in odvečnost ter se na ta dan pripravlja že leta. Kar je ostalo od elite, zapira vrata. Bizantinski sistem klerikalnih in predstavniških institucij v državi je bil zasnovan tako, da omogoča nadzor od zgoraj navzdol in preprečuje kakršnokoli smiselno konkurenco," pojasnjuje.

Ameriški predsednik in izraelski premier sta oba po napadu na Iran ljudstvo pozivala k vstaji. Prvi je dejal, naj Iranci, ko bodo bombe nehale padati, "prevzamejo svoje institucije". Podobni pozivi so prihajali tudi po lanski vojni, vendar so se izkazali za neuspešne. Izraelska matematika je v trenutni vojni očitna: zamenjava režima s sebi naklonjenim vodstvom, pri ZDA pa je strategija manj dovršena. Trump je namreč pozval k zamenjavi oblasti, kar so nato nekateri predstavniki njegove administracije ovrgli.

Četudi je Trump, ki po besedah politologa Tomaža Deželana "nima strategije" in je nestanovit tudi glede lastnih odločitev, saj jih "pozneje pogosto sam negira", periodično govoril o nenaklonjenosti tako imenovani "gradnji narodov", kot je to počel njegov republikanski predhodnik George Bush, se tovrstne usmeritve v pohamenejevskem Iranu ne pričakuje. Trump je namreč pristaš kratkotrajnih intervencij, in čeprav je v primeru Irana obljubil, da bo storil "karkoli bo potrebno", se zaradi naraščajočega domačega pritiska predvsem v luči naraščajočih ameriških žrtev vojne v Iranu večmesečnega konflikta ne pričakuje.

Kakšna slika se torej kaže v pohamenejevskem Iranu? Ekonomist Rok Spruk izpostavi "splošni okvir, ki velja za številne države v tranziciji". "Kratkoročno so najbolj vplivni dejavniki nadzor nad varnostnimi institucijami, fiskalna kapaciteta in kohezija elite, zato je običajno bolj verjetna institucionalna kontinuiteta kot nenaden prelom. Hkrati pa je pomembno povedati, da je najboljši izid za prebivalce in regijo tak, ki vodi v večjo predvidljivost, normalizacijo odnosov in postopno politično ter ekonomsko liberalizacijo, ker to dolgoročno znižuje tveganja in dviguje blaginjo," pove.

Zlomi v elitah

Prav kohezija elite, o kateri je govoril ekonomist Spruk, je ključna za nadaljnjo razumevanje Irana. Eden izmed razlogov, zakaj obsežni januarski protesti niso privedli do sprememb, je bila enotnost varnostnih in političnih elit Islamske republike. Te imajo hkrati monopol nad uporabo sile v državi. Varnostna elita v državi je prej omenjena skupina IRGC.

Že nekaj časa se namreč ugiba, ali lahko pride do državnega udara IRGC, predvsem v smislu zavarovanja oziroma širjenja njihovega gospodarskega imperija. Ker je IRGC močno zasidrana v politiki, gospodarstvu in varnostnem aparatu ter nadzoruje ključne institucije prisile, se zdi scenarij, da bi odrinila klerikalno vodstvo in prevzela oblast, na prvi pogled verjeten.

IRGC je bila po revoluciji 1979 ustanovljena prav kot vzporedna, ideološko lojalna sila, namenjena preprečevanju protirevolucije in vojaških udarov, saj režim redni vojski ni zaupal. Sčasoma se je iz revolucionarne formacije razvila v osrednji steber države, z razširjenim vplivom na notranjo varnost (zlasti po protestih 1999 in zelenem gibanju 2009), nadzor ter zatiranje. A ključno je, da IRGC ni monolit: deluje kot federacija polavtonomnih vej (med njimi so enote za zunanje operacije, zračno-vesoljske sile, obveščevalne strukture, Basidž in kopenske sile), ki jih povezujejo vertikalna lojalnost vrhovnemu voditelju ter večplastni nadzorni in poveljniški mehanizmi. Prav ta notranja arhitektura – zasnovana za stabilnost in koordinacijo znotraj sistema – zmanjšuje verjetnost klasičnega državnega udara, pojasnjuje Hamidreza Azizi z Iran Analytica.

