Peter Gönc: "Med vinogradom in steklenico je tisoč odločitev in vse vplivajo na vino"

Ko je Peter Gönc pred dobrim desetletjem v garaži ustvarjal svoje prvo vino, je stopal po poti, ki jo je pred njim tlakovala ena najbolj znanih slovenskih vinarskih družin. Njegov dedek Jani Gönc je kot dolgoletni direktor Ptujske kleti in avtor legendarnega haložana pomembno zaznamoval zgodovino slovenskega vinarstva, Peter pa je že četrta generacija družine, ki svoje življenje posveča vinu.

V posel je vstopil v enem najslabših letnikov zadnjih let, z bančnim posojilom in brez varnostne mreže. Namesto da bi sledil utečeni poti, je po svetu pošiljal elektronska sporočila distributerjem in jih nato še osebno klical. Potrebnih je bilo na tisoče sporočil in klicev, da je prodal prvo paleto vina.

Danes njegova vina pod blagovno znamko Gönc Winery pijejo v ZDA, Kanadi, Avstraliji, na Japonskem in drugih zahtevnih trgih. Z ženo Elizaveto pa sta zadnja leta ustvarjala ANA Selection, novo butično premium linijo vin, s katero želita pokazati, da lahko tudi Štajerska ponudi vina, ki se brez zadržkov postavijo ob bok najboljšim svetovnim primerkom.

Prihajate iz ene najbolj znanih slovenskih vinarskih družin – vaš dedek je pustil močan pečat v zgodovini slovenskega vina. Kako je odraščanje v takšnem okolju oblikovalo vaš odnos do vina in zakaj ste kljub dediščini čutili potrebo, da ustvarite nekaj povsem svojega?

Peter: Morda se bo slišalo čudno, ampak ob odraščanju sem do vinarstva in vinogradništva čutil odpor. Pri dedku in očetu sem namreč videl, koliko dela in odrekanja zahteva ta poklic. To sem občutil tudi na lastni koži, saj z njima nisem mogel preživeti toliko časa, kot sem si želel. Poleg tega smo vsi v družini morali pomagati, in ko so se drugi otroci igrali na igrišču, smo šli mi v vinograd. Kot otrok seveda nisem videl in razumel širše slike, danes pa razumem, kako močno je to obogatilo moje življenje. Dobil sem delovne navade in zavedanje, da je včasih treba kaj žrtvovati, da nekaj dosežeš. V vinarstvu in vinogradništvu torej ni romantike in kot otrok nisem sanjal, da bi tudi sam delal vino.  

Ampak to, kar je v otroštvu vsajeno vate, se v življenju vrne kot nekakšen klic. Vsekakor je to delo, ki ga lahko opravljaš samo, če ga res obožuješ, vina ne moreš delati na pol. Tudi zaradi dedka in očeta sem imel svobodo, da sem se lahko tega posla lotil po svoje in poskušal uresničiti lastne, na začetku tudi uporniške ideje. V njunih časih so v vinski panogi delovala velika državna podjetja, v teh velikih obratih se jaz ne bi dobro znašel. Lažje mi je delati v manjšem obsegu, saj lahko tako sam odločam smer, v katero želim razvijati svoja vina. Lahko bi rekel, da sem bil najprej upornik z razlogom, potem brez razloga, zdaj pa smo tam, kjer smo – v vinarskem poslu.  

Peter in Elizaveta Gönc sta partnerja tako v življenju kot v poslu. Foto: Gönc Winery

Elizaveta, kako pa je vas prineslo v to slovensko vinarsko družino? Prihajate namreč iz Moskve, zelo mladi ste se preselili v Slovenijo.  

Elizaveta: Res je, v Slovenijo sem prišla pri 18 letih, tu sem si želela ustvariti kariero, najti svojo pot. O vinu nisem vedela nič, danes pa je vinska klet pod oknom moje spalnice in vinarstvo je postalo del mojega vsakdana – od trenutka, ko odprem oči, do trenutka, ko zaspim.

