Kako se konča vojna v Iranu

Vojna na Bližnjem vzhodu se nadaljuje. Izraelske in ameriške sile še vedno napadajo tarče znotraj Irana, ta pa z brezpilotniki in raketami obstreljuje zalivske sosede in druge države regije. Po tednu dni vojne je bilo v spopade vključenih že ducat držav.

Hkrati se pojavlja ključno vprašanje: kako in kdaj se bo vojna zaključila. Vojna se je minuli teden prelila tudi na finančne trge, pri čemer so delnice po vsem svetu upadle, skrbi glede inflacije so zrasle, cena nafte pa je dosegla dvoletni vrh. Dlje bo vojna trajala, večjo škodo bo povzročila svetovnemu gospodarstvu, zlasti ker Hormuška ožina ostaja zaprta, oskrba z nafto iz Perzijskega zaliva pa je ustavljena.

Vprašanja ostajajo brez odgovora, saj še vedno niso jasni niti razlogi ZDA za vstop v vojno. Doslej smo slišali nasprotujoče si izjave Bele hiše, Pentagona in ameriškega zunanjega ministrstva, prav tako pa ni znana teorija o zmagi v Iranu.

Ameriški predsednik Donald Trump je konec tedna izjavil, da z Iranom ne namerava skleniti nobenega dogovora, sprejel bo le brezpogojno predajo. "Ne vidimo razlogov za pogajanja z ZDA," pa stališče Teherana povzema iranski zunanji minister Abas Aragči.

Sprememba režima

Nekateri strokovnjaki domnevajo, da bi sprememba vrha režima s človekom, ki bi ugajal Trumpu, lahko končala ameriške in izraelske napade na Iran. Trump bi tako dosegel podoben scenarij kot v Venezueli, kjer je odstavljenega Nicolasa Madura zamenjala njegova podpredsednica Delcy Rodriguez, ki je pripravljena sodelovati z ZDA.

Trump je konec tedna povedal, da bodo ZDA tiste, ki bodo skupaj z Iranom izbrale novega iranskega voditelja, potem ko je bil v napadih ob začetku vojne ubit iranski vrhovni voditelj Ali Hamenej. Če bo zadovoljen z naslednjim voditeljem in utrujen od vojne, se morda lahko odloči za konec.

"Čeprav se nedavni odzivi Irana po obsegu razlikujejo od dogodkov, kot so posledice umora Kasema Solejmanija, trajna konfrontacija z ZDA v polnem obsegu ostaja strukturno draga za obe strani," pojasnjuje upravitelj portfelja pri Triglav Investments Mahdi Saadi, sklicujoč se na ameriški umor vodje elitnih enot Kuds Iranske revolucionarne garde.

Saadi opozarja, da srednjeročne napovedi najverjetneje kažejo na nadzorovano nasledstvo znotraj sistema, povečano varnostno usmerjenost upravljanja, selektivno ekonomsko tehnokratizacijo in taktično ponovno uskladitev zunanje politike, katere cilj je zmanjšanje pritiska, ne da bi se pri tem odpovedali osnovnemu nadzoru režima.

Trump je del odgovornosti za spremembo režima prenesel tudi na iransko ljudstvo. Na začetku vojne jih je pozval, naj prevzamejo nadzor nad svojimi institucijami, kar mu omogoča, da se pozneje izogne odgovornosti, če bo režim preživel. A kot pravi pregovor, ki je veljal za posredovanje ZDA v Iraku in Afganistanu: če nekaj uničiš, moraš to tudi popraviti.

"Najbolj realističen izid za Iran ni preobrazba ali propad, ampak prilagoditev: bolj varnostno usmerjena, gospodarsko pragmatična Islamska republika, ki bo omilila nekatere zunanje robove, hkrati pa ohranila notranjo kontinuiteto moči," pojasnjuje analitik Saadi.