 

IRGC pa je zaradi izgube več vplivnih poveljnikov in vrha vse bolj odvisna od urada vrhovnega voditelja – četudi izpraznjenega – ter formalnih forumov, kot je Vrhovni svet za nacionalno varnost. "V številnih državah so bolj verjetni postopni premiki moči in reorganizacije znotraj sistema kot dramatični, črno-beli prevrati, ker so stroški koordinacije visoki in ker so interesne skupine pogosto prepletene z ekonomskimi tokovi. Za gospodarstvo in blaginjo prebivalstva je v vsakem primeru najboljši scenarij tak, kjer se zmanjšajo tveganja in poveča predvidljivost in kjer institucije postopno podprejo ekonomsko liberalizacijo, v idealu pa tudi širšo politično liberalizacijo, saj to zmanjšuje možnost nasilnih prelomov," pojasnjuje Spruk.

Pa vendar je smrt ajatole Hameneja v Iranu razgalila vakuum, ki ga ne bo lahko zapolniti. Njegovo prezenco, trajajočo kar 36 let, bo težko zapolniti, še zlasti v primeru imenovanja novega vrhovnega voditelja, ki ne bo užival takšne podpore IRGC. Slednji bi po koncu trenutne vojne, če v Iranu zavlada kaos, lahko nastopil kot 'stabilizator' in branitelj reda. Povečana negotovost, ki je običajno posledica vojne, bi lahko koristila varnostnim silam, zaradi vodstvenega vakuuma pa so v odličnem položaju, da si v Iranu ustvarijo prihodnost po svoji meri.

"Smrt Hameneja v Iranu je povzročila ideološki razkol v šiitskem islamu, s katerim se bo Iranska revolucionarna garda morala spopasti, če želi ostati na oblasti brez nadaljnjih notranjih sporov, kot jih je doživela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja," trenutne razmere v Iranu komentira politolog Alexander Purton.

Nacionalistična prenova

Ena država visi nad Iranom, tako v smislu gospodarstva, temelječega na surovinah, neizkoriščenega potenciala in avtoritarizma kot tudi zaradi zgodovinske poti, ki bi lahko ponudila namig o tem, katero pot bo ubral pohamenejevski Iran. Gre za Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo v svojih izdihljajih. Sovjetska izkušnja glasnosti in perestrojke, s katerima je zadnji voditelj Mihail Gorbačov poskušal oživiti stagnirajoče in trohneče sovjetsko truplo, sta zgolj pospešili propad velesile, namesto da bi prinesli svež veter imperiju brez idej.

Rusija je po boleči izkušnji razpada Sovjetske zveze v 90. letih, ko je na ruskih ulicah vladala anarhija ter sta naraščali neenakost in divja privatizacija, rodila nacionalističnega samodržca Vladimirja Putina, ki je obljubljal stabilnost in obnovo dostojanstva ponosne nacije. Komunistično ideologijo je zamenjal z nacionalizmom, kar bi lahko morebitni Hamenejev naslednik – režimski človek kakor Putin sam – v Iranu repliciral in islamizem zamenjal z nacionalizmom.

Bloomberg

 

Hamenejev padec bi lahko ustvaril praznino, ki jo bodo želele zapolniti varnostne elite. Politolog Sadjadpour v tem kontekstu omeni sedanjega predsednika iranskega parlamenta in nekdanjega visokega uradnika IRGC Mohamada Bagerja Galibafa, ki, zanimivo, glede na svojo senioriteto v Islamski republiki v ameriško-izraelskih napadih ni bil tarča. "Vendar pa zaradi njihove dolge povezanosti s sedanjim sistemom takšne znane osebnosti verjetno niso nosilci nove ureditve. Prihodnost bolj verjetno pripadla nekomu, ki je danes manj viden, nekomu, ki je dovolj mlad, da se izogne ​​javni krivdi za sedanjo katastrofo, a hkrati dovolj izkušen, da se dvigne iz razbitin," pravi politolog.

"Argument, da bi lahko Hamenejeva smrt temeljno razvezala iransko državo od njenih revolucionarnih temeljev iz leta 1979, je razumljiv," pojasnjuje upravljavec skladov pri Triglav Investments Mahdi Saadi. "Menjave vodstva v močno personaliziranih sistemih pogosto ustvarijo trenutke strateške fluidnosti. Vendar Islamska republika ni zgrajena zgolj okoli enega posameznika. Opira se na ustavni teokratski okvir, utrjene kleriške institucije ter globoko vgrajene varnostne in klientelistične mreže – zlasti tiste, povezane z Islamsko revolucionarno gardo. Odstranitev osebe ne odstrani samodejno tudi vladajoče doktrine."