S Petrom sva se sicer spoznala v moji prejšnji službi v hotelirstvu, ko je v hotel prišel predstavit svoje vino. Ko je zveza postala resnejša, sva ugotovila, da bova težko nadaljevala, če sem jaz v Ljubljani, on pa na Ptuju. In sem se preselila. Po Moskvi in Ljubljani je bil začetek življenja na slovenskem podeželju šok, ampak mi ni žal. Zdaj sem vključena v vse, vinarstvo namreč nista le vinograd in vino, ampak tudi ogromno administracije, marketinga, organizacije, tu so še vizualna identiteta, komunikacija, logistika, finance, računovodstvo, zakonodaja in še tisoč drugih obveznosti. Petru poskušam pomagati, ga razbremeniti čim večjega dela aktivnosti v ozadju, da se res lahko osredotoča na vino.  

Peter: Ne bi uporabil izraza pomagati, najini vlogi sta enakovredni, vsi procesi so enako pomembni in enega brez drugega ni.  

Peter: "Želel sem po svoje prevzeti vlogo prednikov in ta vloga je zelo zahtevna. To je pritisk in motivacija obenem."

Kdaj in kako ste ustvarili svoje prvo vino? Se danes še spominjate začetkov?

Peter: Ja, to je bilo leta 2014. In seveda je bilo takrat, ko sem se končno odločil ugrizniti v ta vinarski posel, vreme tako slabo, da je bil to najslabši letnik desetletja. Kisline so segale v nebo, tega letnika seveda nismo polnili, pridelano vino sem lahko prodal samo za proizvodno ceno. Tako sem moral počakati na leto 2015 in poskusiti še enkrat. Druge možnosti nisem imel, saj sem se s posojilom postavil v tak položaj, da nisem mogel drugače. Šlo je na vse ali nič. Takrat je bilo vse skupaj še "garažni projekt", vino sem dobesedno delal v garaži in zraven nabijal rock. Vse je bilo improvizirano, učna krivulja pa nora, vsak dan sem se ogromno naučil.  

Elizaveta: Ampak vizijo, načrt oziroma idejo večje slike, si imel že takrat.

Peter: Ja, vse, kar delam v življenju, delam z namenom. Želel sem ustvariti prepoznavno in poslovno uspešno blagovno znamko, zgraditi nekaj, kar me bo tudi osebno polnilo, nekaj več, kot je bila takrat tista garaža. Želel sem po svoje prevzeti vlogo prednikov in ta vloga je zelo zahtevna. To je pritisk in motivacija obenem. Trdo delo je recept, tudi trma, saj ne znam spustiti, ko enkrat v nekaj ugriznem.

Kako ste našli prve kupce in prišli do resnejših prodaj? Vina danes večinoma oziroma v celoti prodate v tujino. Kako je to potekalo in zakaj ste se odločili za takšno usmeritev?

Peter: Najprej sem poskusil slediti bolj tradicionalnemu pristopu slovenskega vinarstva. To je sicer zadostovalo, da sem posloval pozitivno in pokril vse stroške, vendar se je tam tudi končalo, prostora za rast ni bilo. Takrat je bila ekonomska slika prodaje vina sicer popolnoma drugačna, kot je danes. Vino je bilo manj vredno in cenjeno, manj pozornosti se je namenjalo vinski ekonomiki in ustvarjanju dodane vrednosti. Poudarek je bil predvsem na količini oziroma množični pridelavi, vsaj v našem okolju. Meni se to ni zdelo smiselno, bolj sem gledal izračune in ocene, manj mi je dišalo, da bi ves čas delal samo za pozitivno ničlo, ki ti ne omogoča rasti, investicij, inovacij.

Vedel sem, da bi mi kmalu postalo dolgčas. Zato sem se odločil, da je treba pogledati čez mejo. Sedel sem za računalnik, iskal vinske distributerje po vsem svetu in jim pošiljal e-pošto, dva dni po poslanem sporočilu sem jih še poklical. Potrebnih je bilo dobesedno tisoč sporočil in tisoč klicev, da sem prišel do človeka, ki je bil pripravljen v Belgijo uvoziti prvo paleto mojega vina pod blagovno znamko Gönc Winery.

Poslovni preboj pa sem dosegel na sejmu Prowein v Düsseldorfu, ki traja tri dni. Ker sem plačal za tri dni in sem trmast, sem bil 15 minut pred koncem tretjega dne edini razstavljavec, ki še ni pospravil svoje stojnice. In takrat je mimo prišel naš sedanji uvoznik za ZDA in mi na mestu samem ponudil odkup celotne zaloge. To je bila potem snežna kepa, dobil sem kapital, da sem lahko začel vlagati v znamko in razvoj novih produktov, kot je naša najnovejša linija pod blagovno znamko ANA Selection. Takrat sem dobil dokaz, da je vino mogoče delati kot posel.

