Ko vino ni več dovolj: makedonski vinarji iščejo nove priložnosti

Skupne zmogljivosti za proizvodnjo vina v Severni Makedoniji znašajo približno 180 milijonov litrov, vendar jih vinarji izkoristijo le nekaj več kot polovico. Ustekleničijo več kot 65 milijonov litrov, približno toliko pa znaša tudi skupni izvoz, skupaj z vinom v razsutem stanju. Na balkanske trge gre okoli 20 milijonov litrov, v države Evropske unije približno dvakrat toliko, v preostali svet pa le nekaj več kot milijon litrov. Največ ustekleničenega vina izvozijo v Srbijo, največ vina v razsutem stanju pa v Nemčijo.

Od približno 180.000 kmetijskih gospodarstev v državi se jih več kot četrtina ukvarja z vinogradništvom in vinarstvom. Tudi število vinskih kleti hitro raste. Leta 2003 jih je bilo registriranih 28, leta 2019 že 76, danes pa je velikih in manjših kleti skupaj okoli 180.

Ker svetovna poraba vina občutno upada, se makedonski vinarji vse bolj ozirajo proti vinskemu turizmu. Poletne prometne konice na poti proti Grčiji bi lahko del turistov preusmerile k vinskim kletim v Povardarju in ob avtocesti E-75. V zadnjih 15 letih so tamkajšnji vinarji očitno pravočasno prepoznali, da se ne morejo zanašati le na prodajo vina in da potrebujejo dodaten vir prihodkov, če bi se razmere na vinskem trgu poslabšale. To se zdaj tudi dogaja, predvsem pri rdečih vinih. Ljudje pijejo manj, hkrati pa imajo na voljo vse več kakovostnih vin po precej nižjih cenah. Steklenice, ki so na zahodnih trgih še pred kratkim stale 1.000 dolarjev ali celo dvakrat več, je danes mogoče najti za približno 20 dolarjev. A niti to, kot kaže, generacije Z ne bo prepričalo, da bi vino znova postalo del njihove vsakdanje izbire.

Od kozarca vina do turističnega doživetja

Med najvidnejšimi primeri usmerjanja v vinski turizem so večji proizvajalci, kot so Chateau Kamnik v Skopju, Chateau Sopot v Velesu, kleti Lazar in Stobi v Gradskem, Tikveš v Kavadarcih, Popova Kula in Kraljica Marija v Demir Kapiji, vinska klet Aleksandra Karađorđevića iz leta 1925, ter butična klet Popovi. Toda največ zanimanja med domačini, vinskimi turisti in potniki na poti skozi državo pogosto vzbudijo prav manjše vinske kleti. Obiskovalci se ustavijo neposredno pri vinarjih, vino poskusijo in ga kupijo na kraju. Takšnih manjših kleti z zmogljivostjo do 50.000 litrov je v Severni Makedoniji približno sto.

Vinogradi Lepovo, eni najboljših v vinorodnem okolišu Tikveš.| Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

Obisk vinske kleti ponuja doživetje, ki si ga je lahko zapomniti. Obiskovalci lahko od blizu vidijo, kako vino nastaja, ob tem pa slišijo zgodbe, povezane z bogato vinsko tradicijo tega prostora. Pomemben del izkušnje sta tudi lokalna kulinarika in predvsem znano makedonsko gostoljubje, ki kljub globalnim trendom še vedno ostaja močno prisotno.

Vse več zanimanja je tudi za avtohtone in regionalne sorte, ki so nekoč zaznamovale vinograde Severne Makedonije. Stanušina, edina avtohtona sorta se je vrnila iz skorajšnje pozabe in danes raste na približno 500 hektarih, podobno kot prokupac. Med rdečimi sortami daleč prevladuje vranec, ki je zasajen na več kot 7.500 hektarih. Pomembne so še kratošija, redkejša plovdina ter merlot, cabernet sauvignon in modri pinot. Rdeča vina predstavljajo približno 60 odstotkov celotne proizvodnje.

