Kako je Iran Hormuško ožino uporabil kot orožje

Države ob Perzijskem zalivu sodijo med največje proizvajalke nafte in plina na svetu, večina teh energentov pa na globalne trge potuje skozi Hormuško ožino.

Od napadov ZDA in Izraela na Iran konec februarja je promet skozi to ključno pomorsko žilo močno upadel. Posledice so hitro dosegle svetovno gospodarstvo: cene energentov so pod pritiskom, motnje pa se širijo od indijske proizvodnje gnojil do južnokorejske industrije in evropskega letalstva.

V zalivu trenutno čaka več kot 200 velikih tankerjev, zaradi česar so države v regiji začele omejevati črpanje nafte, saj nimajo več zadostnih skladiščnih zmogljivosti. Tudi morebitni dogovor med ZDA in Iranom ne bi nujno pomenil popolne normalizacije prometa. Teheran namreč nakazuje, da želi nadzor nad Hormuško ožino ohraniti kot trajen vzvod v svoji zunanji politiki, ne le kot pogajalsko orodje v času kriz.

Kako je vojna z Iranom vplivala na promet skozi Hormuško ožino?

Po izbruhu vojne konec februarja je iranska vlada opozorila, da bo napadala ladje, ki bi vstopile v ožino brez njenega dovoljenja. Število dnevnih prehodov ladij je tako padlo z okoli 135 v času miru na manj kot deset.

Iran je nekaterim ladjam, predvsem tistim, ki prevažajo njegovo nafto, dovolil prehod po posebnem koridorju ob svoji obali, v nekaterih primerih tudi v zameno za plačilo, ki naj bi dosegalo do dva milijona dolarjev. Posledično so se po podatkih analitičnega podjetja Kpler pošiljke drugih izvoznic v regiji do sredine marca zmanjšale za več kot 95 odstotkov, medtem ko je izvoz iranske nafte upadel le rahlo glede na obdobje pred vojno.

Bloomberg

Sprti strani sta v začetku aprila razglasili premirje, vendar se razmere v Hormuški ožini po navedbah ladjarjev niso bistveno spremenile. Iran je pomorskemu prometu še naprej sporočal, da je za prehod skozi ožino potrebno dovoljenje Teherana.

Tudi število teh redkih odobrenih prehodov se je dodatno zmanjšalo po 13. aprilu, ko so ZDA uvedle lastno blokado iranskih ladij. Iran je 17. aprila sicer razglasil ožino za odprto, a jo je le nekaj ur pozneje znova zaprl, potem ko ZDA niso omilile svojih omejitev za ladijski promet.

Kdaj bi se Hormuška ožina lahko ponovno odprla?

Nadaljnji razvoj dogodkov bo odvisen predvsem od tega, kako hitro bosta ZDA in Iran dosegla širši dogovor, ki bi končal konflikt in zmanjšal tveganja za komercialni ladijski promet. Pritisk na obe strani, da skleneta dogovor, bo z naraščajočimi gospodarskimi posledicami le še večji. Vprašanje pa ostaja, koliko motenj je vsaka stran pripravljena še sprejeti.

Tudi morebitni mirovni dogovor ne bi nujno pomenil takojšnje normalizacije prometa skozi ožino. Ladjarji bodo verjetno previdni: dokler ne bodo prepričani, da bo odprtje trajno, bodo raje umikali plovila iz Perzijskega zaliva kot pa pošiljali nova, ki bi lahko znova obtičala, če bi se ožina ponovno zaprla.

Iran trdi, da je na glavnih plovnih poteh v ožini namestil mine, ki jih bo treba odstraniti, kar lahko traja več tednov. Poleg tega bo treba odpraviti tudi obsežno motenje signalov GPS, ki otežuje in dodatno ogroža plovbo skozi ožino.

Tudi ko bodo ti problemi odpravljeni, nekateri ladjarji verjetno ne bodo pripravljeni na plovbo brez vojaškega spremstva. Ameriška mornarica nima zadostnega števila ladij, da bi lahko hkrati zaščitila več kot sto plovil, zahodni obrambni uradniki pa poudarjajo, da je ponovno odprtje ožine mogoče le ob sodelovanju širše mednarodne koalicije. To pomeni, da bi moral predsednik Donald Trump prepričati zaveznike, da ob ZDA v regijo napotijo tudi svoje mornarice.

Tudi takšna operacija verjetno ne bi omogočila enakega obsega prometa kot v običajnih razmerah. Če bi se v ožini zbralo preveč ladij, bi to lahko povečalo varnostna tveganja, na primer, ko vojaška ladja ne bi mogla ukrepati proti prihajajoči grožnji, ker bi ji pot zapiralo civilno plovilo. Glede na veliko število ladij, ki trenutno čakajo v Perzijskem zalivu, bi lahko trajalo več tednov, da bi se zastoji na obeh straneh ožine normalizirali.

Kaj vojna z Iranom pomeni za Hormuško ožino na dolgi rok?

Obseg motenj, ki jih je povzročila vojna, presega motnje iz naftnih kriz v letih 1973 in 1979. Ladjarji, zavarovalnice in njihove stranke so tako videli, kako hitro je Iran, kljub omejeni konvencionalni mornarici, lahko ustavil promet skozi Hormuško ožino in kako zahtevno bo ponovno vzpostaviti normalno delovanje.