Peter: "Sedel sem se za računalnik, iskal vinske distributerje po vsem svetu in jim pošiljal e-pošto, dva dni po poslanem sporočilu sem jih še poklical. Potrebnih je bilo dobesedno tisoč sporočil in tisoč klicev, da sem prišel do človeka, ki je bil pripravljen prvo paleto mojega vina pod blagovno znamko Gönc Winery uvoziti v Belgijo."

Mrežo tujih partnerjev smo sčasoma seveda razširili in vsi so svoje znanje z veseljem delili z mano, videli so, da sem mlad in zagnan. Nič mi ni bilo težko narediti, tudi na roke naložiti kontejner, če je bilo treba, zato tudi njim ni bilo težko pomagati meni. Vsi so še danes naši partnerji, zgradili smo pristne, prijateljske odnose, ki mi ogromno pomenijo.

Na katerih trgih so vina znamke Gönc Winery trenutno najmočnejša in kaj tamkajšnji kupci iščejo v slovenskih vinih?

Elizaveta: Z vini blagovne znamke Gönc Winery smo najmočnejši v ZDA, pa tudi v Kanadi, Avstraliji, na Japonskem in celo na Bližnjem vzhodu. Ko se je začel preboj na tuje trge, na njih ni bilo prisotnih veliko slovenskih vin, zato jim je bil tudi ta butični element verjetno zanimiv. A predvsem smo se zelo poglobili v te trge in jih dodobra raziskali, saj so percepcije okusov v različnih državah, kulturah, gastronomijah zelo različne.

Naj sama sebe dam kot primer – preden sem spoznala Petra, sploh nisem pila vina, če že, je bil to rumeni muškat. No, ampak tako smo precej dobro vnaprej vedeli, kaj bo na posameznem trgu delovalo in kaj ne, na kar vpliva tudi vreme oziroma podnebje. Tudi pri vizualni identiteti vin je potrebno prilagajanje trgom, etiketa, ki bo odlično nagovorila Američane, lahko povsem zgreši bistvo pri Japoncih.

Slovenska vina imajo med poznavalci odličen ugled, a pogosto ostajajo v kategoriji butičnih skrivnosti. Kaj po vašem mnenju Sloveniji manjka, da bi jo svet začel jemati kot resno vinsko silo, primerljivo z Burgundijo, Piemontom ali dolino Napa?

Peter: Dejstvo je, da je na seznamu najboljših vinskih destinacij pred nami kar nekaj regij, držav. To seveda ne pomeni, da v Sloveniji nimamo dobrih, vrhunskih vin. A prostora za rast je še ogromno, kot je tudi potenciala ogromno. Težko komentiram za druge, sam zase pa menim, da se nekaj splača delati le, če to narediš najboljše, kar v tistem trenutku znaš in zmoreš. Iskanje in deljenje znanja, trdo delo, trma, gradnja močne blagovne znamke, prilagajanje različnim trgom ter na vino gledati poslovno, prodajno, ne romantično – to je tisto, v kar verjameva midva z Elizaveto.

Zadnja leta sta veliko energije vložila v linijo ANA Selection. Kako je nastajala ta zgodba in kaj sta želela z njo prinesti na slovenski trg?

Elizaveta: Linije ANA Selection sva se lotila s širšo sliko v glavi, nisva hotela biti kot vsi drugi. Spraševala sva se, kako pristopiti h klasiki, da bo drugačna. Veliko sva se pogovarjala, razmišljala, potem pa sva na potovanju poskusila vino, pridelano na Bližnjem vzhodu, in Petra je dobesedno sezulo.

Peter: Res je, takrat sem se vprašal, kaj sploh delam. Če lahko v tako zahtevnem naravnem okolju pridelajo tako izjemno vino, potem ga zagotovo lahko tudi v Sloveniji z vsemi našimi naravnimi danostmi, znanjem in bogato vinogradniško tradicijo. Želela sva tudi pokazati, da lahko z veliko raziskovanja, poskušanja in razvoja tudi na Štajerskem pridelamo vina, ki niso tipična za to regijo – in to tako dobro, da se lahko primerjajo z najboljšimi na svetu.