Med belimi sortami je najbolj razširjena smederevka, zasajena na približno 5.400 hektarih. Sledijo renski rizling, chardonnay, rkaciteli, temjanika, laški rizling, župljanka, žilavka, sauvignon blanc, grenache blanc in vse bolj priljubljeni pinot grigio. Po podatkih iz leta 2022 je bilo v državi odobrenih in registriranih 81 sort vinske trte.

Gostoljubje po makedonsko, za bogato obloženo mizo. | Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

Vinska pot po Severni Makedoniji najpogosteje vodi skozi dolino Vardarja in vinorodno regijo Tikveš, kjer je skoncentriranih kar 87 odstotkov vseh vinogradov v državi. Preostale vinogradniške površine so razpršene po območjih Skopja, Velesa, Ovčega polja, Strumice in Radoviša, Gevgelije in Valandova ter Kočanov in Vinice.

Dodatno spodbudo razvoju vinskega turizma prinaša boljša prometna povezanost. Gradnja avtoceste med Skopjem in Ohridom je v polnem teku, napredujejo pa tudi dela na pomembnih odsekih koridorja 10 D med Tikvešem, Prilepom, Bitolo in Ohridom. Boljša infrastruktura bo vinske regije naredila dostopnejše in bi lahko v prihodnje občutno povečala obisk tamkajšnjih kleti.

Gostoljubje kot način življenja

In res je veliko videti. Najprej osupne pokrajina. Premikanje tektonskih plošč, ki je v preteklosti povzročilo več uničujočih potresov, med drugim leta 1913, v Skopju leta 1963 ter že v 3. stoletju na območju antičnega mesta Stobi, je oblikovalo nenavadno razgiban svet. Mehko valovita, skoraj gola pobočja, prekrita z ožgano rumeno travo, ponekod delujejo kot površje neznanega planeta. Ko se mednje zarišejo zeleni vinogradi, ciprese in drugo visoko drevje, je prizor še bolj dramatičen. Posebej osupljivo je pri vasi Kurija blizu Negotina.

Povsem drugačen značaj ima pokrajina okoli Prilepa, kjer se nepravilno lomljeni gorski grebeni zlagajo v skoraj kubistične prizore. Nato se odpre modrina Ohridskega jezera, pa tudi manjših jezer, kot sta Tikveško in Veleško.

Aleksandar Velinovski, komisar prihodnjega paviljona Severne Makedonije na EXPO 2027.| Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

"V ospredju je predvsem avtocesta E-75, ob kateri bi radi turiste na poti proti Grčiji zadržali vsaj dva ali tri dni. Cilj je, da Severne Makedonije ne bi le prevozili ali se morda za eno noč ustavili v Velesu. Najprej moramo razumeti, kaj ti obiskovalci potrebujejo in pričakujejo, nato pa jim ponudbo temu tudi prilagoditi," pojasnjuje Aleksandar Velinovski, vodja marketinga in predstavnik skopskega Public Rooma ter komisar prihodnjega paviljona Severne Makedonije na EXPO 2027. Del paviljona bo namenjen predstavitvi makedonskih vin, posebno pozornost pa bodo namenili manjšim vinarjem.

Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

"Pokazati se moramo takšni, kot smo danes, in v najboljši možni luči. Brez lažne nostalgije, ampak kot mlada, sodobna in napredna kultura. To se zelo lepo pokaže tudi na vinskih poteh po državi. Pri manjših vinarjih je ključen osebni stik z obiskovalcem. Sam bi temu rekel doživljajski turizem. Pri nas lahko še vedno kupite odličen paradižnik za 30 centov na kilogram, izvrsten sir ter ekološko sadje in zelenjavo. Kljub temu imamo ves čas občutek, da se moramo še dodatno dokazovati, kot da svojih prednosti doslej nismo dovolj pokazali." "Ta posebna kultura gostoljubja je živa tako v manjših krajih kot v Skopju. Sam jo vidim kot veliko prednost in zelo pomemben adut za državo, kot je naša. Nimamo množičnega turizma in nikoli ne bomo Italija ali Palma de Mallorca, prav zato pa lahko ponudimo nekaj drugačnega," pojasnjuje sogovornik.

