Premirje, ki je pomirilo trge, ne pa tudi Bližnjega vzhoda: bo dvotedenska prekinitev ognja vzdržala?

Kot pravi pregovor: enkrat zmagaš, drugič izgubiš. V poznih urah torka, ko se je bližal rok, ki ga je ameriški predsednik Donald Trump postavil Iranu za sklenitev sporazuma glede odprtja Hormuške ožine, je bilo videti, da sta začasno zmagali obe strani.

Washington in Teheran sta se namreč dogovorila o dvotedenskem premirju, ki naj bi ustavilo ameriško-izraelske napade na Islamsko republiko. Ta pa bi v zameno vnovič odprla Hormuško ožino.

Kljub uvodnemu pompu ostaja veliko neznank in negotovosti. Nekatere zalivske države so poročale o nadaljevanju iranskih napadov, izraelski premier Benjamin Netanjahu, čeprav se je njegova država strinjala s premirjem, pa je povedal, da premirje med ZDA in Iranom ne vključuje Libanona.

Lahko torej dvotedensko premirje med ZDA in Izraelom na eni ter Iranom na drugi strani zdrži? Kaj sledi po koncu premirja? In kako naj vlagatelji razumejo trenutne negotovosti, povezane z razmerami na Bližnjem vzhodu.

Takojšen optimizem trgov

Po Trumpovi odločitvi so cene nafte upadle najbolj v skoraj šestih letih. Pocenitvi energentov so v sredo sledile globalne borze in dosegle največje rasti v tem letu. "Trgi so premirje z Iranom upravičeno sprejeli z olajšanjem. Vendar pa ga ne bi smeli razumeti kot neizogibno ali celo verjetno pot do konca konflikta," pojasnjuje Terry Haines, ustanovitelj svetovalnega podjetja Pangea Policy.

Haines poudarja, da je nihajnost, povezana z Iranom, še vedno nova normalnost, z dogovorom ali brez njega. "Vlagatelji bi morali vedeti, česa ne vedo, in ne vedo precej. Vlagatelji se bodo z nihajnostjo ukvarjali še mesece, ne glede na to, ali bo mirovni dogovor dosežen. Tudi če bo ob koncu tega obdobja dosežen dogovor, bo njegovo uresničevanje počasno, mučno in verjetno ne bo prineslo takojšnje jasnosti, po kateri hrepenijo trgi."

Po novicah o sklenitvi premirja so se podražili vsi razredi premoženja. Zrasle so borze od Tokia do New Yorka, cena zlata je pridobila dva odstotka, bitcoin pa se je povzpel čez 71 tisoč dolarjev. Donosnost ameriških obveznic se je znižala, saj upad cen nafte krepi pričakovanja o nižji inflaciji in znižanju obrestnih mer.

Številni vlagatelji in analitiki so izrazili optimizem. "To je dober razplet glede na alternative, saj kaže pripravljenost za dogovor. Videti je, da smo se izognili najslabšemu scenariju," je za Bloomberg povedal vodilni upravljavec portfelja Matthew Haupt iz WAM.

Spet drugi pa v valu pozitivnih novic za trge ostajajo zadržani: "Veliko je odvisno od tega, ali bo premirje obstalo – sam imam v to malo zaupanja," je za Bloomberg dejal Neil Newman, vodja oddelka za strategijo pri podjetju Astris Advisory Japan.

Za zdaj se Trumpov manever dvotedenskega premirja zdi kot taktična zmaga, ki bo začasno pomirila finančne trge in centralne banke po svetu ter omogočila pretok nafte, zemeljskega plina, gnojil in drugih dobrin skozi Hormuško ožino. Strahovi pred inflacijsko spiralo sicer ostajajo – četudi manj pereči – vlagatelji pa že stavijo proti zvišanju obrestnih mer nekaterih centralnih bank, kot je ECB.

Bloomberg

 

Bo premierje zdržalo?

Iranski zunanji minister Abas Aragči je po začasnem premirju izjavil, da bo v obdobju dveh tednov varen prehod skozi Hormuško ožino mogoč ob usklajevanju z iranskimi oboroženimi silami. Če se napadi ustavijo, bodo "naše močne oborožene sile prenehale z obrambnimi operacijami".

Poznavalci pričakujejo, da se bodo ZDA držale dvotedenskega premirja, neznanka pa je predvsem Izrael. Premier Netanjahu je na družbenih omrežjih namreč zapisal, da se je strinjal z ameriškim premirjem, vendar da to ne vključuje Libanona. Spomnimo, izraelske sile so po umoru vrhovnega voditelja Alija Hameneja in napadu z Iranom povezane militantne skupine Hezbolah na ozemlje Izraela vstopile v Libanon, kjer ostajajo.

Libanonska nacionalna tiskovna agencija je v sredo poročala, da je izraelska vojska nadaljevala napade na južne dele države. Razmere dodatno zaostrujeta tudi dejstvi, da je Izrael skoraj vsak dan kršil premirje, ki ga je novembra 2024 sklenil z milico Hezbolah, in doslej odklanjal umik iz južnega Libanona.

