text size
Med sprehodom po ulici Rue Victor Massé v trendovski pariški četrti South Pigalle me je presenetil nenavaden prizor. V izložbi vinskega bara 228 Litres je stala vrsta velikanskih steklenic Chartreusa v formatu jeroboam. Nekaj ur pozneje sem v še enem priljubljenem lokalu, L'Orillon, naletel na enako sliko. Značilni živozeleni liker so stregli skoraj za vsako drugo mizo.
To je isto mesto, ki je pred približno 25 leti naravna vina izstrelilo na svetovni zemljevid. Danes pa so prav ti bari očarani nad nečim povsem drugim, več kot 400 let starim digestivom, ki ga izdelujejo kartuzijanski menihi.
"Chartreuse pozna danes praktično vsak," pravi Louis Renauld, solastnik bara 228 Litres in sosednje vinoteke Cave Pigalle. Po njegovi oceni je pijača danes "dvakrat ali trikrat bolj prepoznavna" kot še pred štirimi leti.
"Veliko turistov se ustavi zgolj za fotografiranje pred steklenicami."
Med pariškimi bari in vinotekami z naravnimi vini, kjer strežejo Chartreuse, so tudi Les Cave des Papilles, Le Saint Sebastien in Cave Pur Jus. Francija ostaja največji trg za ta liker, saj ustvari približno polovico njegove svetovne prodaje, kažejo podatki distributerja.
Vzpon Chartreusa je poln paradoksov. Modna pijača je postal prav zato, ker se noče obnašati kot modna pijača. Skupnost kartuzijanskih menihov, ki ga proizvaja, kljub vse večjemu povpraševanju noče povečati proizvodnje. Likerja ne oglašujejo, ne sodelujejo z vplivneži in ne iščejo podpore zvezdnikov. Prav ta zadržanost pa je na pariški vinski sceni, kjer največ štejeta redkost in dobra zgodba, postala njegova največja konkurenčna prednost.
Luksuz v steklenici, stari več kot 400 let
Vzpon Chartreusa je dodatno pospešila pandemija, ko je razcvet kulture priprave koktajlov doma močno povečal povpraševanje. Svetovna prodaja je leta 2022 presegla 30 milijonov dolarjev, medtem ko je leta 2018 znašala okoli 20 milijonov dolarjev.
Kartuzijanski menihi pa tržnega razcveta niso izkoristili za širitev proizvodnje. Nasprotno, letno proizvodnjo so omejili na približno 1,6 milijona steklenic, da bi ohranili svoj samostanski način življenja in več časa namenili molitvi. Omejena ponudba je nato privedla tudi do višjih cen.
Samostan kartuzijanov v francoskih Alpah. Kartuzijani spadajo med najstrožje in najbolj zaprte meniške redove v krščanstvu. Red je leta 1084 v gorovju Chartreuse v francoskih Alpah ustanovil Bruno iz Kölna, po katerem je znameniti liker dobil svoje ime. Foto: Depositphotos
Ta značilni alpski liker po uradni, čeprav skoraj legendami obdani zgodbi, izvira iz leta 1605. Takrat je diplomat in vojak François-Annibal d'Estrées kartuzijanskim menihom izročil rokopis z zapletenim receptom za "eliksir dolgega življenja". Do komercialne proizvodnje pa je prišlo šele leta 1737, po več kot stoletju preizkušanja in izpopolnjevanja recepture.
Chartreuse še danes nastaja v francoskih Alpah, v destilarni Aiguenoire pri Voironu. Izdelujejo ga iz 130 lokalnih rastlin in zelišč, pri čemer ne uporabljajo uvoženih sodov ali žit. Po svoji filozofiji je presenetljivo podoben naravnemu vinu, le da gre za žgano pijačo.
"Naši gostje ne želijo kar katerega koli žganja," pravi Renauld. "Želijo Chartreuse."
Njegov današnji ugled je težko primerjati s položajem pred desetletjem. Takrat so študenti steklenice Chartreusa, ki so stale okoli 30 evrov, mešali s tonikom ali ingverjevim pivom, saj je bila zaradi več kot 50-odstotne vsebnosti alkohola to poceni pot do hitre opitosti. Danes pa nekateri ljubitelji naravnih vin nekaj kapljic Chartreusa dodajo penečim vinom pét-nat, da pijači dajo izrazitejši in kompleksnejši značaj.
