Ekonomist Spruk: Trajanje konflikta z Iranom povečuje recesijsko tveganje

Napadi Izraela in ZDA na Iran se nadaljujejo. Poleg zalivskih držav, ki so jih bile deležne iranskih protinapadov, je Izrael napadel še Libanon. Kaj se bo dogajalo v štirih ali petih tednih, kolikor naj bi napadi na Iran trajali po napovedih ameriškega predsednika Trumpa, je velika neznanka.

Čeprav je Trump obljubljal, da bo končeval vojne, temu očitno ni tako. Na drugi strani Iran obljublja maščevanje zaradi smrti svojega diktatorskega voditelja ajatole Alija Hameneja, kar je v kaos pahnilo priljubljene zalivske turistične destinacije, kot sta Katar in Združeni arabski emirati, kjer je ujetih na stotisoče tujih turistov, mnogi so ostali ujeti drugje zaradi povezovalnih letov preko teh držav.

A če so to kratkoročne posledice, zna svet hitro s tečajev spraviti morebitna gospodarska kriza. Ustavila se je namreč dobava nafte in plina skozi Hormuško ožino, kjer potuje petina morskih transportov plina in tretjina nafte. Zaradi tega bodo najbolj prizadete azijske države, sploh Kitajska.

O ekonomskih posledicah konflikta je v oddaji Spotlight na televiziji Bloomberg Adria govoril ekonomist dr. Rok Spruk iz Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Iran ima tretje največje naftne rezerve na svetu, na prvem mestu je Venezuela, ki si jo je Trump nekako že podredil z zajetjem Madura, kolikšen motiv za napad na Iran so za Trumpa naftne rezerve?

Potrebno je izpostaviti, da seveda sami trgi ne cenijo nafte v tleh, ampak cenijo na eni strani tokove, na drugi strani zanesljivo dobavljivost, se pravi, da rezerve so v tem primeru zaloga, cena pa je funkcija številnih dejavnikov, kot so dnevni pretoki, logistika, zavarovanje, predvsem tveganje prekinitve. Zato motiv ni pridobiti nafto, ampak znižati varnostno tveganje, ki pa ima globalne makroekonomske posledice.

Ključno tukaj je poudariti, da je Iran desetletja sistematično zavračal preverljiv in zaupanja vreden dogovor o jedrskem programu in balističnih izstrelkih. In ko enkrat država zavrne takšno verifikacijo, stopnjuje grožnjo, se ravnotežje premakne od pogajanj do tega, kar vidimo zdaj, se pravi k odvračanju. Tako da v tem smislu Izrael in ZDA delujeta racionalno, ker skušata vzpostaviti kredibilne meje, ker je Iran izbral strategijo dvoumnosti in popolne eskalacije.

Kakšen bo, predvsem zaradi zaprtja Hormuške ožine, gospodarski vpliv napada na Iran, na cene nafte, če bodo napadi res trajali nekaj tednov, kot je napovedal Trump?

Hormuška ožina je klasičen primer ozkega grla v globalni trgovini, ekonomika takih točk je neusmiljena. Že majhna motnja lahko povzroči nesorazmerno velik skok cen, ker je kratkoročno povpraševanje po nafti in fosilnih gorivih relativno neelastično, sama logistika pa ima konveksne stroške. Ko se začnejo zamude, se te začnejo hitro kopičiti. Pomembno je pa še nekaj, ni treba, da je ožina formalno zaprta. Dovolj je že tako imenovana siva cona z več pregledi, z več čakanji tankerjev, z višjimi zavarovalnimi premijami in predvsem motnjami v navigaciji.

Seveda to lahko nemudoma vgradi v premijo tako imenovanega tail risk, se pravi repnega tveganja, če konflikt traja tedne, se učinek takoj prelije v širšo in bolj intenzivno inflacijo preko dražjega transporta in višjih stroškov inputov, s katerimi razpolaga industrija. To pa seveda zmanjšuje realno kupno moč in povišuje recesijsko tveganje. Se pravi, ne samo na ponudbeni strani, tudi na strani zasebne potrošnje. Največji krivec za to premijo pa je Iran, ker je imel desetletja možnost razbremeniti tveganje z zaupanja vrednim verifikabilnim dogovorom, pa so se seveda odločili drugače.

Je pričakovati, da bodo druge članice Opeca povečale črpanje, v kolikšni meri lahko omilijo pomanjkanje nafte in plina na krajši rok in v primeru daljšega zaprtja Hormuške ožine?

Tukaj je potrebno ločiti na eni strani med črpanjem in na drugi strani med dostavo. Opec lahko na kratek rok samo deloma poveča ponudbo. Ampak je v kriznem scenariju in tukaj je pogosto vezni člen transport in zavarovanja, ne sama proizvodnja. Tudi če nekdo načeloma ima rezervno kapaciteto, jo je potrebno aktivirati, uskladiti, koordinirati, logistično preusmeriti in predvsem varno spraviti do končnega kupca.

Če je dostop skozi Hormuško ožino moten, se dobavljivost poslabša in zaradi tega bodo seveda zavarovalne premije zrasle. Zato lahko Opec ublaži na kratek količinski šok, ne more pa izničiti komponente tveganja v ceni. Ponudbeni odziv lahko pomaga na srednji rok, medtem ko bodo kratkoročno cene določila predvsem negotovost in zavarovanje repnega tveganja.

Vpliv na borze za zdaj ni zelo velik. Je to kakšen pokazatelj? Bi lahko v primeru dlje časa trajajočega konflikta svetu grozila celo recesija?

