Zavarovanje menedžerske odgovornosti – kaj moram vedeti, če jo plačuje delodajalec

V sodobnih poslovnih razmerah člani uprav, direktorji in drugi vodilni kadri delujejo v okolju vse večjih pravnih, finančnih in regulatornih tveganj. Odločitve pri vodenju podjetij pogosto sprejemajo v negotovih razmerah, pod časovnim pritiskom in ob nepopolnih informacijah. Če se pozneje izkaže, da je bila odločitev napačna ali da je podjetju povzročila škodo, lahko menedžerji tudi osebno odškodninsko odgovarjajo.

Prav temu je namenjeno zavarovanje menedžerske odgovornosti (t. i. zavarovanje D&O – Directors & Officers), ki je pomemben instrument zaščite osebnega premoženja vodstvenih oseb. Posebna vprašanja pa se pojavijo takrat, ko premije zavarovanja ne plačuje menedžer sam, temveč delodajalec, saj to odpira dileme glede pravne narave takšnega plačila, njegove davčne obravnave in morebitnega štetja za boniteto.

Podobno kot pri drugih ugodnostih, ki jih delodajalci zagotavljajo vodilnim kadrom (npr. dodatna pokojninska zavarovanja, avtomobili za zasebno rabo), je tudi pri tem zavarovanju odločilno, kdo je zavarovanec, kdo je zavarovalec in v čigavem interesu se zavarovanje sklepa.

Kaj je zavarovanje menedžerske odgovornosti?

Zavarovanje menedžerske odgovornosti je posebno zavarovanje odgovornosti, ki ščiti člane uprave, direktorje, nadzornike in druge vodilne osebe pred finančnimi posledicami odškodninskih zahtevkov, ki izvirajo iz njihovega vodenja ali nadzora nad poslovanjem družbe.

Zavarovanje praviloma krije odškodninske zahtevke družbe proti menedžerjem (t. i. notranji zahtevki), zahtevke tretjih oseb (upnikov, poslovnih partnerjev, delničarjev), stroške pravne obrambe (odvetniki, sodni stroški) in poravnave in odškodnine, če niso izključene iz kritja.

Pomembno je poudariti, da zavarovanje ne krije namernih kršitev, goljufij ali kaznivih dejanj, temveč predvsem primere malomarnosti, napačnih poslovnih odločitev ali kršitev dolžnosti skrbnega vodenja.

Pravne podlage odgovornosti menedžerjev

Odgovornost menedžerjev v slovenskem pravu temelji predvsem na korporacijskem in obligacijskem pravu. Člani uprave in direktorji morajo pri svojem delu ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Če to dolžnost kršijo in podjetju ali tretjim osebam nastane škoda, lahko za to odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.

Posebej izpostavljena so tveganja v primerih insolventnosti podjetja, zamujenih pravočasnih ukrepov, nepravilnega poročanja, kršitev zakonodaje (davčne, delovnopravne, okoljske) in odločitev, ki so bile sprejete brez ustrezne analize tveganj.

Čeprav je v praksi dokazovanje odgovornosti menedžerjev zahtevno, se število odškodninskih tožb povečuje, zlasti v večjih družbah in skupinah podjetij. Tovrstno zavarovanje zato ni več izjema, temveč vse pogosteje standard upravljanja tveganj.

Kdo sklepa zavarovanje in kdo je zavarovan

Pri zavarovanju D&O je treba razlikovati med tremi vlogami:

• zavarovalec – oseba, ki sklene zavarovanje in plačuje premijo,

• zavarovanec – oseba, katere odgovornost je zavarovana,

• upravičenec – oseba, ki je upravičena do izplačila zavarovalnine.

V praksi je najpogosteje zavarovalec delodajalec (družba), zavarovanci pa so člani uprave, direktorji in nadzorniki. Takšna ureditev odpira pomembno vprašanje – ali gre pri plačilu premije za korist menedžerja ali za zaščito interesov družbe?