Do sklenitve premirja 8. aprila ameriško-izraelska bombardiranja niso uspela uničiti celotnega arzenala raket in brezpilotnih letal, s katerim Iran projicira svojo moč onkraj svojih meja. Iranski vladni predstavniki poudarjajo, da se nadzoru nad ožino ne nameravajo nikoli odpovedati, hkrati pa nakazujejo, da želijo ta vzvod izkoristiti tudi za ustvarjanje prihodkov po koncu vojne. Po poročanju poluradne tiskovne agencije Fars je v teheranskem parlamentu v obravnavi zakon, ki bi iransko suverenost nad ožino zapisal v nacionalno zakonodajo ter uvedel formalni sistem pristojbin za ladje, ki plujejo skozi to pomorsko pot.

Če dolgoročna rešitev ne bo odpravila iranske grožnje komercialnemu ladijskemu prometu v Hormuški ožini, bi se lahko ekonomika te ključne trgovske poti za več let bistveno spremenila. Najbolj previdni ladjarji bi lahko presodili, da plovba skozi Hormuško ožino v nobenih okoliščinah ne upravičuje tveganja. Drugi, zlasti prevozniki industrijskega in potrošniškega blaga, pa bi lahko ugotovili, da višje zavarovalne premije pomenijo, da bi lahko velik del trgovine v Perzijskem zalivu postal nekonkurenčen v primerjavi z drugimi regijami.

Foto: Giuseppe Cacace/AFP/Getty Images

 

Kakšen je pomen Hormuške ožine?

Hormuška ožina, ki leži med Iranom na severu ter Združenimi arabskimi emirati in Omanom na jugu, povezuje Perzijski zaliv z Indijskim oceanom. Dolga je približno 161 kilometrov, na najožjem delu pa široka okoli 39 kilometrov oziroma 24 milj. Plovne poti v vsako smer merijo le približno 3,2 kilometra oziroma dve milji.

Gre za eno ključnih prometnih poti za svetovni energetski trg, saj prek nje poteka približno četrtina svetovne pomorske trgovine z nafto in petina trgovine z utekočinjenim zemeljskim plinom. Savdska Arabija, Irak, Iran, Kuvajt, Bahrajn, Katar in Združeni arabski emirati prek Hormuške ožine izvažajo surovo nafto, pri čemer je večina pošiljk namenjena azijskim trgom. Države Perzijskega zaliva so hkrati pomembna rafinerijska središča, kjer proizvajajo velike količine dizla, nafte, ključne surovine za proizvodnjo plastike in bencina, ter drugih naftnih derivatov, ki jih prek ožine izvažajo na svetovne trge.

Poleg energentov je Hormuška ožina tudi ozko grlo za številne druge proizvode, med njimi aluminij, gnojila in celo helij, ki se uporablja pri proizvodnji polprevodnikov.

V kolikšni meri lahko proizvajalci nafte obidejo Hormuško ožino?

Kuvajt, Katar in Bahrajn nimajo alternativne pomorske poti za izvoz.

Savdska Arabija, ki največ nafte izvozi prav prek Hormuške ožine, je del izvoza preusmerila po naftovodu do pristanišča Janbu ob Rdečem morju. Državni naftni velikan Saudi Aramco si prizadeva izkoristiti celotno zmogljivost tega naftovoda, ki znaša sedem milijonov sodov na dan - približno dva milijona sodov je namenjenih domači porabi, med drugim za rafinerije, proizvodnjo električne energije in razsoljevanje morske vode. To pomeni, da je za izvoz prek Janbuja na voljo največ okoli pet milijonov sodov na dan, kar je približno 30 odstotkov manj od običajnega obsega izvoza države.

Tudi pot prek Rdečega morja ni brez tveganj. Iran je že napadel rafinerijo v Janbuju in zadel črpališče na naftovodu vzhod–zahod, medtem ko so jemenski hutijevski uporniki, ki jih podpira Iran, zagrozili z obnovitvijo napadov na ladje v Rdečem morju.

Tudi Združeni arabski emirati lahko do določene mere obidejo Hormuško ožino, vendar so njihove nadomestne zmogljivosti omejene. Pristanišče Fudžajra, ki leži na koncu naftovoda, ki povezuje naftna polja ZAE z Omanskim zalivom, so že prizadeli napadi z brezpilotnimi letali. Irak si prizadeva oživiti izvoz prek pristanišč v Jordaniji in Siriji, vendar so količine, o katerih razmišljajo, le majhen delež njegovih običajnih pošiljk skozi Hormuško ožino.

Ali ima Iran pravico nadzorovati Hormuško ožino?

V skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu lahko države izvajajo suverenost do 12 navtičnih milj od svoje obale, kar se šteje za njihovo teritorialno morje. Hormuška ožina poteka skozi teritorialne vode Irana in Omana.

Kljub temu morajo države omogočiti tako imenovani neškodljiv prehod tujih plovil skozi svoje teritorialne vode in ne smejo ovirati neškodljivega niti tranzitnega prehoda skozi ožine, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo. Konvencija določa tudi, da države tujim ladjam ne smejo zaračunavati pristojbin zgolj za prehod skozi svoje teritorialne vode.

Iranska vlada je leta 1982 podpisala Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), vendar je njen parlament nikoli ni ratificiral.

Vodja osrednje svetovne organizacije za pomorski promet, Mednarodne pomorske organizacije (IMO), je 9. aprila dejal, da so morebitni poskusi Teherana, da trajno uvede sistem pristojbin za prehod skozi Hormuško ožino, nesprejemljivi in bi predstavljali nevaren precedens.