Najbolj spregledan luksuz na potovanjih stane okoli 17 evrov

Železniška proga ob reki Hudson od Poughkeepsieja v zvezni državi New York do Manhattna velja za eno najlepših železniških poti na svetu. Tir poteka tik ob vzhodnem bregu reke, ki na tem območju teče v obe smeri, in ponuja izjemne razglede na 153 milj dolgo estuarijsko območje, strme pečine, veličastne mostove ter nenehno spreminjajočo se igro vremena nad vodno gladino.

Po isti progi vozita dva različna vlaka. Metro-North Hudson Line je namenjen predvsem dnevnim migrantom, enosmerna vozovnica iz Poughkeepsieja zunaj prometnih konic pa stane 21 dolarjev. Nekoliko hitrejši je Amtrak, kjer se cene vozovnic v drugem razredu začnejo pri 37 dolarjih, sedež v poslovnem razredu pa običajno stane 87 dolarjev.

Tisočim potnikom, ki se vsak dan vozijo z Metro-Northom, bi lahko oprostili, če med vožnjo komaj opazijo razgled. Ne zato, ker bi ga gledali prepogosto. Teh razgledov se preprosto ni mogoče naveličati.

Pravzaprav zato, ker sedijo stisnjeni na utesnjenih in neudobnih sedežih, po pet v vrsti, ki prej zavirajo sanjarjenje, kot pa ga spodbujajo. Vlak daje vtis golega prevoznega sredstva, namenjenega temu, da čim več ljudi čim bolj učinkovito prepelje od točke A do točke B. To se kaže tudi v strnjenih vrstah potnikov, ki so zatopljeni v telefone in brezciljno drsijo po zaslonih.

Amtrak je po drugi strani precej udobnejši in ponuja dovolj prostora za noge. Potniki lahko med vožnjo vstanejo, se pretegnejo in se sprehodijo do vagona s kavarno. Vagoni so zasnovani za dolga potovanja, ki lahko trajajo tudi več dni, zato je vzdušje tudi na 90-minutni vožnji bolj v znamenju udobja: "Namestite se, udobno se usedite in sprostite." Vlak ni namenjen le temu, da vas pripelje na cilj, temveč tudi temu, da je pot do tja čim prijetnejša. Bodo zamude? Verjetno. Vas bodo spravile ob živce? Ne tako kot na vlaku Metro-North.

Udoben sedež na vlaku je eden cenovno dostopnejših življenjskih luksuzov. Neprijetno nujnost lahko spremeni v prijeten spomin, njegova cena pa je precej bližje ceni koktajla kot pa sedeža v prvem razredu letala.

Potniški železniški promet je v ZDA zunaj koridorja med Bostonom in Washingtonom še vedno razmeroma nišna oblika prevoza. V Evropi, na Japonskem in Kitajskem pa je vlak precej bolj samoumevna izbira. Potovanje z vlakom je odličen način, kako priti od točke A do točke B, pri tem pa ponuja veliko več svobode za vstajanje, sprehajanje in uživanje v razgledih kot katero koli cestno prevozno sredstvo. Udeleženca Svetovnega gospodarskega foruma bi lahko vprašali, ali bi za pot iz Züricha v Davos raje izbral limuzino ali švicarske železnice.

Vlak je v več deset državah del družbenega vsakdana in je bolj kot komercialna dejavnost javna dobrina. Večino povpraševanja, tudi v najbolj priljubljenih turističnih krajih, ustvarjajo domačini in ne obiskovalci, cene vozovnic pa pogosto regulira država.

Zato so železniške vozovnice eden redkih segmentov 11.000 milijard dolarjev vredne svetovne turistične industrije, v katerem po pandemiji ni prišlo do občutne rasti cen. Na Japonskem so se standardne cene železniških vozovnic med letoma 2020 in 2026 zvišale za zgolj 2,7 odstotka, kar je precej manj od 12,2-odstotne skupne rasti cen. Doplačilo za shinkansen, torej dodaten strošek za potovanje z japonskimi hitrimi vlaki, se je v tem obdobju v nominalnem smislu celo znižalo. To pomaga pojasniti, zakaj se lahko nakup vozovnice za vlak v primerjavi z vrtoglavimi cenami letalskih vozovnic in hotelov zdi kot vrnitev v čas, ko so bila potovanja resnično dostopna.