"Dogovorjeno premirje se nanaša tudi na Libanon, zato bo treba posebno pozorno opazovati tudi spoštovanje premirja v tej državi. Zdi se, da Izrael ostaja vse bolj osamljen, pri čemer si Netanjahu verjetno ne more privoščiti izgube Trumpove podpore pred jesenskimi volitvami," pojasnjuje mednarodni pravnik Matjaž Nahtigal.

"Glede na dosedanje izkušnje, tako vojne v Ukrajini kot dogodkov v Gazi, je večja verjetnost, da bo to premirje kršeno, kot da bo dejansko vzdržalo vseh 14 dni," pravi obramboslovka Jelena Juvan iz Fakultete za družbene vede (FDV).

Ob tem poudarja, da ne gre za dogovor, ki bi pomenil rešitev konflikta, temveč predvsem za kratkoročen taktičen premor, da obe strani v spopadu premislita o svojih ciljih in nadaljnjih korakih. "Pogajanja se bodo šele začela, pri čemer pa se izhodišča za pogajanja res zdijo daleč narazen, obe strani pa sta že razglasili zmago," dodaja.

"Ogenj je uradno prenehal, vendar bom presneto presenečen, če bo celoten iranski vojaški aparat spravljen v red," meni politolog Alexander Purton in omeni tudi druge iranske posredniške skupine, kot so milice v Iraku.

Purton poudarja, da ni pripravljen razglasiti, da so ZDA vojno izgubile. "Mislim, da ljudje preveč hitijo s sklepi, ker sploh še nimamo dobrega pregleda nad razmerami na terenu. Treba je tudi poudariti, da Washington Irancev še ni pozval k vstaji, prav tako pa Iranci še niso v celoti odigrali svojih kart drugje."

Pomembne so tudi druge večje sile in regionalne države, predvsem arabske države Perzijskega zaliva. "Za veliko drugih držav je pri tem zelo veliko na kocki. Mir je mogoč z njimi in brez njih propade – predvsem s Kitajsko, katere vazal je Iran, ter z glavnimi zavezniki ZDA: Savdsko Arabijo, Katarjem in ZAE, katerih mir in varnost sta bila in ostajata v središču pozornosti. Vse te države lahko pomagajo preusmeriti Iran na bolj miroljubno pot," pojasnjuje Haines, "vse imajo motive za to."

Bloomberg

 

V Zalivu nekatere države skrbi predvsem, da njihove prvotne prošnje Trumpovi administraciji, naj ne nadaljuje konflikta, niso bile upoštevane, poroča Bloomberg. Uradniki iz Zaliva naj bi namreč menili, da je umik ob ohranitvi iranskega režima hujša alternativa. Ob tem jih skrbi Trumpova nepredvidljivost, pri čemer bodo začeli iskati zavezništva drugje po svetu, še navaja Bloomberg.

Postavljanje temeljev za trajni dogovor?

Ameriški predsednik je zdaj pred dvoplastnim izzivom: doseči trajno rešitev konflikta in prepričati tako svoje volivce kot tudi svet, da se je splačalo začeti vojno z Iranom. Dejstva na terenu namreč ne kažejo na prepričljivo zmago ZDA.

Iranski režim – čeprav oslabljen – ostaja na oblasti, na čelu pa so zdaj precej bolj radikalne frakcije. Iranski jedrski arzenal medtem ostaja nedotaknjen, vključno s 440 kilogrami visoko obogatenega urana, ki je vsaj v teoriji bil povod za izbruh te vojne. Vprašanje je tudi prihodnji nadzor in status plovbe skozi Hormuško ožino.

Dvotedensko okno lahko postavi temelje za morebiten trajni dogovor med ZDA in Iranom, ki si ga Trumpova administracija želi vse od začetka mandata lanskega januarja. Tako Washington kot Teheran sta med vojno objavila svoje zahteve – ZDA 15, Iran pa 10 točk –, o katerih se bo zdaj verjetno pogajalo.

Po sklenitvi začasnega premirja so uradniki Bele hiše za številne ameriške medije povedali, da se Trumpova administracija pripravlja na morebitna neposredna pogajanja, verjetno v Pakistanu, ki je dosegel torkovo prekinitev ognja.

Pakistanski premier Šehbaz Šarif je namreč v prestolnico Islamabad povabil ameriško in iransko stran. Trši oreh bo Teheran, kot je že bil v obeh krogih jedrskih pogajanj z ZDA, ki sta vodila v lansko in letošnjo vojno. Iran se je namreč pogajal prek omanskih posrednikov, pri čemer ga je Bela hiša obtožila zavlačevanja pogajanj.

 

Kot osnova za trajni dogovor se omenjajo ločene zahteve Washingtona in Irana. Spomnimo, ZDA so marca objavile 15-točkovni načrt zahtev, Iran pa 10 točk. Zahteve so diametralno nasprotne.

Iranski 10-točkovni načrt vključuje odškodnino Iranu za vojno škodo, odpravo vseh sankcij proti državi, sprostitev zamrznjenih iranskih sredstev in umik ameriških sil iz vseh baz v regiji, je s sklicevanjem na iranske medije poročala agencija Reuters.