Ko zavarovanje plačuje delodajalec

Ali gre za boniteto?

Osrednje davčno vprašanje je, ali se to zavarovanje, če ga plačuje delodajalec, šteje za boniteto, ki se obdavči kot dohodek iz delovnega razmerja ali drugega pogodbenega razmerja.

V praksi velja izhodišče, da se zavarovanje, če je sklenjeno pretežno v interesu družbe, ker varuje njeno poslovanje, ugled in kontinuiteto vodenja, praviloma ne šteje za boniteto. Če pa je zavarovanje oblikovano tako, da izključno ali pretežno ščiti osebni interes menedžerja, obstaja tveganje, da davčni organ plačilo obravnava kot obdavčljivo ugodnost. Pomembno je torej, kako je zavarovanje opredeljeno v pogodbah, internih aktih in kakšen je dejanski namen zavarovanja.

  Davčna obravnava pri delodajalcu

Za delodajalca je plačilo premije praviloma davčno priznan odhodek, če je povezano z opravljanjem dejavnosti, je ekonomsko upravičeno in skladno z običajno poslovno prakso. V večjih družbah in reguliranih okoljih je zavarovanje D&O pogosto celo pogoj za imenovanje članov uprave, kar dodatno potrjuje njegov poslovni namen. Z vidika DDV so zavarovalne storitve oproščene DDV, zato vprašanje odbitka DDV praviloma ne nastopi.

  Davčna obravnava pri menedžerju

Če zavarovanje ni opredeljeno kot boniteta, menedžer za plačano premijo nima dodatne davčne obveznosti. Če davčni organ presodi drugače, pa se lahko vrednost premije všteje v davčno osnovo za dohodnino, kar pomeni dodatne davčne obremenitve tako za menedžerja kot za delodajalca (prispevki, akontacija dohodnine). Podobno kot pri drugih tveganih področjih (npr. prikrita delovna razmerja ali nepravilno izplačani prejemki) je tudi tukaj pomembna ustrezna dokumentacija.

  Primerjava: ko zavarovanje plačuje menedžer sam

Če zavarovanje D&O plačuje menedžer sam, so davčna tveganja precej manjša. V tem primeru ne nastane boniteta, ni vprašanja obdavčitve pri delodajalcu in menedžer nosi strošek osebne zaščite. Slabost takšne ureditve pa je, da se pogosto ne doseže enaka raven kritja, saj so individualne police dražje in manj prilagojene kompleksnim tveganjem družbe.

  Primer iz prakse

Direktor srednje velike družbe je bil osebno tožen zaradi domnevno nepravočasnega ukrepanja ob poslabšanju likvidnosti. Družba je imela sklenjeno zavarovanje D&O, premijo pa je plačevala sama. Zavarovalnica je krila stroške pravne obrambe in del poravnave, kar je direktorju omogočilo, da se izogne osebnemu finančnemu zlomu. Odločilno pa je bilo, da je bila polica sklenjena v imenu družbe in jasno opredeljena kot zaščita poslovnih interesov, ne kot osebna ugodnost direktorja.

Zavarovanje menedžerske odgovornosti je danes pomemben del odgovornega korporativnega upravljanja. Posebno občutljivo pa je vprašanje, kdo plačuje zavarovalno premijo in kako je zavarovanje pravno ter davčno opredeljeno. Če zavarovanje plačuje delodajalec, mora biti jasno razvidno, da je namenjeno zaščiti interesov družbe, sicer lahko nastanejo davčna tveganja, primerljiva s tistimi pri nepravilno obravnavanih bonitetah. Podjetja in menedžerji bi morali zato poskrbeti za ustrezne interne akte, pravilno pogodbeno ureditev in po potrebi tudi strokovno davčno svetovanje. V času, ko se odgovornost vodilnih oseb zaostruje, je zavarovanje D&O vse manj razkošje in vse bolj nujna zaščita – tako za menedžerje kot za podjetja.