Risto Trajkov iz majhne vinske kleti v vasi Sujaklari ob Veleškem jezeru, znanem tudi kot jezero Mladost, ponuja tudi odlično tradicionalno penino Tristo, ki je prava zanimivost za vinske turiste. | Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

Kako rešiti distribucijo in zakaj je bil belan všeč tudi Titu?

Ob vse boljših belih, rdečih, rosé in penečih vinih manjši vinarji najpogosteje opozarjajo na isto težavo: distribucijo. Z nekaj zavisti gledajo proti severnim sosedom, ki so si odprli vrata na kitajski in ruski trg, medtem ko se sami doma težko prebijejo do trgovskih polic ter ponudbe hotelov, restavracij in drugih gostinskih lokalov. Po njihovih besedah jim pot pogosto zapirajo prav veliki domači proizvajalci.

Magister Aleksandar Klinčarov, nekdanji košarkar, je tudi predsednik Združenja malih žganjarn | Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

Poleg turizma je ena od poti za lažji preboj manjših proizvajalcev tudi povezovanje. V središču Kavadarcev obiščemo lepo urejen degustacijski prostor družinske vinske kleti in destilarne Klincharov. Njen lastnik Aleksandar Klinčarov je nekdanji košarkar, magister in bodoči doktor kmetijskih znanosti, zaposlen pa je tudi v termoelektrarni. Kljub številnim obveznostim še vedno dela v vinogradu in je dejaven pri povezovanju manjših proizvajalcev. Leta 2019 je sodeloval pri ustanovitvi združenja malih destilarn žganja, ki je ob začetku povezovalo 85 članov. Danes njihova skupna proizvodnja dosega okoli 1,5 milijona litrov vina. Klinčarov vodi tudi združenje 30 malih in srednje velikih makedonskih destilarn, posebej ponosen pa je na vino Temjanika Ultima 2025, ki je bilo na tekmovanju Balkan International Wine Competition 2026 razglašeno za najbolje ocenjeno belo vino Balkana. Na steni poleg pokala visijo še dvojno zlato in številna druga priznanja. Kot poudarja, mali vinarji vsako leto osvojijo približno polovico vseh makedonskih priznanj na mednarodnih vinskih tekmovanjih.

Vinska klet in destilarna Klincharov se ponašata z najbolje ocenjenim belim vinom Balkana na tekmovanju BIWC 2026. | Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

Med približno sto malimi proizvajalci v državi imajo Kavadarci posebno mesto. Mesto je postalo nekakšno središče urbanih vinskih kleti s podeželskim značajem, kot svojo klet rad opiše tudi Aleksandar. Med obiskom se spretno izmika nizkemu stropu, odpira sode in nam najprej ponudi sveže rdeče vino, nato še belan oziroma grenache blanc, ki je na tekmovanju BIWC osvojil zlato priznanje. Klet, ustanovljena leta 2020, danes proizvede približno 10.000 litrov vina na leto, destilarna pa okoli 2.500 litrov žganja, kar je tudi zgornja meja za male proizvajalce.

"Tudi Tito je pil belan, danes pa ga v Severni Makedoniji pridelujejo le še tri kleti," pove Aleksandar. Že štiri leta se udeležuje sejma Wine Vision by Open Balkan v Beogradu, a mu kljub številnim priznanjem in cenam od šest do 12 evrov za steklenico, tudi za odličen cabernet, še ni uspelo prodreti na srbski trg.

