Kako visoko bi lahko nadaljnje motnje v Hormuški ožini potisnile cene nafte

Geopolitična destabilizacija Bližnjega vzhoda, zlasti delno ali dolgotrajno zaprtje Hormuške ožine, je kratkoročno močno zvišala cene nafte in povzročila motnje v dobavnih verigah. Hkrati se je aktiviral mehanizem prilagajanja povpraševanja, ki danes deluje hitreje in bolj heterogeno kot v prejšnjih naftnih krizah.

Na naftnih trgih se pojavljajo prvi znaki "rušenja" povpraševanja zaradi rasti cen in pomanjkanja naftnih derivatov.

Tveganje večletnega zmanjšanja povpraševanja po nafti in derivatih z Bližnjega vzhoda postaja vse izrazitejše, predvsem v Aziji, z naraščajočim prenosom učinkov tudi na druge dele sveta. Nadaljnje omejitve prehoda skozi Hormuško ožino bi lahko ceno nafte potisnile proti 160 do 180 dolarjev na sod, kar bi pospešilo rast stroškov goriv in nadaljnjo erozijo globalnega povpraševanja ob pričakovanem pritisku na ameriške potrošnike zaradi verjetnega zvišanja cen na bencinskih črpalkah.

Znaki prilagajanja odražajo trg, ki se že odziva na motnje glede cen nafte in potrebnih količin. Nafta nima več takšnega vpliva kot leta 2022, ko je energetska kriza nastopila zaradi sankcij proti Rusiji, še manj pa v primerjavi z velikimi naftnimi krizami prejšnjega stoletja. Razlog za to je energetski prehod k drugim virom, zlasti obnovljivim.

Vendar podatki IEA (International Energy Agency) in EIA (U.S. Energy Information Administration) kažejo, da gre predvsem za prilagoditev kot odziv na cenovni šok, ki se trenutno izvaja sektorsko in še vedno začasno, ne trajno. Torej ne govorimo o strukturnem kolapsu globalnega povpraševanja po nafti. Globalna poraba v letu 2026 ostaja blizu 104 milijonov sodov dnevno, z rahlim letnim padcem, pri čemer povpraševanje po transportnih gorivih kaže večjo odpornost kot petrokemične surovine, ki so se izkazale kot najbolj elastičen segment povpraševanja.

Energetski prehod in rast elektrifikacije mobilnosti sta dolgoročna projekta, ki trajata desetletja, vendar že kratkoročno opažamo prilagoditve, ki v tej fazi težko nadomestijo izpad približno 20 milijonov sodov dnevno, ki so običajno prihajali iz Perzijskega zaliva. Kljub temu vse bolj zmanjšujejo prihodnji pomen 'črnega zlata'. ZDA so za zdaj še vedno deloma izvzete iz prilagoditev na strani povpraševanja, saj lahko potrebe pokrivajo z lastno proizvodnjo, vendar bi ob dalj časa trajajočih visokih cenah lahko tudi tam prišlo do sprememb.

Električna vozila postajajo vse bolj razširjena, kar vpliva na prihodnje povpraševanje po transportnih gorivih, tudi na Kitajskem, kjer je že vsako deseto vozilo električno, vendar kratkoročno še ne morejo nadomestiti izgub fizične dobave iz Perzijskega zaliva.

Pojavlja se zgodnja faza prilagajanja, ki jo vodi Azija in se bo verjetno sčasoma razširila tudi na ZDA, kar bo dodatno utrdilo 'erozijo' povpraševanja kot ključni mehanizem ponovnega ravnotežja. Občutljivost evropskih trgov goriv za cene se že kaže v upadu povpraševanja po kurilnem olju. Globalno letalske družbe zmanjšujejo kapacitete zaradi rasti cen letalskega goriva, odpovedujejo lete in iz uporabe umikajo starejša letala.

V zadnjih letih je rast povpraševanja po nafti poganjala petrokemična industrija, vendar so po podatkih IEA lahke frakcije nafte (nafta), LPG in etan (osnovne surovine za kemično in plastično proizvodnjo) zabeležili največji upad povpraševanja med naftnimi proizvodi zaradi vojne na Bližnjem vzhodu. Globalno povpraševanje po teh derivatih je v drugem četrtletju 2026 ocenjeno za 1,5 milijona sodov dnevno nižje kot v februarskem poročilu.

Čeprav to ni velik padec glede na približno 105 milijonov sodov dnevne porabe pred konfliktom med Iranom in ZDA, pa hitra reakcija ni zanemarljiva, zlasti ker petrokemični sektor sestavlja razmeroma majhno število velikih, cenovno občutljivih akterjev, močno izpostavljenih globalnim trgom. Največji upad povpraševanja je bil zabeležen na Bližnjem vzhodu in v Aziji, vendar se bodo posredni učinki razširili globalno.

Izguba ključnih uvoznih surovin je povzročila velik dvig stroškov in zmanjšanje proizvodnje v petrokemičnem sektorju za 10 do 30 odstotkov zmogljivosti v obratih po Aziji. Zmanjšanja so prisotna v vseh večjih proizvodnih središčih, vključno s Kitajsko, Japonsko in Indijo. Povpraševanje po nafti je padlo za 14 odstotkov, poraba LPG in etana pa za 12,5 odstotka.

Kombinacija nižje azijske proizvodnje in zmanjšanega izvoza z Bližnjega vzhoda že vodi do pomanjkanja polimerov na nekaterih trgih, kar ogroža proizvodni, tekstilni, gradbeni in embalažni sektor. Ameriški proizvajalci bi lahko zaradi presežka surovin zvišali cene, izkoriščenost zmogljivosti in izvoz. ZDA tako delujejo kot delni stabilizator sistema, vendar niso imune proti dolgotrajnim cenovnim šokom. Podobno bi lahko evropski proizvajalci ostali konkurenčni, dokler je surovin dovolj.

Kot alternativa se na primer na Kitajskem uporabljajo kemični procesi na osnovi premoga, ki so od februarja izboljšali marže. Obrati za pretvorbo premoga v plastiko delujejo z večjo zmogljivostjo, vendar so možnosti nadaljnjega povečanja omejene.

Alternativne rešitve, kot so bioplastika, recikliranje in krožno gospodarstvo, še niso dovolj razvite, vendar bodo v prihodnje igrale večjo vlogo. Bioplastika je še vedno 1,5- do 2-krat dražja od klasične plastike, recikliranih pa je le okoli 9 odstotkov plastičnih materialov.

Ob morebitnem dvigu obrestnih mer zaradi inflacije ostaja tudi tveganje širšega padca povpraševanja zaradi gospodarskega ohlajanja ali recesije.

Trenutna geopolitična nestabilnost ne pomeni konca globalnega povpraševanja po nafti, temveč pospešuje prehod v novo fazo tržnih ciklov, za katero so značilni počasnejša rast, večja volatilnost in večja vloga prilagajanja povpraševanja. Nafta postopno izgublja status ključne rastoče surovine, vendar ostaja pomemben dejavnik svetovnega gospodarstva, pri čemer bosta prihodnji razvoj določala predvsem trajanje geopolitičnih motenj in hitrost energetskega prehoda.