Kljub temu pa tudi hitri, pogosti in cenovno dostopni vlaki niso vedno prijetna izkušnja. Vozovnice v drugem razredu le redko vključujejo rezervacijo sedeža, vagoni pa so lahko prenatrpani in hrupni, prostora za prtljago pa je malo. V prvem razredu je medtem slika povsem drugačna: tam je prava oaza miru, kjer je, kot pravi poznavalec železnic Andy Brabin, "veliko več prostora za dihanje".

Zasebni prostor, ki bo od oktobra na voljo na hitrih vlakih Tokaido in Sanyo Shinkansen.

Brabin, ki v svojem podjetju Rail Travel Centre pripravlja individualno prilagojena potovanja z vlakom po svetu, pravi, da njegove stranke praviloma brez pomisleka izberejo prvi razred. Večina jih, zlasti tistih, ki potujejo po Evropi, za čas počitnic kupi železniško vozovnico, ki velja določeno obdobje, običajno od dveh tednov do enega meseca. Kot pravi Brabin, je doplačilo za prvi razred v Evropi razmeroma majhno, zato se številni potniki zanj brez težav odločijo.

Interrailova vozovnica, ki omogoča potovanje po 33 državah, za 22 zaporednih dni stane 680 dolarjev. Doplačilo za prvi razred znaša le 203 dolarje oziroma manj kot 10 dolarjev na dan. V tem trenutku vlak ni več zgolj prevozno sredstvo, temveč postane del samega potovanja.

Recimo, da ste že raziskali vse, kar ponuja Zürich - v Kunsthaus Zürich ste si ogledali Giacomettijeva dela, poskusili čokolado v Sprüngli in si ogledovali ure v izložbah - ter se že veselite nadaljevanja poti na Dunaj. (Še več umetnosti! Še več čokolade!) Lahko bi preprosto sedli na direkten vlak. Railjet Xpress, ki odpelje ob 10.40 in na Dunaj prispe ob 18.32, po besedah železniškega predstavnika Bernharda Riederja ponuja "udobno in mirno" potovanje.

Lahko pa se ob 8.40 iz Züricha odpravite z vlakom Transalpin proti Gradcu. V prvem razredu je na voljo panoramski vagon z ogromnimi okni, ki se ukrivljajo v streho, tako da lahko med polnim obrokom in lokalnim vinom, postreženim na vašem sedežu, občudujete vrhove osrednjih Alp. V Gradcu nato prestopite na Semmerinško železnico, še eno legendarno gorsko progo in Unescovo svetovno dediščino, ki vas popelje do Dunaja. Tudi tu v prvem razredu postrežejo večerjo, na voljo pa je širok izbor jedi po naročilu, med drugim tudi klasični dunajski zrezek. Če Transalpin nima zamude, boste na Dunaj prispeli ob 21. uri.

Če zamudite povezavo, brez skrbi. Na graški postaji je salon prvega razreda z brezplačnimi pijačami in prigrizki, kjer lahko počakate na naslednji vlak, ki bo pripeljal kmalu. Kot pravi Brabin, se z razgledno potjo za svoj denar precej več pridobi. Če imate premium vozovnico Interrail, je vse to potovanje v prvem razredu že vključeno v ceno.

Za malo več denarja do precej boljšega potovanja

Tudi brez kartice za popuste pri železniškem prometu je doplačilo za prvi razred razmeroma ugodno. Cena doplačila za enosmerno potovanje iz Züricha na Dunaj je odvisna od več dejavnikov, med drugim od tega, kako zgodaj kupite vozovnico. Pri cenah za november doplačilo za prvi razred na neposrednem vlaku znaša 16 evrov (približno 19 dolarjev), za razgledno pot z dvema vlakoma pa 21 evrov. Pri približno triurni poti iz Barcelone v Madrid ali iz Rima v Milano doplačilo običajno znaša okoli 30 evrov oziroma približno 11 evrov na uro. To je le delček zneska, ki ga je treba odšteti za nadgradnjo v višji razred na letalu, kjer ta običajno stane okoli 50 dolarjev na uro.