Skrivni recept kot ključ do prestiža
Ljubitelji Chartreusa prihajajo iz najrazličnejših krogov. V Parizu ga strežejo skoraj povsod, od prestižnih hotelov in priznanih koktajl barov, kjer je nepogrešljiva sestavina koktajla Naked & Famous, do sproščenih vinskih barov (cave à manger).
Najpogosteje boste naleteli na dve različici tega likerja. Prva je znameniti zeleni Chartreuse z izrazitimi zeliščnimi aromami in 55-odstotno vsebnostjo alkohola. Druga je rumeni Chartreuse, ki je nekoliko slajši, z nežnimi medenimi notami in 43 odstotki alkohola. Nastal je leta 1838, več kot stoletje po izvirni različici.
Obe različici zaznamuje intenzivna, skoraj svetleča barva, ki je postala tako prepoznavna, da je navdihnila celo skupino ZZ Top. V eni od svojih pesmi poje: "Chartreuse, you got the color that turns me loose." Po tem likerju je ime dobil tudi istoimenski odtenek zelenorumene barve.
Poleg klasičnih različic, katerih cena se giblje okoli 100 dolarjev za steklenico, obstaja tudi več redkih izdaj, namenjenih pitju brez mešanja. Med njimi sta 1605 Edition, ki se poklanja prvotnemu meniškemu eliksirju in stane najmanj 200 dolarjev, ter VEP (Vieillissement Exceptionnellement Prolongé), različica z bistveno daljšim zorenjem, za katero je treba odšteti več kot 400 dolarjev.
"Le trije menihi poznajo celoten recept in so pooblaščeni za pripravo likerja. Tako želimo čim manj posegati v življenje meniške skupnosti," pojasnjuje Eléana Zappia, predstavnica za odnose z javnostmi pri podjetju Chartreuse Diffusion, distributerju tega likerja.
Recepturo skrbno varujejo in za to namenjajo veliko truda. Vseh 130 zelišč in rastlin prideluje 80 družin, pri čemer je vsaka odgovorna za največ dve rastlinski vrsti. Po obiranju jih posušijo, zmeljejo v prah in pošljejo v destilarno.
Tam zaposleni, ki niso menihi, ročno opravijo vse ključne faze proizvodnje, od maceracije in destilacije do mešanja destilata z medom in sladkornim sirupom ter zorenja v neožganih sodih iz francoskega hrasta. Ves postopek poteka pod strogim nadzorom menihov in po njihovih natančnih navodilih.
Po besedah Zappie je prav takšna raven nadzora ključna za dolgoročno ohranjanje ugleda blagovne znamke ter varovanje njenega edinstvenega znanja in tradicije.
Moč skrivnostnosti
Za vse druge vidike poslovanja skrbi podjetje Chartreuse Diffusion, ki z natančno določenim sistemom razdeljevanja odloča tudi o tem, kdo lahko kupi Chartreuse in v kakšnih količinah. Dobava je strogo omejena, podjetje pa posebno pozornost namenja tudi dolgoročnim odnosom s kupci.
Posledice omejene proizvodnje so v Parizu še posebej očitne. Kdor želi dobiti dostop do prestižnejših izdaj, mora najprej naročati večje količine osnovnih zelenih in rumenih različic. Zaradi tega so se v težavah znašle nekatere vrhunske restavracije, katerih gostje povprašujejo predvsem po redkejših steklenicah.
"Posamezne restavracije na leto prejmejo le od 12 do 24 litrov Chartreusa," pravi Renauld. Njegova bara medtem kupita najmanj desetkrat več. V šali doda, da mu je pri tem verjetno koristilo tudi dejstvo, da je obiskoval isto poslovno šolo kot izvršni direktor podjetja Chartreuse Diffusion.
Na vprašanje, po kakšnih merilih določajo razdelitev, Zappia ne odgovori neposredno. Namesto pojasnila navede geslo kartuzijanskega reda: "Križ ostaja trden, medtem ko se svet vrti."
"To pove vse," sklene.
Kronanje Device Marije v stari gotski cerkvi kartuzije Pleterje v Sloveniji. Foto: Depositphotos
Skrivnostnost Chartreusa je okoli likerja ustvarila skoraj kultno skupnost privržencev. Člani kluba Fous de Chartreuse, ki ga je leta 1995 ustanovil Philippe Beaudet, se vsak oktober zberejo v pariški vinoteki Caves Bosetti. Oblečeni v oblačila z motivi blagovne znamke skupaj praznujejo prihod nove letne izdaje.