Ob kockah izrazitega sira, ki jih pomakamo v madžun, gost sladek sirup iz grozdnega mošta, ki se kuha kar 24 ur in mu domačini pripisujejo številne blagodejne učinke, nas posebej pritegne rosé iz sorte stanušina. Aleksandar bi prav tej sorti rad posvetil doktorat, v njegovi družini pa jo pridelujejo že štiri generacije.

V kleti sosednje hiše je uredil še poseben etnološki kotiček. Že po nekaj stopnicah ima obiskovalec občutek, kot da je stopil v drug čas. Prostor je poln starih predmetov, družinske zgodovine in zgodb, ki kar vabijo, da se ob kozarcu vina začne pripoved. In tudi se.

V času Osmanskega cesarstva je družina Klinčarov veljala za enega največjih pridelovalcev grozdja in vina v svojem kraju. Tudi danes jim priznanj in nagrad ne manjka. | Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

"Moj praded je bil Dončo, ded Cando, jaz pa sem Cande. Aleksandar je samo sodobnejša različica imena," se zasmeji Klinčarov. "V času Osmanskega cesarstva je naša družina v vasi veljala za enega največjih pridelovalcev grozdja in vina, kar potrjujejo tudi sultanove evidence. Plačevali smo najvišji davek na grozdni mošt, kar danes razumemo kot pomemben dokaz dolge tradicije in kakovosti. Obstajajo celo zapisi iz časa pred letom 1900, ko je bilo grozdje v posebej dobrih letinah tako bogato s sladkorjem, vino pa tako gosto, da so ga prenašali v kosih blaga in ga uporabljali skoraj kot hrano."

Kozarec vijoličastega vina v Kavadarcih

Le nekoliko stran, ob športni dvorani v Kavadarcih, je še ena mestna vinska klet in destilarna, Zaharčev. Gjore Zaharčev nam je že znan po odličnem prokupcu, tokrat pa iz soda natoči izrazito vijoličasto, živahno vino z lepimi zeliščnimi in začimbnimi notami.

Grozdje prihaja iz vinogradov pri vasi Resava ob Tikveškem jezeru, približno šest kilometrov stran. Na okoli šestih hektarjih gojijo stanušino, plovdino, več kot 40 let star prokupac, smederevko, vranec na približno 500 metrih nadmorske višine, renski in laški rizling, graševino, chardonnay ter tamjaniko. Klet je majhna, vina pa vse prej kot skromna. So bogata, polna in izrazita, posebej tamjanika, medtem ko eden od vrancev dosega kar 18,5 odstotka alkohola.

Gjore Zaharčev iz vinske kleti in destilarne Zaharčev je eden od pionirjev novega pristopa k sortama prokupac in stanušina.| Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

"Ne gre za pozno trgatev," se zasmeji Gjore. "Leto je bilo preprosto zelo vroče." Stanušina raste v starem družinskem vinogradu, ki so ga obdelovali že njegov ded, praded in prapraded. Kljub temu so ga ljudje še pred kratkim spraševali, ali iz te sorte sploh delajo vino. S prokupcem je začel leta 2015, ko je kupil opremo, stanušino pa je resneje vključil v proizvodnjo leta 2020, ko zanjo skoraj nihče ni kazal zanimanja. Istega leta je bila klet tudi uradno registrirana za proizvodnjo vina in žganja.

Zaharčev pripravlja tudi madžun, vendar ne po tradicionalnem postopku, ki traja ves dan. Uporablja vakuumsko tehnologijo, pri kateri se izdelek kuha pri nižji temperaturi, zato bolje ohrani aromo in nekatere hranilne lastnosti. Klet ima zmogljivost 30.000 litrov, tej količini pa se je prvič približala šele leta 2025. Pred tem je letna proizvodnja znašala približno štiri do pet tisoč litrov.mVečino vina proda neposredno v kleti ter v nekaj lokalih v Ohridu in Skopju. Nekateri obiskovalci kupijo več kartonov in jih odnesejo v Srbijo ali na Hrvaško, precej gostov prihaja tudi iz Albanije in Bolgarije. Vinski turizem pa po njegovem mnenju še vedno ni razvit toliko, kot bi glede na potencial lahko bil.

