Vojna za srce MAGA: zakaj Trumpa tako zelo skrbi soja?

"Verjamem, da je odločitev Kitajske, da ne kupuje naše soje in povzroča težave našim kmetom, gospodarsko sovražno dejanje," je v nedavni objavi na družbenem omrežju Truth Social zapisal ameriški predsednik Donald Trump.

Njegova kritika je letela na majhno rumeno okroglo poljščino, ki poleg čipov, redkih mineralov, Tajvana in fentanila postaja osrednja tema napovedanega dvostranskega srečanja med Trumpom in kitajskim voditeljem Xi Jinpingom.

Sojina trgovinska vojna

Kako je lahko nekaj tako banalnega, kot je soja, postalo tako občutljiva točka trgovinske vojne med velesilama? Odgovor je po eni strani preprost, po drugi pa neizmerno razsežen in kompleksen. Kitajska je največja uvoznica soje iz dveh razlogov. Po eni strani zaradi tega, ker je svinjina ena glavnih prehranskih sestavin kitajske kuhinje, katere poraba se sočasno z modernizacijo države krepi, po drugi pa, da si Kitajska zaradi geopolitične tekme z ZDA prizadeva tudi za strateško samozadostnost na prehranskem področju.

"Kitajska je zaradi zgodovinskih izkušenj velikih lakot – tako v cesarskih obdobjih kot v maoističnem času – zelo osredotočena na prehransko varnost," na dodaten vidik opozarja predavateljica in sinologinja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Maja Veselič.

A prehranska strategija se srečuje z neugodno realnostjo na terenu. "Orna zemlja, razen na severovzhodu države, je zelo razdrobljena, težava so majhni hektarski donosi, onesnaženost prsti in vode ter neprivlačnost kmečkega poklica," o kitajskem kmetijstvu pravi strokovnjakinja. Zato se Peking že vsaj desetletje pri nakupih ključnih poljščin in živil obrača na mednarodne trge, predvsem na ZDA, Brazilijo in Argentino, ki so glavne igralke v sojini trgovinski vojni. "V tujini jo najbolj zanima nabava žitaric, pa tudi krmnih poljščin, kot sta koruza in soja," pojasnjuje Veseličeva.

Kitajska je lani po uradnih carinskih statističnih podatkih uvozila dobrih 105 milijonov ton soje, predvsem iz ZDA. Skoraj prav toliko – 110 milijonov ton lani in 117 letos – znaša letna proizvodnja soje v ZDA, ki so druge največje proizvajalke te poljščine, takoj za Brazilijo. Azijska država je lani iz ZDA uvozila sojo v vrednosti skoraj 13 milijard dolarjev, v primerjavi s približno dvema milijardama dolarjev pred dvema desetletjema. "ZDA zaostajajo le za Brazilijo, ki proizvede skoraj 40 odstotkov svetovne proizvodnje," pojasnjuje upravljavec premoženja pri Generali Investments Matej Krajnik.

Kitajski uvoz se iz leta v leto povečuje. Azijska velikanka je lani povečala svoj uvoz za 6,5 odstotka, čeprav je delež ameriške soje nekoliko upadel. Do izvolitve Trumpa in njegove antagonistične trgovinske politike do Kitajske je namreč velik del uvozila iz ZDA. "Kitajska je daleč najpomembnejši kupec ameriške soje, saj odkupi več kot polovico celotnega ameriškega izvoza, medtem ko je druga največja uvoznica EU, a kupi le približno desetino," pravi Rok Brezigar, upravljavec premoženja pri NLB Skladih.

Xi cilja na stare znance – ameriške kmete

Stopnjevanje napetosti med državama v trgovinski vojni je povzročilo popoln zasuk v trgovini s sojo, ki ima zlasti za ZDA precejšnje negativne posledice. Jesen je namreč v Severni Ameriki sezona žetve, ki je pomemben vir prihodkov za ameriške kmete na srednjem zahodu države. Ti pa so hkrati tudi pomembna demografska skupina Trumpovega gibanja MAGA.

 

Ne nazadnje je Trump to bazo volivcev z obsežno finančno injekcijo podprl že v svojem prvem mandatu, ko jim je odobril pomoč v obsegu 28 milijard dolarjev, s čimer naj bi omilil škodo, ki jo so jo kmetje utrpeli zaradi prve faze ameriško-kitajske trgovinske vojne. "S tem, ko je Kitajska ustavila nakupe, je ogroženih kar 50 milijard dolarjev letnih prihodkov ameriških kmetov," oceno škode povzame Krajnik.

Kitajski nakupi jesenske žetve letos niso stekli prav zaradi pozicioniranja držav pred trgovinskim srečanjem leta med Trumpom in Xijem. Kitajski pogajalci so namignili, da bo Kitajska kupila več ameriške soje v okviru pogovorov, katerih cilj je končati trgovinsko vojno. "Do konca septembra so v ZDA poželi že več kot 10 odstotkov celotnega pridelka, a kitajskih kupcev zanj ni," pojasnjuje Krajnik.