Hannah Randall, ki pri britanski spletni platformi za prodajo vozovnic Trainline vodi področje potovanj v tujino, pravi, da je raven udobja, ki jo dobite z nadgradnjo, na vlaku in letalu precej podobna, vendar je nadgradnja razreda na vlaku "resnično dosegljiva tudi ameriškim potnikom". V svetu 25-dolarskih martinijev in 150-dolarskih taksijev z letališča je to vsekakor dobrodošla izjema.

"Prvi razred na evropskih vlakih je ena najbolj spregledanih nadgradenj na potovanjih," pravi Randall.

Potovanje z vlakom Railjet skozi avstrijske Alpe v jesenskem času je vredno doplačila za višji razred.

Ali obstaja nevarnost, da bodo železniški prevozniki spoznali, da za nadgradnjo v prvi razred zaračunavajo premalo, in začeli dvigovati cene? Kaže, da ne. Številni so sicer opazili, da so potniki pripravljeni plačati več, vendar namesto podražitve prvega razreda nekateri uvajajo povsem nov razred s še več udobja in prestiža. Pogosto ga, nekoliko nenavadno, imenujejo poslovni razred, kar je ravno nasprotno od razvrstitve razredov na letalih.

Na kitajskih vlakih je poslovni razred stopničko nad prvim razredom. Sedeži se ne le obračajo proti oknu, temveč jih je mogoče tudi povsem spustiti in spremeniti v ravne postelje, podobno kot pri luksuznem razredu s spalnimi kabinami v Indoneziji. V Evropi sta poslovni razred v Avstriji in izvršni razred v Italiji nekoliko skromnejši in tudi cenejši nadgradnji. Na Japonskem pa bo od 1. oktobra na voljo nov najvišji razred, ki bo potnikom ponudil zasebne kabine in sedeže z zelo širokimi možnostmi prilagajanja.

Ti vrhunski razredi so po udobju podobni prvemu razredu na letalih, vendar so še vedno bistveno cenejši. Na Japonskem standardna vozovnica za shinkansen od Tokia do Nagoje stane 10.560 jenov (približno 68 dolarjev), z doplačilom za zeleni razred, torej prvi razred na japonskih vlakih, pa skupna cena znaša 14.960 jenov. Doplačilo tako znaša približno 30 dolarjev oziroma povsem razumnih 18 dolarjev na uro.

Vstopnica za najvišji razred stane 32.660 jenov (205 dolarjev) za zasebno kabino za eno osebo oziroma 47.060 jenov (150 dolarjev na osebo) za kabino za dve osebi. To je sicer precej dražje, vendar je cena še vedno ugodna v primerjavi s skupnimi stroški potovanja na Japonsko, ki vključujejo čezpacifični let in hotele, katerih cene ostajajo visoke in ki se kljub višanju cen zaradi velikega povpraševanja še naprej hitro zapolnijo.

Ko potujemo, potrebujemo nekaj za pod zob, prenočišče in prevoz. Potovanje, pri katerem vse troje uredimo čim ceneje, je lahko prav tako prijetno in nepozabno. Eden od velikih čarov potovanj je tudi odkrivanje različnih načinov, kako turistična in gostinska industrija odgovarja na vprašanje: "Kako lahko to izkušnjo še izboljšamo?"

Tudi železniški prevozniki imajo svoj odgovor. In če ste že prepotovali tako dolgo pot, je glede na razmeroma ugodno doplačilo za prvi razred skoraj škoda, da ne bi sami preverili, kaj ponujajo.

Kot pravi Simon Hodge, ustanovitelj britanske turistične agencije Tailor Made Rail, pa ne gre le za to, kaj za svoj denar dobite, temveč tudi za to, česa vam ni treba prenašati: "Ni vam treba poslušati kričečih otrok, ljudi, ki imajo glasbo navito do konca, in podobnih stvari." Iz nekega razloga so takšne nevšečnosti praviloma rezervirane za drugi razred.

Hodge sklene: "Miza za dva s sopotnikom, pijača dobrodošlice na vlaku in Alpe, ki se vijejo mimo okna? Ja, to je izkušnja prvega razreda, ki si jo lahko privoščite."