Bloomberg Mercury

 

Pomanjkanje kapacitet za nadaljevanje vojne in pritisk Zaliva

Vojno bi predčasno lahko končalo tudi pomanjkanje streliva in oborožitve. Ameriške sile hitro porabljajo dragoceno strelivo, pri čemer nimajo možnosti, da bi svoje zaloge takoj nadomestile. Ker tudi drugi zavezniki ZDA v Zalivu nujno potrebujejo takšno strelivo za zračno obrambo, bi ZDA lahko začele iskati izhod iz tega konflikta, če bi se ta zavlekel.

Ameriški Center za strateške in mednarodne študije (CSIS) je ocenil, da je prvih 100 ur vojne ZDA stalo približno 3,7 milijarde dolarjev, kar pomeni približno 890 milijonov dolarjev na dan.

Pomemben vidik vojne je tudi pritisk iz zalivskih držav, zaveznic ZDA. Uradniki iz Združenih arabskih emiratov in Katarja naj bi začeli v Washingtonu lobirati za ustavitev vojne, je poročal Bloomberg, kar so nekateri drugi mediji ovrgli.

Ekonomist z ljubljanske ekonomske fakultete Rok Spruk medtem pove, da obstaja več možnih poti, pri čemer sta najbolj smiselni dve skrajnosti: "Bodisi vztrajanje v nizkointenzivni eskalaciji, ki ohranja visoko premijo tveganja in obremenjuje svetovno gospodarstvo, bodisi postopna deeskalacija, ki omogoča stabilnejša pričakovanja, več trgovine in nižje stroške za vse."

"Za globalno gospodarstvo je najboljši izid tak, ki zmanjša konflikt, omeji tveganja v logistiki in energiji ter odpre prostor za ekonomsko in politično liberalizacijo. To je okvir, ki se mu je smiselno približevati, ker je dolgoročno v interesu regije, Evrope in tudi globalne stabilnosti," pojasnjuje Spruk.

Druga možnost je, da se ZDA še globlje zapletejo v spopad in preidejo od bombardiranja h kopenski operaciji za strmoglavljenje oblasti. Večina analitikov meni, da je to malo verjetno, saj Trump verjetno noče, da bi njegov mandat zaznamovala "nova iraška katastrofa". A tega ni mogoče povsem izključiti.

Možno je tudi, da bi Trump ob naraščajočem političnem in gospodarskem pritisku ter povečanju števila smrti ameriških vojakov preprosto razglasil zmago in se umaknil. Smrt Hameneja ter dodatna škoda na jedrskih in raketnih objektih bi mu lahko služili kot dovolj dober izgovor za konec vojne.

To bi na terenu verjetno spremenilo zelo malo, a bi se ujemalo z njegovim običajnim ravnanjem, zlasti če bi se trgi začeli močno tresti. Takšen izid bi verjetno razjezil njegovega zaveznika, izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja.

"Z vojaškega vidika bi Trump lahko 'uspeh' predstavil kot merljivo oslabitev iranskega raketnega programa, nevtralizacijo ključne zračne obrambe, zmanjšanje pomorskega tveganja, preverljivo motenje jedrskega programa in omejeno število ameriških žrtev. Po drugi strani pa bi se njegova računica lahko spremenila, če bi Washington sklenil, da se dodatni učinki nadaljnjih napadov zmanjšujejo," za Bloomberg piše politologinja iz britanskega mislišča RUSI Burcu Ozcelik.

Etnični upori

Politologinja Ozcelik pove, da je možen scenarij tudi krepitev lokalnih oboroženih skupin, ki bi nasprotovale režimu. Nedavna poročila kažejo, da naj bi Cia poskušala vzpostaviti vezi z oboroženimi kurdskimi frakcijami ob zahodni iranski meji, tudi s spodbujanjem operacij proti iranskim varnostnim silam.

"ZDA so podobne taktike uporabljale v Siriji. Toda tveganja takšnega pristopa so velika. Turčija verjetno ne bi pozdravila možnosti, da bi se kurdska oboroženost še globlje ukoreninila v njeni neposredni soseščini, zlasti ker Ankara skuša obrniti zgodovinsko ploščo po tem, ko je PKK – kurdska militantna politična organizacija – leta 2025 po desetletjih upora napovedala razorožitev in razpustitev," pove.