Madžun, makedonski "naravni lek", izdelujejo s sodobno vakuumsko tehnologijo. | Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

"Žal živim in delam v Skopju, zato sem v kleti večinoma le ob koncih tedna, ko lahko sprejmemo tudi obiskovalce. Oče je sicer tam, vendar je zaradi jezikovne ovire moja prisotnost pogosto nujna," pove ob slovesu.

Poleg vina izdelujejo tudi gin, ki postaja vse bolj priljubljen tudi med srbskimi vinarji. Vranec in prokupac iz letnika 2021 polnijo v steklenice z etiketo na vratu, ki po videzu spominja na prestižnejše steklenice srbske kleti Temet.

Kako je povratnik iz Amerike vrnil stanušino na vinsko sceno

Stanušina in vinski turizem sta trenutno osrednji temi številnih zgodb malih vinarjev, še posebej v hotelu in vinski kleti Popova Kula pri Demir Kapiji, katere ime v prevodu iz turščine pomeni "železna vrata". To je kraj, kjer sredozemsko podnebje najizraziteje prodre v notranjost Severne Makedonije, Vardar pa se skozi ozko dolino odpira proti Solunski nižini. Poletne temperature tu lahko presežejo 45 stopinj Celzija, zato je to območje, kjer stanušina uspeva tudi brez namakanja. "Prav je bilo, da je prav tukaj dobila novo življenje," pravi Jordan Trajkov, lastnik Popove Kule, kjer pridelujejo okoli dvajset različnih vin. Poleg njih izdelujejo tudi mastiko "IC", ki se pije z ledom, liker Firebooz s pekočo papriko in šestimi zelišči ter starano rakijo Božica MS. Trajkov velja za prvega severnomakedonskega vinarja z ekološkim certifikatom in za človeka, ki je stanušino, svojo "makedonsko vinsko princeso", vrnil v ospredje. Nekdanji ustanovitelj stranke Zeleni v sebi združuje zahodni način razmišljanja in izrazito balkanski temperament, ko pripoveduje o številnih težavah, ki so ga spremljale pri delu v poklicu, za katerega pravi, da je najlepši na svetu. Ob tem vztrajno razvija tudi svojo vinsko-turistično vizijo: Tikveško dolino želi povezati v destinacijo približno 40 vinskih kleti in jo približati modelu "Nape Balkana", z osredotočenostjo na vrhunska vina in kakovosten vinski turizem.

Jordan Trajkov, lastnik hotela in ekološke vinske kleti Popova Kula pri Demir Kapiji, velja za enega glavnih zagovornikov sorte stanušina. | Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

"Sem povratnik. V ZDA sem magistriral na Thunderbird School of Global Management, nato pa delal pri Citibanku v New Yorku in Londonu. Kljub uspešni karieri sem se odločil vrniti domov in vlagati v svojo državo. V dolini Napa sem spoznal koncept povezovanja vrhunskega vina in vinskega turizma ter si zaželel, da bi nekaj podobnega razvili tudi na Balkanu," pripoveduje Trajkov.

Njegov pristop k vinskemu turizmu se kaže že v hotelu, kjer je vsaka od 33 sob posvečena drugi sorti vina. Ob vratih goste pričakata steklenica in etiketa, notranja oprema pa sledi značaju posamezne sorte. "Samo predstavljajte si, koliko truda je bilo potrebnega, da smo našli 33 različnih odtenkov kopalniških ploščic, ki se ujemajo z barvo posameznega vina," se zasmeji.

