Poslovanje prek davčnih oaz – kdaj postane nezakonito?

Davki veljajo za občutljivo področje v vsaki državi in so najpomembnejši proračunski vir. Vplivajo na gospodarsko uspešnost države, na socialno politiko, na kakovost javnega zdravstva, šolstva, javne infrastrukture in še na marsikaj. Prav tako so davki izjemno pomembni za razvoj konkurenčnosti gospodarstva, malega podjetništva, kulture, športa, za tuje investicije in tudi za oblikovanje življenjskega standarda vseh državljanov.

Višina davkov pa vpliva tudi na gospodarstvo in na privlačnost države tujim vlagateljem. Zato se številne države, ko razmišljajo o svoji davčni politiki, znajdejo med tnalom in nakovalom socialne, z davki visoko obremenjene države na eni strani in podjetništvu in investicijam prijazne države na drugi. Potem so tu še države, imenovane davčne oaze oziroma davčni paradiž. Gre za države z zelo nizkimi ali ničelnimi davčnimi stopnjami, ki pa so se še zlasti v zadnjem desetletju upravičeno ali neupravičeno znašle na seznamu neuglednih ali sumljivih davčnih jurisdikcij.

Poslovanje prek davčnih oaz ni nezakonito

A poslovanje prek davčnih oaz načelno ni nezakonito. Tako je povsem nesporno, da ustanovitev podjetja v davčni oazi (tako imenovanega offshore podjetja) ni prekršek ali kaznivo dejanje, če podjetje ni vpleteno v nezakonite dejavnosti.

Slovenske državljanke in državljani imajo vso pravico ustanoviti podjetje kjerkoli na svetu, ne samo znotraj EU, tudi v davčni oazi. Številnim poslovnežem offshore strukture služijo kot pomoč pri pospeševanju mednarodnih projektov ali pa jih ustanovijo za druge zakonite namene – denimo za lažjo pridobitev posojil pri lokalnih bankah.

Temu pritrjuje tudi organizacija Financial Action Task Force (FATF), mednarodna organizacija, ki se ukvarja z globalnim nadzorom nad pranjem denarja. Njeno stališče je, da je zakonito ustanavljati podjetja v davčnih oazah, če se ta podjetja ukvarjajo z legalnimi dejavnostmi oziroma imajo legitimne cilje, kot so to poslovne finance, združitve in prevzemi (mergers and acquisitions ali krajše M&A) ali nepremičninsko davčno načrtovanje.

Kaj pa offshore računi?

Podobno velja za račune v davčnih oazah. Če so ti računi uporabljeni za legalne dejavnosti in za zakonite namene, niso protipravni, njihovi imetniki pa zgolj zaradi imetništva takih računov ne smejo biti sankcionirani. Drži pa, da mora fizična oseba, ki je slovenski državljan oziroma državljanka, vsak plačilni račun, ki ga odpre v tujini, prijaviti Fursu v osmih dneh od njegovega odprtja, v nasprotnem primeru gre za prekršek.

Kdaj gre za nezakonito uporabo offshore računa

Če lastnik podjetja ali računa v offshore jurisdikciji tak račun uporabi za namene utajevanja davkov, pranje denarja in druge nelegalne dejavnosti, pa zapade v polje protipravnosti (stori prekršek ali kaznivo dejanje). Medtem ko je davčna optimizacija zakonita, davčna utaja ni. Ta vključuje skrivanje denarja, odsotnost poročanja o zaslužku in premoženju, ki ga ima državljan določene države, ipd. Prav tako je treba jasno poudariti, da je prijava premoženja v offshore družbah, ki ga imajo slovenski državljani v lasti, obvezna, saj je njegovo skrivanje nezakonito in lahko pod določenimi predpostavkami vodi tudi v kazensko odgovornost lastnikov tega premoženja.

 

Kaj pa nakazovanje denarja v davčne oaze?

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je izvajanje nakazil v davčne oaze nenavadno ali že kar sumljivo, načeloma ni nezakonito. Davčne oaze celo spodbujajo tuje vlagatelje tako, da jim ponujajo številne davčne ugodnosti. Nakazila v davčne oaze niso nezakonita, in sicer natančno toliko časa, dokler slovenski vlagatelj (plačnik) v davčno oazo obenem plača davke, ki mu jih nalaga slovenska zakonodaja.

Obdavčitev storitev, plačanih iz Slovenije, v davčne oaze

Kako je z obdavčitvijo storitev, ki jih denimo opravi podjetje, registrirano na Bermudih, plačane pa so iz Slovenije? Na podlagi zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) je treba ob takem nakazilu obračunati in plačati davčni odtegljaj.

To izrecno velja za storitve svetovanja, trženja, raziskav trga, kadrovanja, administriranja, informacijske storitve ter za pravne storitve, in sicer, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja:

• da so storitve opravljene podjetjem, ki imajo sedež v državah, kjer je stopnja obdavčitve nižja od 12,5 odstotka in

• da so te države objavljene na seznamu nekooperativnih jurisdikcij, ki jih objavlja EU.