Elizaveta: "Predvsem smo se zelo poglobili v te trge in jih podrobno raziskali, saj so percepcije okusov v različnih državah, kulturah, gastronomijah zelo različne."

Zato so chardonnay, modri in beli pinot osnovna vina, iz katerih ustvarjamo linijo ANA Selection, saj se z lokalno, avtohtone sorte ne moreš primerjati z velikimi svetovnimi igralci. To je bila pravzaprav najina osnovna ideja – razviti vino, s katerim se lahko postaviš na globalno vinsko igralno polje in vidiš, kje si. To seveda ni romantika, ampak zahteva metodološki pristop, v katerem ima vinar veliko vlogo, ne le narava. S tem pristopom nama je uspelo pokazati drugačno identiteto in raznolikost štajerske regije – pokazati, česa vsega je sposobna.  

"Ključ do dobrega vina je doslednost," je prepričan vnuk dolgoletnega direktorja Ptujske kleti. Foto: Gönc Winery

Chardonnay ANA Selection poznavalci opisujejo kot vino, ki bi ga na slepem okušanju težko ločili od velikih francoskih imen. Kako nastaja takšno vino in koliko perfekcionizma zahteva ustvarjanje na tej ravni?

Peter: Ekstremo veliko.  

Elizaveta: Peter se vsega loti premišljeno, vse preizkuša do najmanjše podrobnosti. Tak je po naravi.

Peter: Vseeno pa mislim, da ni treba biti perfekcionist, ampak je ključ do kateregakoli dobrega vina doslednost – pri vsem, tudi pri tem, kdaj in kako natančno oščetkaš ventil, preden vino priklopiš nanj. Med vinogradom in steklenico je tisoč odločitev in vse vplivajo na vino.   

Elizaveta: Ampak Burgundije vseeno ne moremo posnemati ...

Peter: … niti je nočemo, želimo pa narediti takšen chardonnay, kot to vino mora biti. Če ga delaš po znanih standardih, potem boš vedno dosegel sortno prepoznavnost. Zavedam se, da popolnosti ne morem doseči, lahko pa dosežem najboljše, kar v danem trenutku znam in zmorem. Vse, kar je manj, je nesmiselno početi.

Sta oba z Elizaveto velika ljubitelja vin tudi zasebno? In s katerim vinom najraje nazdravita ob posebnih trenutkih?

Elizaveta: Zasebno v resnici ne pijeva veliko. Sploh jaz sem v bistvu čisti amater, vino poskušam kot vsak drug človek. Povem lahko, ali mi je všeč ali ne, ali bi ga naročila ob kosilu s prijateljicami. Mislim, da se tudi zato s Petrom dopolnjujeva, saj mu lahko ponudim perspektivo običajnega kupca.  

Peter: Poslovno morava seveda veliko poskušati, zato je zasebno pač fino samo popiti kozarec vina, ne da preveč razmišljaš o njem in ga analiziraš, ampak preprosto uživaš, se družiš, pogovarjaš o čem drugem.   

Elizaveta: Si pa želiva, da bi vina ANA Selection postala del posebnih trenutkov pri ljudeh, saj je ta zgodba za naju tudi osebno zelo pomenljiva zaradi povezave z najino hčerko Ano, to ime pa sva izbrala tudi kot posvetilo drugim ženskam družine, med katerimi je bilo veliko An.  

Peter: To je res najina skupna zgodba o odraščanju – osebnem, vinarskem, poslovnem. Tisto mladostno uporništvo se je v vinih ANA Selection prek nešteto poskusov, potovanj, iskanja znanja, prevpraševanja lastnih odločitev, neprespanih noči in potrpežljivega kletarjenja prečistilo v nekaj res posebnega in jasnega.  

Če bi morali z enim vinom iz svoje kleti prepričati nekoga v New Yorku, Londonu ali Dubaju, da Slovenija sodi med najbolj zanimive vinske regije na svetu – katero vino bi odprli in zakaj?

Peter in Elizaveta: Chardonnay ANA Selection.

Peter: Ker je vrhunec tega, kar smo v tem trenutku sposobni doseči v naši ekipi. Ali smo sposobni narediti še bolje? Ja. Ali bomo naredili še boljše vino? Ja.