Saadi pove, da je prehod od kleriške avtokracije k nacionalistično-vojaški tehnokraciji mogoč, vendar ni samoumeven. "IRGC je že zdaj osrednji akter iranske politične ekonomije. Nadzira pomembne dele strateške industrije, infrastrukture in regionalnih varnostnih omrežij. V tem smislu bi formalni vojaški državni udar prinesel bolj spremembo podobe kot vsebine. Verjetnejša od dramatičnega prevzema oblasti je nadaljnja konsolidacija vpliva znotraj obstoječega ustavnega okvira – varnostna dominacija brez odkrite zamenjave režima."

Kitajski model

Tako preidemo do drugega modela prihodnosti Irana, o katerem verjetno kar pogosto razmišljajo režimski lakaji v državi sami. Vzor revitalizaciji Islamske republike je tudi kitajski model, ki ga je po smrti očeta Ljudske republike Kitajske Maa Cetunga z vrha navzdol na noge spravil Deng Xiaoping. Kitajska se je konec 70. in v 80. letih s svetlobno hitrostjo predvsem gospodarsko modernizirala, medtem ko je v veljavi ostal enak avtoritarni sistem. Ko so se stvari zapletle, s tem mislim na proteste na Trgu nebeškega miru junija 1989, je režim zaostril ukrepe in zatrl demokratične sanje. A nikoli ni izgubil gospodarskega elana, ki je Peking izstrelil kot drugo velesilo današnje dobe.

"V tem scenariju bi režim ostal represiven in avtokratski, vendar bi omilil svoje revolucionarne principe in socialni konservativizem v korist zbliževanja z ZDA, širše integracije s svetom in postopnega prehoda od teokracije k tehnokraciji. Revolucionarna garda bi ohranila svojo moč in dobičke, vendar bi se, podobno kot PLA, odvrnila od revolucionarne militantnosti in usmerila v nacionalistični korporativizem," razmišlja poznavalec Sadjadpour.

Ekonomist Spruk pove, da takšen model obstaja kot splošna možnost, vendar zahteva izjemno zahtevno kombinacijo: "Notranjo disciplino institucij, jasna pravila igre in signal, da je razvojna usmeritev resna in dolgoročna. V ekonomskem jeziku to pomeni zmanjšanje negotovosti, znižanje premije tveganja ter ustvarjanje okolja, kjer zasebni sektor investira, ker verjame v stabilna pravila. Če do takšnega preobrata pride, je to praviloma takrat, ko se elita prepriča, da so stroški izolacije in stalnih kriz višji od koristi statusa quo. V vsakem primeru je cilj, ki bi si ga morali želeti, razvojno ravnotežje z več odprtosti, več trgovine in več individualnih svoboščin," pove.

Ideja 'iranskega Deng Xiaopinga' – voditelja, ki ohrani režimske simbole, hkrati pa izprazni revolucionarno zunanjo politiko v korist gospodarskemu pragmatizmu – je konceptualno privlačna, ocenjuje Sadi iz Triglav Investments. "Predstavljati si je mogoče prekalibracijo v slogu 'Iran na prvem mestu', ki bi dajala prednost odpravi sankcij in domači stabilizaciji pred ekspanzivno ideološko projekcijo. Vendar ima ta strukturna primerjava svoje meje."

"Kitajski preobrat v poznih 70. letih se je zgodil ob soglasju elit v enotnem partijskem državnem aparatu in v geopolitičnem kontekstu, ki je omogočal integracijo v zahodno vodene globalne trge. Iran deluje v precej bolj restriktivni sankcijski arhitekturi in se sooča z globokim, nakopičenim nezaupanjem do ZDA in Evrope. Poleg tega sta identiteta in legitimnost IRGC tesno vezani na obrambo in izvoz revolucionarnega projekta. Popolna opustitev 'osi odpora' – razvejene mreže nedržavnih akterjev po regiji, ki jih Teheran podpira – bi oslabila del njegove ustanovne naracije," pojasnjuje upravljavec skladov.

Bloomberg

 

Popolni kolaps režima?

