Kako lahko vlagatelji izkoristijo dvojno kotacijo delnic – primer Krke in NLB

Potem ko smo obdelali teorijo dvojne kotacije in regionalne primere, kot sta Krka in NLB, je glavno vprašanje za vsakega vlagatelja naslednje: kako izkoristiti trgovanje z isto delnico na več borzah?

Dvojna kotacija ni le tehnično vprašanje uvrstitve na več borz, temveč odpira tudi dodatne priložnosti in tveganja, ki jih lahko vlagatelji uporabijo za boljše spremljanje trga, učinkovitejše upravljanje pozicij in sprejemanje kakovostnejših naložbenih odločitev.

Najosnovnejša strategija, ki jo uporabljajo vlagatelji, je arbitraža. Ker se z istim vrednostnim papirjem oziroma njegovim ekvivalentom, kot so potrdila o lastništvu (GDR), trguje na dveh različnih trgih, bi morala biti cena teoretično enaka. Vendar zaradi razlik v časovnih pasovih, valutah ali lokalnih novicah pogosto prihaja do kratkotrajnih odstopanj. Vlagatelji takrat delnico kupijo na borzi, kjer je podcenjena, in jo hkrati prodajo tam, kjer je precenjena.

Ena od pogostih težav pri dvojni kotaciji je, da se likvidnost razprši med več borz, zato mora vlagatelj paziti, kam pošlje naročilo. Večje institucionalne transakcije se praviloma izvajajo na trgih z večjim prometom in likvidnostjo, saj je tam lažje doseči boljšo ceno in manjši razmik med nakupno in prodajno ceno, tako imenovani spread. Za manjše individualne vlagatelje pa so domače borze pogosto bolj praktične zaradi nižjih brokerskih stroškov in enostavnejše davčne obravnave.

Dober primer je prav NLB. Cena delnice NLB na Ljubljanski borzi je v času pisanja v času pisanja članka znašala 229 evrov, medtem ko je en GDR za NLB na Londonski borzi bil vreden 44,7 evra. Ker je en GDR petino delnice NLB, je za ekvivalent ene delnice treba kupiti pet GDR, kar pomeni skupno vrednost približno 223,5 evra. To pomeni, da je bila londonska cena pred upoštevanjem transakcijskih stroškov in morebitnih nadomestil približno 2,5 odstotka nižja od cene na Ljubljanski borzi, kar kaže, kako lahko razlike med trgi ustvarijo prostor za ugodnejšo izvedbo naročila ali arbitražne priložnosti.

Pomembno je spremljati tudi tako imenovani učinek prehajanja in zamika oziroma učinek lead-lag. Pogosto se zgodi, da ena borza narekuje smer gibanja. Če se na primer na Londonski borzi pojavi okrepljeno zanimanje globalnih skladov za bančni sektor, se lahko to z manjšim časovnim zamikom prelije tudi v ceno delnice NLB v Ljubljani. Vlagatelj, ki spremlja oba trga, lahko prepozna gibanje na likvidnejšem trgu in se na lokalnem trgu odzove, še preden se cena v celoti prilagodi.

Dober primer povezanosti trgov pri dvojni kotaciji je tudi gibanje delnice Krke v letu 2026. Od začetka leta je Krka na Ljubljanski borzi zrasla za približno 25 odstotkov, medtem ko je bil donos na Varšavski borzi malce več kot 26 odstotkov. Čeprav se je dolgoročno gibanje cen na obeh borzah izkazalo za zelo podobno, so bila v posameznih obdobjih vidna kratkotrajna odstopanja med trgoma. To kaže, da cene niso vedno popolnoma usklajene niti pri isti družbi.

Pri družbah z dvojno kotacijo je pomembno spremljati tudi valutni vidik trgovanja. Pri Krki, ki na Ljubljanski borzi kotira v evrih in na Varšavski borzi v poljskih zlotih, lahko sprememba tečaja neposredno vpliva na donosnost pozicije, tudi če se nominalna cena delnice ne spremeni bistveno. Poleg valutnega tveganja je treba pri trgovanju z GDR upoštevati tudi tehnične razlike pri poravnavi, skrbništvu in izplačilu dividend, kjer lahko nastanejo dodatni stroški in daljši roki obdelave.

Trgovanje z delnicami družb z dvojno kotacijo zahteva več spremljanja in razumevanja trgov kot klasično dolgoročno vlaganje. Cena delnice na eni borzi pogosto ne pokaže celotne slike, zato lahko spremljanje obeh trgov vlagatelju pomaga, da prej zazna spremembe, bolje oceni likvidnost in prepozna morebitne cenovne razlike. Prav zato lahko vlagatelji, ki razumejo delovanje družb z dvojno kotacijo, lažje sprejemajo kakovostnejše in bolj informirane odločitve.