Tudi vinska klet je urejena do najmanjše podrobnosti. V njej stojijo številni barrique sodi, na steni pa izstopa velika podoba svetega Trifuna, zavetnika vinogradnikov in vinarjev. Z vrha stolpa se odpira razgled na okoliško pokrajino v vse smeri. Zakaj je torej Trajkov zapustil uspešno bančno kariero na Zahodu in se podal v posel, za katerega v šali pravijo, da je najlažji način, da milijarder postane milijonar?

Nenad Basarić/Bloomberg Adria

Poglej Galerijo

Nenad Basarić/Bloomberg Adria

Poglej Galerijo

Nenad Basarić/Bloomberg Adria

Poglej Galerijo

Pod kamnitimi oboki Popove Kule se ob okusnih prigrizkih, mesu z njihovo značilno omako iz vranca, ekološki zelenjavi z vrta, sauvignonu blanc in redki žilavki začnejo drevesa pred zastekljeno teraso nenadoma močno upogibati v vetru. Prizor je skoraj nevihten.

"Ne bo nevihte. To je naš vsakodnevni večerni veter, ki se začne okoli osme ure. Jutranji je drugačen, precej mirnejši. Prav zaradi teh vetrov so vinogradi zelo zdravi in primerni za ekološko pridelavo," pojasnjuje Trajkov.

Ko se spomni 11. septembra, postane njegov pogled bolj zamišljen. Takrat je delal v londonski pisarni, kjer je okoli 3.000 zaposlenih v tišini spremljalo, kako se na zaslonih rušita dvojčka. Pravi, da se je med ljudmi skoraj v trenutku pojavila nevidna ločnica. Američani in Britanci na eni strani, vsi drugi na drugi. Med sodelavci, ki so še dan prej normalno delali skupaj, se je naselilo sovraštvo. Takrat se je odločil, da je čas za vrnitev domov.

Trajkov je delal pri Citibanku v New Yorku in nato v Londonu, pozneje pa se je kot domoljub vrnil domov ter vlagal v "makedonsko princeso". | Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

Po vrnitvi v domovino je nekaj časa vodil veliko vinsko klet Povardarje, nato pa leta 2003 začel iskati prostor za svojo vinsko zgodbo. Pravi, da se mu je v sanjah vedno znova prikazoval prizor, kako na izbrani lokaciji izkopava temelje in gradi klet. Preizkusil je več krajev, tudi območje, kjer danes stoji Stobi, a se mu je zdelo, kot da se mu tam vedno znova "zapirajo vrata". Nato je prišel do Velikega brda in kraja, imenovanega Popova Kula. Tam so se, kot pravi, vrata končno odprla. Na območju nekdanjih vinogradov kralja Aleksandra je leta 2005 zrasla vinska klet, ki ima danes zmogljivost približno 600.000 litrov, dejanska proizvodnja pa je približno desetkrat manjša.

Soba Merlot v Popovi Kuli, kjer so sobe poimenovane in oblikovane po različnih vinskih sortah. | Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

Zato stanušino danes pridelujejo v več slogih, kot belo, rosé, rdeče in tudi kot vino, zorjeno v barik sodih.

"Pred drugo svetovno vojno sta bila prokupac in stanušina tukaj najpomembnejši sorti. Moj ded Jordan je stanušino gojil in mi o njej pogosto pripovedoval, sam pa je takrat še nisem poznal iz prve roke. Rasla je tudi kratošija, vendar je bila stanušina prava zvezda, naša vinska princesa. Po vojni so leta 1946 oblasti vinarjem odvzele sode in na tej osnovi ustanovile Tikveš. Naša družina je izgubila največ sodov, v zameno pa je dobila delež v podjetju. Tikveš se danes sklicuje tudi na vinarsko tradicijo naše družine iz 19. stoletja, čeprav je bila sama vinska klet ustanovljena leta 1946."