Medtem pa ameriški okvir za mirovni sporazum ostaja 15-točkovni načrt, ki ga je Iran zavrnil pred dvema tednoma. Vključuje umik iranskega jedrskega programa, nadzor Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA), omejitve balističnega raketnega programa Islamske republike in njeno podporo posredniškim skupinam v regiji.

Tako ZDA kot Iran premirje prikazujeta kot "zmago", vendar med njunimi zahtevami za popoln konec vojne ostajajo velike razlike, je za Bloomberg dejala Mona Yacoubian, svetovalka programa za Bližnji vzhod pri Centru za strateške in mednarodne študije.

Iranski zunanji minister Aragči je v izjavi v sredo povedal, da je Washington sicer sprejel splošni okvir iranskega 10-točkovnega predloga kot osnovo za pogajanja, Iran pa zdaj proučuje 15-točkovni predlog ZDA.

"Ta prekarni dogovor o premirju je začasen in menim, da ne bo trajal dolgo," je ocenil politolog Klemen Balanč. "ZDA niso dosegle strateških ciljev napada (menjava režima in oslabitev Kitajske dobave nafte), pogajalska izhodišča Irana so za ZDA nesprejemljiva, Trump pa se zdaj z Iranom ne more pogajati s pozicije moči, ampak šibkosti."

Glede trajanja premirja ni optimističen niti strokovnjak za Bližnji vzhod s Fakultete za menedžment Primož Šterbenc. "Menim, da je potencialni problem izraelska kršitev premirja," pove. "Predvsem pa se 15 ameriških točk in 10 iranskih točk zelo razlikuje in težko jih bo združiti," dodaja.

Poleg popolnoma nasprotujočih si pogledov na trajni mir je težaven tudi omejeni časovni okvir: spomnimo, Trumpovi administraciji pred lansko 12-dnevno vojno po petih krogih pogajanj, ki so trajali približno dva meseca, ni uspelo doseči dogovora, kot tudi letos v dobrem mesecu dni.

Po drugi strani je administracija predsednika Baracka Obame potrebovala kar 18 mesecev, da je z Iranom dosegla tako imenovani jedrski sporazum (JCPOA) iz leta 2015, iz katerega je prva Trumpova administracija leta 2018 enostransko izstopila. To je bilo v času miru, prav tako pa so pogajanja bila bolj tehnična, medtem ko je pogajanja v času druge Trumpove administracije vodil nekdanji nepremičninski mogotec Steve Witkoff.

"Pogajanja v času sklenjenega premirja v Islamabadu bodo zelo zahtevna. Vendar se v Islamabad napoveduje prihod ameriškega podpredsednika JD Vancea – ne Witkoffa ali Trumpovega zeta Jareda Kushnerja –, kar kaže na jasen političen interes Washingtona za preprečitev vnovične eskalacije," pove poznavalec Nahtigal.

Bloomberg

 

"Ključni predvsem dve točki"

Za mednarodnega politologa Farisa Kočana sta ključni predvsem dve točki: "Hormuška ožina v smislu iranskih pristojbin in s tem povezan de facto nadzor ter ekonomske sankcije. Če bo šla zadeva vsaj približno v to smer, potem se lahko kaj zgodi," razmišlja. Iran namreč želi tudi v prihodnje in po koncu vojne imeti trajni nadzor nad ožino.

"Ključen dejavnik je tudi Izrael, ki mu je v interesu vojna, vsaj do parlamentarnih volitev pozneje letos. Po drugi strani pa je mirovni dogovor v interesu vsaj ZDA, Kitajske in Evropske unije," dodaja politolog Kočan.

Obramboslovka Juvanova dodaja, da je težava tudi, da obe strani izhajata iz dveh precej različnih konceptov premirja. "Ameriško-izraelski okvir predvideva pogojno in nadzorovano zatišje, ob katerem si Izrael še vedno pridržuje pravico do določenih varnostnih ukrepov. Na drugi strani pa iranska stran oziroma z njo povezani akterji govorijo o popolni ustavitvi nasilja brez izjem. Za uspešno prekinitev uporabe vojaške sile bi bilo tudi treba določiti, kaj se šteje kot kršitev."

O poti naprej v prihodnjih dveh tednih je preprosto preveč neznank. "Ali bo Iran ohranil prehod skozi ožino neoviran in brez pristojbin; ali se bodo ZDA in Iran pogajali o širokem naboru vprašanj – kar želijo ZDA – ali ozkem, kar je iranska preferenca; kakšna bo vloga zalivskih držav; ali Iran kupuje čas in kakšna je vloga Kitajske," našteva poznavalec Haines.

Po drugi strani pa je vsak dogovor, ki lahko privede do konca te vojne in ponovne stabilizacije razmer v regiji, boljši kot nadaljevanje vojne, še dodaja poznavalka Juvanova. "Je pa prezgodaj, da bi ocenili, v katero smer bo zavil," sklene.