V mednarodnih odnosih se pogosto govori, da zračne kampanje po navadi ne privedejo sprememb v režimu. Tudi scenarij 'vojakov na terenu', ki so ga ZDA izvedle v Iraku in Afganistanu pred več kot dvema desetletjema, ni verjeten, predvsem zato, ker je med ameriško javnostjo zelo nepriljubljen, predsednik Trump pa se novembra pripravlja na vmesne volitve v Kongresu.

"V primerjalni politični ekonomiji režimi redko 'padejo' zaradi enega samega dogodka; običajno gre za kombinacijo varnostnega šoka, globoke gospodarske destabilizacije in razkola znotraj elite, ki onemogoči koordinacijo," pojasnjuje ekonomist Spruk.

"Zlom režima ostaja repno tveganje, ne pa osnovni scenarij. Sistemski razpad bi zahteval razkroj znotraj elit in prebeg varnostnih sil. Kljub ponavljajočim se notranjim nemirom in zunanjemu pritisku je represivni aparat zgodovinsko ostajal koheziven. Pravzaprav je zunanji vojaški pritisk pogosto okrepil konsolidacijo elit, namesto da bi sprožil dezintegracijo," pove poznavalec Saadi.

Pomembna spremenljivka je tudi Trump sam. Če se ameriški predsednik odloči, da je treba vojno izpeljati do konca, bi po mnenju politologa Alexa Vatanke "postala sposobnost Islamske republike, da ohrani notranjo enotnost in delujočo državno hierarhijo, zelo vprašljiva". "Če bi se sistem res začel lomiti, bi se takoj zastavilo še bolj zaskrbljujoče vprašanje, kaj ga lahko nadomesti. Iran ni niti strogo centralizirana avtoritarna država z jasnimi nasledniki niti krhka tvorba, ki bi se urejeno sesula. Njegova oblastna zgradba je večplastna: klerikalne ustanove, IRGC, državna birokracija, provincialne mreže, ideološke milice ter tekmujoče elite z različnimi predstavami o državi. Nenaden razpad bi lahko sprostil sile razkroja, za katere je režim dolgo trdil, da jih obvladuje – etnične napetosti, sektaške delitve, spopade med elitami in območja brez učinkovite oblasti," pojasnjuje.

V javnem diskurzu se vlečejo tudi vzporednice s sosednjim Irakom, kjer je po ameriški intervenciji leta 2003 eksplodiralo sektaško nasilje. Četudi ima Iran – podobno kot Irak – veliko manjšin, so te veliko bolj "iranizirane". Velik del elite je pripadnikov turško govoreče manjšine, med drugim tudi vrhovni voditelj po očetovi strani, Islamska republika pa je kot največjo grožnjo državi v notranjem diskurzu predstavljala ZDA ter Izrael, in ne "pete kolone" manjšin. Vsaj ne do točke, kot je to počel iraški samodržec Sadam s svojim klasičnim pristopom "deli in vladaj", s katerim je nagrajeval nekatere skupnosti in frakcije, brutaliziral druge in nenehno spreminjal zavezništva. Iranska država je na današnjih mejah namreč uveljavljena že 2.500 let, v nasprotju z Irakom, ki je bil pred približno sto leti umetno ustvarjen na pogorišču Osmanskega imperija.

V nasprotju s popolnim kolapsom pa je popolna notranjepolitična konsolidacija režima po koncu vojne z Izraelom in ZDA. Po tem scenariju bi režim podvojil represijo in izolacijo, kot denimo Severna Koreja, in tajno izgradil jedrsko orožje, ki bi bilo edini garant pred vnovičnimi napadi. Ta kot model prihodnosti Irana lahko režim obvaruje zgolj pred zunanjimi vplivi, ne pa notranjimi nemiri.

Rojstvo demokracije?

Iran ima primanjkljaj opozicije. Obstaja Reza Pahlavi, sin zadnjega šaha, ki je od revolucije v izgnanstvu in je prevzel glasno opozicijsko vlogo, zlasti od junijske vojne, ko je pozival Irance, naj se uprejo islamistom. Je zelo priljubljen med veliko iransko diasporo, predvsem na Zahodu, in ima tudi določeno, čeprav manjšo občinstvo znotraj Irana. Med januarskimi protesti v državi so se pojavili pozivi k njegovi vrnitvi, vendar ti pozivi niso bili enotni. Njegova podpora, kot trdijo številni komentatorji, temelji predvsem na nostalgiji po časih, ko je bil Iran močna, spoštovana država in del mednarodne skupnosti. Ko je bila religija del življenja, ne pa organizirano načelo izolirane revolucionarne države. Vendar ta podpora ni merljiva, prav tako pa se s težavo znebi konotacije "zahodne lutke".

