Doniranje je najpogostejša možnost, da posamezniki, podjetniki in gospodarske družbe podprejo humanitarne, socialne, kulturne, športne, izobraževalne, zdravstvene, okoljske ali druge splošno koristne aktivnosti. V praksi se donacije pojavljajo v različnih oblikah: kot nakazilo denarja društvu ali zavodu, kot dobava hrane, opreme ali računalnikov, kot financiranje konkretnega projekta, pomoč ob naravnih nesrečah ali kot brezplačna uporaba prostora oziroma drugega premoženja.
Na prvi pogled se zdi donacija preprost posel: ena oseba nekaj da, druga to sprejme. Pravne in davčne posledice pa so lahko precej bolj zapletene. Treba je razlikovati med donacijo in sponzorstvom, urediti namen ter način uporabe sredstev, preveriti status prejemnika in zagotoviti dokazila, ki bodo ustrezna tudi ob morebitnem davčnem nadzoru.
Donatorska pogodba ni samostojno poimenovana pogodba v Obligacijskem zakoniku, vendar se po svoji vsebini praviloma opira na pravila o darilni pogodbi. Pri darilni pogodbi se darovalec zaveže, da bo drugo osebo neodplačno obogatil v breme svojega premoženja, obdarjenec pa mora takšno korist sprejeti. Pravna narava razmerja je zato odvisna predvsem od dejanskega dogovora, ne od naslova dokumenta.
Donacija ali sponzorstvo?
Razlikovanje med donacijo in sponzorstvom je eno najpomembnejših vprašanj v praksi. Pri donaciji donator praviloma ne pričakuje gospodarske koristi, ki bi bila sorazmerna z vrednostjo njegovega prispevka. Pri sponzorstvu pa sponzor daje sredstva ali blago zato, da v zameno prejme oglaševanje, promocijo, uporabo logotipa, objave na družbenih omrežjih, oglasni prostor, vstopnice, predstavitvene dogodke ali druge trženjske koristi. Poimenovanje pogodbe pri tem ni odločilno. Pogodba je lahko naslovljena kot "donatorska", vendar bo po vsebini sponzorska, če prejemnik v zameno opravlja konkretne promocijske storitve. Enako velja obrnjeno: sporazum, imenovan sponzorska pogodba, je lahko delno donatorski, če je del nakazila brez vsakršne dogovorjene protistoritve.
Razlika je pomembna zlasti zaradi davka od dohodkov pravnih oseb, dohodnine od dejavnosti in DDV. Sponzorski strošek je lahko ob ustrezni poslovni povezavi in dokumentaciji obravnavan kot odhodek, povezan z dejavnostjo podjetja. Pri donaciji pa se presoja možnost uveljavljanja posebne davčne olajšave. Če je v pogodbi dogovorjeno oglaševanje, mora biti to jasno opisano in ovrednoteno, prejemnik pa mora, kadar so izpolnjeni pogoji, za opravljeno storitev izdati ustrezen račun.
Davčni položaj prejemnika donacije
Tudi prejemnik donacije mora preveriti svojo davčno obravnavo. Pri nepridobitnih organizacijah ni dovolj, da se organizacija imenuje društvo, zavod ali ustanova. Pomembni so njen pravni status, določbe ustanovitvenega akta, dejavnost, način porabe sredstev in dejstvo, ali se prejemek obravnava kot dohodek po predpisih o davku od dohodkov pravnih oseb. Zakon o davku na dediščine in darila lahko zajema tudi premoženje, ki ga pravna oseba prejme kot darilo, če se takšno premoženje ne šteje za dohodek po predpisih o davku od dohodkov pravnih oseb.
Furs posebej opozarja, da je pri nekaterih pravnih osebah zasebnega prava treba preveriti obveznost napovedi, pri določenih subjektih in za določene javno koristne namene pa so predvidene oprostitve. Če je napoved potrebna, jo mora prejemnik vložiti v predpisanem roku. Prejemnik mora zato voditi ustrezne evidence o prejetih sredstvih, izpolnjevati pogodbene omejitve in po potrebi pripravljati poročila donatorju. Če so sredstva namensko vezana na določen projekt, jih ni dopustno porabiti za druge namene brez soglasja donatorja oziroma spremembe pogodbe.
Nevarnost navideznih donacij
Navidezne oziroma fiktivne donacije se lahko pojavijo, kadar pogodba formalno prikazuje dobrodelni namen, v resnici pa prikriva plačilo za storitve, zasebno korist, vračilo denarja, prikrito izplačilo povezani osebi ali neupravičeno zmanjšanje davčne osnove. Primer je pogodba o donaciji društvu, če se denar nato brez poslovne podlage vrne donatorju ali se porabi za zasebne stroške oseb, povezanih z donatorjem.
Zakon o davčnem postopku določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni posel prikriva drug pravni posel, je za davčne namene pomemben prikriti posel. Davčni organ zato ne presoja samo besedila pogodbe, ampak tudi gospodarsko vsebino, tok denarja, poslovne knjige, komunikacijo med strankami, dejansko uporabo sredstev in povezave med udeleženci.
Posledice lahko vključujejo nepriznanje davčne olajšave, dodatno odmero davka, obresti, globe, popravke poslovnih knjig in v hujših primerih tudi vprašanja odgovornosti oseb, ki so sodelovale pri neupravičenem razpolaganju s sredstvi družbe ali pri prikazovanju neresničnih podatkov.
Najpogostejše napake v praksi
Pogosta napaka je uporaba izraza "donacija" v pogodbi, če prejemnik v resnici opravlja promocijske storitve. Tak dogovor bi moral biti opredeljen kot sponzorstvo ali kot kombinacija sponzorskega in donatorskega razmerja, pri čemer morata biti oba dela jasno ločena. Druga napaka je pomanjkljiva identifikacija prejemnika. Donatorji včasih ne preverijo, ali je organizacija pravilno registrirana, kdo jo zastopa, ali je njen račun pravi ter ali opravlja dejavnost, za katero se lahko uveljavlja davčna olajšava.
Težave nastanejo tudi pri stvarnih donacijah, kadar ni prevzemnega zapisnika, vrednotenja ali dokazila o predaji. Brez teh dokumentov je težko dokazati, katero blago je bilo dejansko izročeno, kakšna je bila njegova vrednost in ali je bila pri prenosu pravilno obravnavana obveznost glede DDV. Pogosta napaka je tudi poznejše ustvarjanje dokumentacije. Pogodba, sklep, poročilo ali prevzemni zapisnik, pripravljen šele ob davčnem nadzoru, ima praviloma manjšo dokazno vrednost kot dokumenti, nastali ob dejanskem sklepanju in izvajanju posla.
.webp){kind=icon}