Da, lahko, mehanizem je seveda dobro znan. Gre za negativni ponudbeni šok, kjer je mehanizem jasen, se pravi energija podraži zelo širok spekter inputov, istočasno to dviguje jedrno inflacijo, slabo vpliva na realno ekonomsko aktivnost in če se zaradi višjih cen energije inflacijska pričakovanja nekako utrudijo, imajo centralne banke vse manj prostora za znižanje obrestnih mer. Finančni pogoji ostanejo v tem primeru strožji, kar dodatno zaduši investicije in samo potrošnjo.

Ključno je seveda trajanje in širitev konflikta. Če Iran s svojo strategijo stopnjevanja konflikta, ne samo na Izrael, tudi na sosednje države, ohranja tveganje visoko, se bo premija zasidrala v cenah. To seveda postane makroekonomski problem. Trenutnemu iranskemu režimu je seveda to v interesu. Za to je treba te motnje zelo hitro zadušiti, če želimo, da se ta tveganja zelo hitro normalizirajo.

Z drugimi besedami, kolikor časa bo iranski režim vztrajal pri takšni vladavini, bodo ta tveganja vztrajala. Ko bo Iran postal normalno funkcionalna država, ki se odpira svetu in minimizira tveganja, potem tega makro problema ne bomo imeli oziroma bo bistveno manjši.

Bloomberg

 

Kako bi oziroma bo podražitev nafte vplivala na evropsko in slovensko gospodarstvo?

Evropa kupuje energijo po svetovni ceni, zato se šok prenaša predvsem skozi poslabšanje menjalnih razmer in višjo inflacijo. Slovenija je majhno odprto gospodarstvo, kar pomeni, da bo prenos razmeroma hiter. Pričakujemo lahko na eni strani podražitev goriv, podražitev transportnih storitev in podražitev uvoženih industrijskih inputov, to seveda lahko na eni strani stisne realne dohodke gospodinjstev in seveda tudi marže in pribitek, ki ga imajo podjetja na same mejne stroške, kar vodi do dvojnega učinka.

Na eni strani se na kratek rok povečajo cene, na srednji rok pa se zniža rast, kar pomeni, da se bodo podjetja soočala z resnim tveganjem odlaganja investicij, potrošniki pa bodo imeli zmanjšano diskrecijsko porabo. Še enkrat, v jedru imamo politično-ekonomski problem. Če bi Iran sprejel dogovor o jedrskih in balističnih zmogljivostih v zadnjih dveh tednih, bi se ta premija za tveganje bistveno zmanjšala. Na žalost pa se ni.

Vidimo, da Iran pravi, da se ne bo pogajal, smo v nekem statusu quo. Ob omejevanju izvoza plina in nafte bi bila najbolj prizadeta Kitajska, ki je največji prejemnik nafte in plina skozi Hormuško ožino, kako hitro bi kitajsko gospodarstvo lahko občutilo posledice, kakšne alternative sploh ima na voljo Kitajska?

Učinek na Kitajsko pride v dveh valovih. Prvi in takojšnji finančni učinek bo zelo hitra sprememba terminskih krivulj, zelo hitro spremembo učinkovitosti tankerjev, povečanja cen zavarovanja in tako imenovanih prevoznin. To se seveda takoj prelije v višje cene, praktično čez noč. Kitajska je vsa ta leta dobivala zelo poceni nafto preko izredno preferenčnih pogojev, cena je bila blizu ali enaka mejnim stroškom, se pravi iz Venezuele in iz Irana.

Ko je umrla možnost dobave nafte iz Venezuele, so računali na dobavo preko Irana. Te dobave ne bo več. Drugi val je realen, se pravi višji stroški energentov bodo znižali industrijske marže, to bo zelo hitro prizadelo konkurenčnost kitajske industrije, dvignili se bodo stroški v logistiki, zmanjšala se bo rast predvsem tam, kjer ima Kitajska trenutno primerjalno prednost, to je pa v energetsko intenzivnih sektorjih.

Alternative obstajajo, niso pa brezplačne. Kitajska lahko posega po diverzifikaciji svoje dobavne verige, povečanju uvoza iz drugih smeri in črpanju strateških rezerv. To so instrumenti glajenja, ni pa to trajna rešitev, če se tveganje ohranja in tveganje se bo ohranjalo, dokler bo v Iranu ta režim na oblasti. Zato ima Kitajska objektivni interes v menjavi režima, v deeskalaciji in v normalizaciji razmer, a bistvo problema ostaja, da je ta kriza posledica iranske nekredibilnosti pri jedrskem in balističnem programu.

Lahko na nek način to razumemo kot del Trumpove trgovinske vojne s Kitajsko. Bi lahko Kitajska pritisnila na Trumpa z onemogočanjem izvoza redkih zemelj, nad katerimi ima precejšnjo kontrolo?

Lahko seveda poskusi, vendar je to tipični primer igre, kjer je vzvod močan na kratek rok, se pa zelo hitro iztroši na dolgi rok. Če bi Kitajska uporabila redke zemlje kot neko orožje, lahko to pospeši investicije v samo substitucijo, v recikliranje, v nove dobavne verige, v strateške zaloge v ZDA. To sproži dinamično prilagoditev, ki lahko zniža prihodnjo kitajsko pogajalsko moč, zato je to bolj instrument pritiska v pogajanjih kot neka stabilna strategija. Poleg tega moramo vedeti, da takšne omejitve povzročajo sekundarno škodo tudi kitajskim izvoznikom, ker so globalne verige vrednosti zelo prepletene.