Morteza Nikoubazl/NurPhoto/Getty Images

 

Pahlavi se je v zadnjem času pozicioniral kot varuh, ki bo bdel nad prehodom iz avtokracije v demokracijo, morda tudi ustavno monarhijo. Takšen prehod bi prišel v poštev le v primeru popolnega padca Islamske republike, o čemer je trenutno prehitro soditi. Po drugi strani pa Pahlaviju ni naklonjena niti ameriška administracija, ki sina zadnjega šaha vse od junijske vojne tako rekoč ignorira. Če povlečemo vzporednice s Trumpovo venezuelsko avanturo, ko se je administracija odločila raje sodelovati s podpredsednico ugrabljenega Nicolasa Madura Delcy Rodriguez namesto z opozicijsko voditeljico Mario Corino Machado, se bo Bela hiša tudi v primeru Irana prej odločila za sodelovanje z "režimskim človekom" kakor s Pahlavijem.

"Pahlavijeva osrednja podpora je, zgodovinsko gledano, med deli starejšega, urbanega srednjega razreda v Iranu, vendar v zadnjih letih narašča, saj so se neuspehi Islamske republike stopnjevali. Vendar se njegovo gibanje močno zanaša na spletne podpornike in satelitsko televizijo ter ima v Iranu le šibko organizirano prisotnost. Še več, zagovorniki prestolonaslednika so s svojimi nenehnimi napadi odtujili druge opozicijske osebnosti," v Foreign Affairs ugotavljata politologa Alex Vatanka in Sanam Vakil.

V Iranu ni enega samega organiziranega opozicijskega gibanja, ki je že tako močno razklano. Edina točka, okoli katere se lahko poenoti, je nasprotovanje in želja po padcu Islamske republike. Sestavljajo ga zelo raznolike skupine – od bojevitih študentov, intelektualcev srednjega sloja, etničnih manjšin in monarhistov v diaspori. Opozicijski aktivisti se tudi medsebojno obsojajo in si v nekaterih primerih očitajo prikrito sodelovanje z režimom ali tujimi akterji. Nazadnje, ko je v državi bila združena opozicija, ki se je odpravila na ulice, je bilo leta 1979. Za zdaj v državi legitimne alternative Islamski republiki ni.

Iran ima tudi opozicijske mreže, ki jih tvorijo številne etnične manjšine po državi. Te vključujejo Kurde, Beludže, Azerbajdžance, Ahvaze in Arabce. Te manjšine imajo po mnenju poznavalcev znatne organizacijske zmogljivosti, v nasprotju z uveljavljenimi opozicijami pa ob koncu teokratske vladavine pozivajo tudi k priznanju jezikovnih in kulturnih pravic manjšin ter decentralizaciji. Nekatere izmed skupin se prav tako zavzemajo za določeno stopnjo avtonomije. Hkrati nasprotujejo zamenjavi Islamske republike z drugo obliko perzijsko-nacionalistične in centralizirane vladavine.

Če bo v srednje- oziroma dolgoročnem obdobju v Iranu prišlo do prehoda v demokracijo, pa Iran ne bi začel z ničle. V nasprotju z drugimi podobnimi avtokracijami po svetu je, kot izpostavlja iranski politolog Kian Tadžbahš, režim z ustanovitvijo tisočih lokalnih svetov in občinskih organov ustvaril institucije z dvojno rabo: ustanovljene za službo avtoritarnemu redu, vendar strukturno na voljo za podporo demokratičnemu prehodu – če bi se jim ponudila priložnost. Dejansko Iranci že dolgo prakticirajo oblike predstavniške vlade, ne da bi uživali njihovo vsebino, izpostavi Sadjadpour.

Iranci že sedaj glasujejo za svoje predsednike in parlamentarne predstavnike, čeprav morajo biti kandidati vnaprej odobreni in podpirati temelje Islamske republike. Podpora trenutnim oblastem pa je večja kot se morda zdi na prvi pogled, saj je denimo na predsedniških volitvah, na katerih je slavil trenutni predsednik, reformist Pezeškian, kar 13,5 milijona Irancev glasovalo za izjemno konservativnega Saida Džalilija.

