E-pismo: potop Mage v Hormuški ožini

Dobro jutro, danes z vami Aleš Kovačič, novinar. Tragedija Donalda Trumpa je, da se pogreza v natanko takšno vojno, ki jo je očital demokratskim predhodnikom in za katero so mu podporniki gibanja Maga podelili mandat, da je ne bi začel – obsežno, izčrpavajočo, z nejasnimi cilji in zato neopredeljenim terminom. Prav očitek o večnih vojnah je predstavljal temelj protiargumentacije Mage, katerega spiritus agens je Trump, in ki povsem upravičeno pod vprašaj postavlja izvažanje demokracije in liberalizma, izgradnjo države, doktrino preventivnih napadov, nujnih in pravičnih vojn ter kar je še pretvez za zimzeleni ameriški intervencionizem.

Zakaj je torej Trump v občutljivem obdobju pred vmesnimi volitvami na videz tako lahkomiselno zapravil svoje adute?

Kot smo večkrat poročali na straneh Bloomberg Adria, je imel Trump po enem letu mandata v resnici smo eno težavo – cenovno dostopnost. Gospodarstvu ni šlo slabo, ZDA so rasle, inflacija ni bila povsem ukročena, a njena inercija je bila jasna, Wall Street je bil v razcvetu, čeprav so ga obhajale skrbi glede baloniranja umetne inteligence, carine pa (še) niso imele ne izrazito pozitivnega ne negativnega učinka.

Poznavalci so se spraševali, ali so ZDA gospodarsko in geopolitično že zelo zgodaj v njegovem drugem mandatu v zenitu. "Gospodarski razcvet v ZDA je predvsem posledica velikih vlaganj v infrastrukturo, ki je potrebna za delovanje umetne inteligence kot tudi še vedno ekspanzivne fiskalne politike. Dvig carin je vplival na nekoliko višje cene uvoženih proizvodov in delno tudi proizvodnje v ZDA (zaradi dražjih uvoženih inputov), kar je nekoliko zavrlo rast domače potrošnje," je stanje v ameriškem gospodarstvu nekaj dni pred začetkom operacije Epski bes opisal glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc. Stanje ni bilo rožnato, a bilo je pod nadzorom, smer pa jasno začrtana; predvsem pa daleč od tega, da bi bilo potrebno poseči po drastičnih makiavelističnih metodah zavojevanja.

Razširjeno mnenje med opazovalci je, da je Trumpov načrt, da načrta ni, z namenom, da je nasprotna stran vedno v dvomih, kaj bo storil. Toda po dobrem letu "trumpovanja" je viden njegov evolucijski lok od brezkompromisnega nepremičninskega magnata, kjer je vzvod vse, do politika, ki se ozira na svojo podporno bazo in pri tem kalkulira. Znakov, ki govorijo v prid tej tezi, je kar precej – od angažmaja celotne administracije, na čelu s pravosodno ministrico Pam Bondi, da se zminimizira inkriminacijo v aferi Epstein, do tega, da bo usoda ameriškega kmeta (in Maga jedra) preko sino-ameriške trgovine s sojo znova pomembna tema srečanja med Trumpom in Xi Jinpingom konec marca, podobno kot je bila že lani v Busanu.

Trump je morda res preprosta žival, a je hočeš nočeš politična. In bolj, ko se približujejo kritične vmesne volitve, bolj to drži. Njegovo politiko in odločitve definirajo trije dejavniki: Wall Street, gospodarstvo in notranjepolitične razmere.

Če sta bila torej prva dva faktorja pred napadom na Iran v relativno dobrem stanju, potem se razlog za sprožitev ofenzive na Iran skriva v tretjem. Tvegane poteze so vedno kombinacija izrazite ranljivosti in kompenzirajočega občutka superiornosti. Na eni strani se je Trump zaradi vprašanja cenovne dostopnosti počutil ranljivega, na drugi strani pa je zaradi sijajne akcije v Venezueli in uspešnega zvijanja rok Evropejcem pri Grenlandiji pridobil na geopolitični samozavesti. Trump je napad na Iran sprožil z oportunističnim in bliskovitim napadom pri belem dnevu z namenom obglavljenja politično-vojaškega teokratičnega vodstva. Pri tem je bil resda uspešen, toda iluzija hitre in lahke zmage, ki ga tako fascinira, se po štirinajstih dneh in zaprtju Hormuške ožine spreminja v rimejk hororja neskončne bližnjevzhodne vojne v režiji republikancev. Ironično bo iranska avantura namesto politične alkimije dviga republikanske podpore prinesla le naraščajoče cene energije; te se bodo prelile v inflacijo, ki bo pri Američanih še dodatno okrepila občutek draginje.

Notranjepolitični obračun z demokrati zaradi domnevno ukradenih volitev in sodnega pregona je obenem nevralgična točka mandata in Ahilova tetiva predsednika, ki s pomočjo izvršnih ukazov in negiranja ameriškega sistema zavor in ravnovesij poskuša delovati, kakor da mu – po zgledu obešenjaškega avtokrata – za vse skupaj ni prav nič mar. Trump ni nikoli, pa čeprav republikanci obvladujejo tako Belo hišo kot tudi Kapitol, dajal vtisa popolnoma suverenega voditelja; bolj, kot se je trudil biti brezbrižen in velikopotezen, manj je bil prepričljiv. Na predsedniško inavguracijo je povabil glavnega tekmeca in hkrati vzornika Xija, ki je povabilo zavrnil, med ravsom v Ovalni pisarni je Volodimirju Zelenskemu zažugal, da mu je zagotovil rakete, medtem ko mu je Barack Obama rjuhe, grandiozna vojaška parada na washingtonskih avenijah, kjer domuje demokracija, ki jo Amerika tako rada izvaža po svetu, pa je delovala naravnost bizarno, kot tudi njegov nedavni govor o stanju v državi, ki je bil z izbiro glavnih tem, usmerjenih proti točno določenim figuram v demokratski stranki, le še eno retorično orodje za obračunu z opozicijo. Bravado z zlatimi hokejisti, češ da so ti prispodoba, kako bo Amerika pod njegovim vodstvom "zmagovala kot še nikoli doslej", je bil samo parodična pika na i. Če človek ne bi vedel bolje, bi nemara pomislil, da gre za mrzlično pripravo na tretji mandat...

In če negotovost cepimo z nagnjenostjo k revanšizmu, krhanjem podpore v Magi in lahko zmago v Venezueli, je končni obračun z velikim bavbavom ameriške zunanje politike logična poteza s pozicije moči in hkrati prozaičen poskus prikrivanja ranljivosti.

Seveda pa razlogi za vojno, še tako upravičeni in logični, niso garant, da se bo ta izšla po načrtih. Zaenkrat Trump strumno koraka v smeri tragičnega junaka Mage, ki z vsako odvrženo bombo na Iran vse bolj spominja na Obamo – brez Nobelove nagrade za mir.