K njenemu skorajšnjemu izginotju je precej prispevalo tudi to, da dozoreva zelo pozno, za večino drugih sort. V času Jugoslavije so se trgatve začenjale že sredi avgusta in se včasih vlekle več tednov. V enem od rekordnih let naj bi predelali kar 76 milijonov kilogramov grozdja, njegov vonj pa je preplavil vso Tikveško dolino. Grozdje je fermentiralo celo v mestnem olimpijskem bazenu. Ko je stanušina 11. oktobra končno dozorela, so bili obiralci po skoraj dveh mesecih dela preprosto izčrpani.

Sledilo je postopno razvrednotenje sorte. Odkupne cene so padale, vinogradi so se krčili, stanušina pa se je ohranila predvsem na suhih legah, kjer drugim sortam ni bilo lahko. Prav tam se je dobro znašla. V krajih, kot je Bednište, kjer nekoč ni bilo niti vodovoda, so jo domačini prodajali tudi kot namizno grozdje, samo da trt ne bi izkrčili.

Zvezda, ki čaka pravega ljubitelja vina

"Našel sem zelo stare vinograde, kjer se je sorta še ohranila. Skrbno sem izbiral trte, jemal najboljši material in ga cepil. Leta 2005 sem bil prvi po približno 50 letih, ki jo je znova začel saditi, skupaj z vrancem in cabernetom," pripoveduje Trajkov. Danes je rosé iz stanušine njegovo najbolj iskano vino, medtem ko rdeča različica po njegovih besedah potrebuje nekoliko bolj radovednega in izkušenega pivca. "Ko jo poskusi starejši človek, ki se še spomni vina svojega deda, ga okus v trenutku vrne v preteklost. Francozi pa hitro prepoznajo, da gre za nekaj posebnega, in pogosto želijo prav stanušino," pravi. Njegov naslednji cilj je klonska selekcija bele stanušine neposredno v vinogradu.

Pogled v prihodnost vinskega posla | Nenad Basarić/Bloomberg Adria

Za zdaj je bela stanušina predvsem rezultat skrbnega izbora grozdja in vinifikacijskih postopkov. Po Trajkovem mnenju pa sorta daje tudi enega najboljših roséjev na svetu. "Danes jo pridelujejo Klinčarov, Paradžik, Zaharčev, Popov in še nekaj drugih, skupaj kakšnih 16 ali 17 vinarjev. Vsi počasi ugotavljajo, da gre za nekaj res avtohtonega in privlačnega. Chateau Sopot je kupil grozdje, mlado vino odnesel na tekmovanje Open Balkan Trophy in osvojil zlato. To jih je opogumilo, čeprav svojih nasadov še nimajo. Mislim, da se je za sajenje odločil tudi Chateau Kamnik. Venac Disan ima odlične vinograde, Tikveš pa jih je imel na Barovu, če jih vmes niso izkrčili," pravi.

Po vinskih poteh brez zastojev |  Nenad Basarić/Bloomberg Adria

 

Zgodb, anekdot in legend je še veliko. Večer se počasi spušča, komarjev pa ni, saj jih je veter odnesel proti dolini Vardarja. Pred pandemijo je Jordan svoja vina izvažal v 18 držav, tudi na Kitajsko, danes pa le še na Švedsko in Poljsko. Najboljši vinski turisti so po njegovih besedah Nizozemci. Prokupac jim je tako všeč, da ga je poimenoval kar "Dutchman". Dan pozneje ob Ohridskem jezeru uživamo v pinđurju, ajvarju, znamenitem ohridskem Makalu iz stepenega česna, sladkasti endemični belvici in presenetljivo dobrih vinih Ohridske vinske kleti, ki je v lasti srbske Čoke. Ob tem se še utrdi občutek, da je Severna Makedonija dežela, ki jo velja odkrivati znova in znova. Ponuja namreč nekaj, kar je v današnji Evropi in svetu vse redkejše: občutek sproščenosti, spontanosti in brezskrbnosti.

Na to se boste morda spomnili tudi takrat, ko boste obstali v neskončni koloni na poti proti Srbiji.