Kako naj gledamo na prihodnost?

"Še vedno obstaja upanje za globoke politične spremembe v dolgoročni prihodnosti Irana. Vendar pa zračna kampanja, ki jo trenutno izvajajo ameriške in izraelske sile, verjetno ne bo prinesla teh sprememb. Ko se bo vojna končala, bo Iran vstopil v napeto in tvegano prehodno obdobje, v katerem se bo Washington verjetno znašel v nekakšni obliki diplomacije z močnimi frakcijami znotraj Irana," je zapisala Maloney z Brookingsa.

Dodaja, da ZDA "ne morejo dovoliti", da bi predstavniki "poraženega in diskreditiranega sistema ugrabili ta morebitni povojni dialog". "Zato je ključnega pomena, da začnejo začrtavati smer za dan po koncu bojev z iskanjem razumnih sogovornikov. Vendar zaenkrat ni dokazov o kakršnemkoli resnem načrtovanju Trumpove administracije za to, kar sledi. Washington ne more računati na to, da se bo režim sesul ali da bo Irancem uspelo strmoglaviti svoje voditelje."

Vahid Salemi/AP Photo

 

Ekonomist Spruk medtem srednjeročno perspektivo za Iran opiše skozi premijo tveganja. "Dokler so pričakovanja negotova, so stroški kapitala visoki, investicije šibke, odtok talentov pa pospešen. Če država postopno zmanjša zunanjepolitično napetost, izboljša predvidljivost pravil in odpre prostor za podjetništvo, pa se lahko premija tveganja zniža in rast postane bolj vzdržna. Najboljši scenarij je tisti, ki ga večina ekonomistov intuitivno podpira: ekonomska liberalizacija, ki krepi konkurenco in produktivnost, ter politična liberalizacija, ki krepi odgovornost oblasti in stabilnost institucij, s čimer se zmanjšujejo tudi regionalna tveganja," sklene.

Prav ta neizkoriščeni potencial države, ki bi po vseh merilih lahko bila del prestižne skupine najmočnejših gospodarstev sveta G20, pogosto prispeva k nezadovoljstvu prebivalcev države. Kot je lani izpostavil poznavalec Bližnjega vzhoda Primož Šterbenc, je Iran verjetno najbolj strateško situirana država na svetu. Leži na nevralgični točki med Vzhodom in Zahodom, ob izjemno pomembni Hormuški ožini, in prek ozemlja tvori pomembne trgovinske poti med Evropo in Azijo. Pod Iranom so prav tako četrte največje zaloge surove nafte in druge največje zaloge zemeljskega plina, iransko ljudstvo pa tvori 92 milijonov izobraženih in mladih ljudi, ki ne dosegajo svojega polnega gospodarskega potenciala.

"Nova generacija iranskih družbenih, gospodarskih, socialnih in tudi verskih voditeljev bo morala poiskati nov, uravnotežen, vključujoč in napreden družbeni, gospodarski, socialni in kulturni model razvoja ter uspešno regionalno in mednarodno integracijo. Manj bo pokroviteljskih intervencij Zahoda ali katerekoli druge mednarodne sile v regiji in po svetu, povezanih z gospodarskimi interesi multinacionalk ali lastnimi varnostnimi interesi, večja je verjetnost, da se bo Iran lahko postavil na nove temelje, in obratno," je pred začetkom vojne povedal mednarodni pravnik Matjaž Nahtigal.

"Srednjeročni obet najbolj verjetno kaže na nadzorovano nasledstvo znotraj sistema, povečano sekuritizacijo vladanja, selektivno gospodarsko tehnokratizacijo in taktično prekalibracijo zunanje politike, usmerjeno v zmanjšanje pritiska brez odpovedi jedrnemu nadzoru režima. Ta lahko zamenja vodstvo, vendar verjetno ne bo opustil svojih strukturnih temeljev. Najbolj realistični izid ni preobrazba ali zlom, temveč prilagoditev: bolj varnostno usmerjena, gospodarsko pragmatična Islamska republika, ki omili nekatere zunanje ostre robove, hkrati pa ohrani notranjo kontinuiteto oblasti," sklene Saadi iz Triglav Investments.