So pa Kitajci zato zakupili jesensko žetev v ameriškem strateškem preddverju, državah Južne Amerike. Zaradi nakupov brazilske in argentinske soje je Kitajska bolje pripravljena na stopnjevanje trgovinske vojne, pa čeprav je Trump konec avgusta dejal, da je Peking zaskrbljen zaradi pomanjkanja soje. Podatki kažejo, da to ne drži, saj so kitajske zaloge uvožene soje septembra znašale približno 6,8 milijona ton, kar je najvišja raven od marca. Glede na preteklo porabo zaloga zadostuje vsaj do začetka prihodnjega leta.

In medtem ko je vprašanje redkih zemljin ter čipov strogo geoekonomsko, je bil kitajski embargo na ameriško sojo zasnovan kot pogajalski vzvod s ciljem notranjepolitične destabilizacije Trumpa.

Ameriški notranji trg preprosto ne ustvarja dovolj povpraševanja, da bi nadomestil izpad kitajskih nakupov. Posledično so cene pridelkov upadle, zaradi česar naj bi ameriški pridelovalci soje po podatkih tamkajšnjega kmetijskega ministrstva izgubili približno 100 dolarjev na hektar. "Če Kitajska ne bo kupila zadostne količine soje, bo ameriška administracija primorana reševati domače proizvajalce," napoveduje Krajnik, kar pa utegne biti ob ustavitvi dela ameriške zvezne vlade težava.

"Zaradi carin in dražjih gnojil so ameriški kmetje dodatno pod pritiskom," dodaja Brezigar. Podatki ameriškega ministrstva za kmetijstvo kažejo, da je število stečajev kmetov v prvi polovici leta doseglo najvišjo raven od leta 2020. Dolg kmetij bo letos dosegel 561,8 milijarde dolarjev, kar je rekord, navaja Bloomberg.

Bloomberg Mercury

 

Kot kažejo pozivi kmetov, ki jih je Xi obiskal davnega leta 1985 in potem še leta 2012, s čimer je z njimi navezal posebne odnose, si ti namesto pomoči vlade želijo obnovitve trgovine s Kitajsko. Pritisk kmetov na Trumpovo administracijo utegne biti zaradi navezave na volilno bazo ruralnih ZDA celo večji od pritiska gospodarske oziroma finančne elite, ki prav tako ni navdušena nad negotovostjo, ki jo povzroča carinska vojna.

Trump pa je na kitajske pritiske odgovoril s protiukrepi, saj je napovedal omejitve uvoza rastlinskega olja iz Kitajske. Obe strani najverjetneje čaka nadaljnje stopnjevanje ekonomskih pritiskov pred ključnim bilateralnim vrhom, kar je klasičen primer taktike eskalacije pred deeskalacijo, pravi Terry Haines, ustanovitelj in analitik agencije Pangaea Policy, ki je skeptičen glede razpleta.

"Pompozno napovedano srečanje lahko v najboljšem primeru prinese nekaj sprostitve v trgovini s sojo, več sodelovanja glede fentanila in morda nekaj jasnosti glede trgovine z redkimi zemljami," pravi, a obsežnega in dolgoročno trdnega dogovora v smislu "čipi za redke minerale" ne pričakuje.

 

Pomoč Mileiu, subvencija Kitajske

Sojina vojna je izvrsten primer trka geopolitičnih interesov in notranjepolitične dinamike Trumpovih ZDA. Naraščajoči srd ameriških kmetov je namreč posledica dejstva, da ZDA s finančnimi injekcijami pomagajo ideološkemu zavezniku gibanja MAGA, argentinskemu predsedniku Javierju Mileiu. Ta pa medtem sojo prodaja po bagatelnih cenah.

ZDA namreč poskušajo naraščajoči kitajski vpliv v regiji onemogočiti z denarno pomočjo Mileiu, ki se pred odločilnimi vmesnimi volitvami v nedeljo spopada z gospodarsko krizo, inflacijo, šibkim pesom ter usihajočo javno podporo.

Vendar je Argentina z začasno odpravo izvozne dajatve na sojo, zaradi česar je ta postala privlačnejša za kitajske kupce, kvečjemu okrepila odtis Pekinga v regiji. Tako nastaja paradoks, ko ZDA s pomočjo Mileievi vladi posredno subvencionirajo kitajski vpliv v lastni interesni coni.

"Oktobra je Kitajska kupila za milijon ton argentinske soje," o zaveznici v regiji, ki jo Kitajska poskuša iztrgati iz ameriškega geostrateškega objema, pravi Krajnik. Z njim se strinja Brezigar, ki opozarja, da Kitajska z naročili v Južni Ameriki spretno vnaša razpoke med zaveznicami. Kitajska je argentinski drugi največji trgovinski partner in največji kupec njihovih kmetijskih pridelkov, medtem ko Brazilija zajema 70 odstotkov kitajskega uvoza soje.