Kdaj bo ta prišla na police, ni nikjer javno objavljeno. Datum lahko razberejo le najbolj predani poznavalci, ki znajo dešifrirati šestmestno kodo na zlatem traku pod pečatom steklenice.
Toda vsi niso navdušeni nad skoraj mitskim statusom, ki ga je Chartreuse pridobil v zadnjih letih. Emmanuel Bouheret, solastnik specializirane vinoteke za šampanjce Cave Pétillance, ima sicer v ponudbi več različic Chartreusa, vendar na njegovo priljubljenost gleda precej bolj kritično.
"Chartreuse sploh ni naraven izdelek," pravi. Po njegovem mnenju številni novi navdušenci niso pravi poznavalci, temveč predvsem sledilci trendov.
Prepričan je tudi, da je skrivnostnost okoli likerja nekoliko prenapihnjena. "Ljudje kupujejo občutek, da gre za nekaj redkega," pravi Bouheret. "V resnici pa je veliko bolj redka njegova podoba kot pa sam izdelek."
Koktajl Last Word, pripravljen z zelenim likerjem Chartreuse. Foto: Depositphotos
Kot naravno vino
Tudi pri Chartreusu ima trženje svojo vlogo, tako kot pri vsaki drugi žgani pijači. Vendar je njegova strategija bližje svetu enosladnih viskijev kot klasičnemu oglaševanju alkoholnih pijač.
V pariških in drugih barih še vedno visijo plakati v slogu art deco iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, vendar Chartreuse nima ambasadorjev med zvezdniki, ne sklepa sodelovanj z vplivneži in ne izdaja omejenih kolekcij oblačil za svoje privržence. Na družbenih omrežjih je blagovna znamka komaj prisotna. Največ pa pove tisto, kar je v steklenici.
Renauld pravi, da ljubitelje vina, kot je sam, Chartreuse privlači predvsem zato, ker se razvija tudi po stekleničenju. Rastlinske sestavine še dolgo po zaprtju steklenice reagirajo z vodo, sladkorjem in alkoholom, pri čemer nastajajo spremembe, ki jih znanost še vedno ne zna povsem pojasniti.
Prav zato velja Chartreuse za eno redkih žganih pijač, ki se stara podobno kot vino.
Ko je Renauld poskusil rumeni Chartreuse Tarragona iz obdobja med letoma 1973 in 1978, ga je presenetilo, kako se je z leti spremenil. Okus je postal mehkejši, hkrati pa so se izraziteje razvile arome žafrana in sladkih začimb.
"Chartreuse je danes postal prava ikona," pravi Emmanuel Cadieu, glavni somelje restavracije Plénitude s tremi Michelinovimi zvezdicami, ki deluje v pariškem hotelu Cheval Blanc v lasti skupine LVMH. Po njegovih besedah gostje Chartreuse vse pogosteje naročajo po imenu, zanima pa jih tudi filozofija, ki stoji za njegovo proizvodnjo.
"Pravi poznavalci so pozorni na najmanjše podrobnosti, tudi na letnik posamezne izdaje."
Ker liker zori tudi v steklenici, so njegove cene na sekundarnem trgu močno narasle. V londonski vinoteki Hedonism Wines je izdaja Chartreuse Reine des Liqueurs 2022, Renauldova najljubša različica, naprodaj za 620 britanskih funtov oziroma približno 710 evrov. Rumeni Chartreuse Voiron iz obdobja med letoma 1941 in 1951 pa stane okoli 2.800 britanskih funtov oziroma približno 3.200 evrov. Pri večini žganih pijač bi takšne cene veljale za izjemo, pri Chartreusu pa le še potrjujejo njegov skoraj kultni status.
V mestu, kjer ljubitelji vina najbolj cenijo poreklo, redkost in dobro zgodbo, se je več kot štiri stoletja star meniški liker izkazal za popoln predmet poželenja.
Njegov sistem razdeljevanja je zapleten, recept ostaja skrbno varovana skrivnost, kljub temu pa navdušenci Chartreuse preučujejo skoraj z znanstveno natančnostjo in ga ob koncu večera dolivajo celo v peneča vina. Mnogi med njimi verjetno ne bi znali ločiti kartuzijana od cistercijana, menihi pa se medtem še naprej posvečajo pomembnejšim stvarem kot svetovni slavi svojega likerja.
.webp){kind=icon}