Depositphotos

 

Vključitev kurdskega kopenskega upora v vojno proti Iranu bi pomenila nevaren zdrs v širši cilj spremembe režima, kar bi lahko ustvarilo novo "neskončno vojno", tokrat brez ameriških "škornjev na tleh". Kurdski upor bi sicer lahko pomagal zrušiti režim, vendar bi hkrati sprožil dolgotrajno razdejanje.

ZDA in Izrael so se na Kurde – več deset milijonski narod brez lastne države – v svojih prizadevanjih za dosego ciljev v regiji v preteklosti že uprli, vendar večinoma z bolečimi posledicami za Kurde same, ki so jih nato pustili na cedilu.

Podoben scenarij bi Washington in Tel Aviv lahko ubrala tudi v Iranu. Vendar bi to potezo številni Iranci – tudi tisti, ki so januarja protestirali proti oblastem – razumeli kot tuji poskus razbitja države in ne nujno kot "osvoboditev". Namesto stabilnosti bi to lahko prineslo dolgotrajno regionalno nestabilnost, škodljivo za Iran, njegove sosede, energetske trge in tudi za ZDA.

"Številni Iranci – tako podporniki režima kot opozicija – bi zamerili ameriško-izraelskim prizadevanjem, da pripravijo teren za federalizacijo ali razdrobljenost države," še pove Ozcelik.

"Dolgotrajne zamere in nezaupanje med manjšinami bodo posledice vojne verjetno še poslabšale, vključno z gospodarskimi stiskami, pomanjkanjem goriva in pomanjkanjem osnovnih storitev. Tudi če večina Irancev odločno nasprotuje razpadu svoje domovine, bi lahko nevarnost napetosti med različnimi skupinami povečala možnost postopne fragmentacije in neobvladljivih območij," pojasnjuje politologinja Ozcelik.

Omejeni izid

Veliko verjetneje je, da se bo vojna končala z bolj omejenim izidom. Strokovnjak Michael Koplow za ameriški Vox ocenjuje, da bo Trump verjetno opustil maksimalistične cilje in sprejel manj. Ena možnost je dogovor po vzoru Venezuele, s katerim bi z novim iranskim voditeljem sklenil sporazum, ki bi ga lahko predstavil kot ameriško zmago.

Takšen sporazum bi lahko vključeval naftne koncesije ali omejitve iranskega jedrskega programa in raketnega razvoja. Če bi Iran popustil na teh področjih, bi Trump lahko razglasil, da je s silo dosegel tisto, česar diplomacija ni.

Ameriški predsednik – čeprav pod grožnjo, da na vmesnih volitvah novembra izgubi predstavniški dom v kongresu – verjetno ne bo kandidiral na predsedniških volitvah leta 2028. Zato zanj negativni izid vojne ne pomeni politične smrti.

Profesor Bernard Haykel iz Univerze Princeton je v intervjuju za Bloomberg navedel tri možne scenarije konca vojne. Kot prvega je navedel režimsko preživetje in še večjo utrditev odločenosti, da bo revizionistična sila. "Druga je rešitev, podobna tisti v Venezueli: režim ostane, vendar pride do novega vodstva, ki je manj revolucionarno in pripravljeno skleniti sporazume s Trumpovo administracijo. Ista vlada, vendar reformirana."

"Tretja možnost je padec režima. V tem primeru bi lahko prišlo do državljanske vojne. Iran je po etnični sestavi le okoli 50 odstotkov perzijski. Obstajajo tudi druge etnične skupine – Beludži, Kurdi, Azerbajdžanci, Arabci. Te bi lahko oborožile zunanje sile. Posledica bi lahko bila zelo kaotična in oslabljena centralna država. To bi pomenilo katastrofo za Iran in za regijo. Iran je velika država z izjemno nadarjenim prebivalstvom. Ima ogromne zaloge nafte in plina. Vojna v Iranu po vzoru Libije bi bila katastrofalna," meni.