Kdaj lahko prekinete že sklenjeno pogodbo in kaj morate vedeti o odškodninah - pravni nasvet

Ko ministrstvo, občina, javni zavod ali zasebno podjetje sklene pogodbo, s podpisom ne pridobi le pravic, temveč prevzame tudi obveznost, da bo dogovor izpolnilo. Izhodišče obligacijskega prava je jasno: pogodbe je treba spoštovati, obveznost pa ugasne le s soglasjem strank ali na podlagi pogodbe oziroma zakona. To velja tudi za državo in njene organe. Ministrstvo v pogodbenem razmerju praviloma ne nastopa kot oblastni organ, ki bi lahko z enostransko odločitvijo odpravil pravice druge stranke, temveč kot pogodbenik, za katerega veljajo dogovorjeni pogoji, Obligacijski zakonik in - kadar gre za javno naročilo -tudi posebna pravila Zakona o javnem naročanju.

V javnosti se za različne načine prenehanja pogosto uporablja izraz prekinitev pogodbe. Pravno pa ni vseeno, ali stranka pogodbo odpove, od nje odstopi zaradi kršitve, zahteva sodno razvezo zaradi spremenjenih okoliščin ali se z drugo stranko dogovori za sporazumno prenehanje. Od pravilne pravne podlage so odvisni postopek, rok in obveznost predhodnega opozorila, ključna pa je predvsem določitev, kdo mora komu plačati za že opravljeno delo, pogodbeno kazen ali odškodnino.

Kaj pomeni prekinitev že sklenjene pogodbe?

Najvarnejši način prenehanja je sporazum. Stranki se lahko dogovorita, da pogodba preneha na določen dan, določita, katere obveznosti ostanejo odprte, kako se obračunajo že opravljene storitve in ali se katera od njiju odpoveduje nadaljnjim zahtevkom. Sporazum mora biti dovolj jasen, pri pogodbah, za katere je predpisana pisna oblika, pa je priporočljivo oziroma potrebno, da je tudi sporazum sklenjen pisno.

Če sporazuma ni, mora stranka, ki želi pogodbo končati, poiskati podlago v pogodbi ali zakonu. Pri tem je treba najprej preveriti trajanje pogodbe. Trajno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, lahko vsaka stranka praviloma odpove z vročitvijo odpovedi drugi stranki. Upoštevati mora pogodbeni, zakonski ali primeren odpovedni rok, odpoved pa ne sme biti dana ob neprimernem času. Pri pogodbi za določen čas je izhodišče drugačno: pogodba traja do dogovorjenega izteka in je predčasno ni mogoče odpovedati brez posebne pogodbene ali zakonske podlage.

Odpoved in odstop nista isto

Odpoved praviloma učinkuje za naprej. Uporablja se zlasti pri trajnih pogodbenih razmerjih in pomeni, da pogodba preneha po izteku odpovednega roka. Do takrat morata stranki praviloma še naprej izpolnjevati svoje obveznosti, zapadle obveznosti pa ostanejo v veljavi tudi po prenehanju.

Odstop zaradi neizpolnitve je sankcija za kršitev pogodbe. Če ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, lahko druga zahteva izpolnitev ali pod zakonskimi pogoji odstopi od pogodbe, v obeh primerih pa lahko zahteva povrnitev nastale škode. Pri javnih pogodbah je zato bistveno, da naročnik ne uporabi izraza odpoved, kadar dejansko očita izvajalcu zamudo, neizvedbo ali napake, saj mora v takem primeru spoštovati pravila o odstopu zaradi kršitve.

Pisni poziv in dodatni rok

Če pravočasna izpolnitev ni bila dogovorjena kot bistvena sestavina pogodbe, mora pogodbi zvesta stranka kršitelju praviloma določiti primeren dodatni rok za izpolnitev. Poziv mora biti konkreten: vsebovati mora navedbo neizpolnjene obveznosti, način njene odprave, rok za izpolnitev ter opozorilo, da bo pogodba v primeru neizpolnitve prenehala. Splošna navedba, da izvajalec ''ne izpolnjuje pogodbe'', praviloma ne zadostuje.

Dodatni rok ni potreben, kadar iz ravnanja druge stranke jasno izhaja, da obveznosti ne bo izpolnila niti pozneje. Odstop je mogoč tudi že pred zapadlostjo, če je očitno, da stranka svoje obveznosti ne bo izpolnila. Če je bil rok bistvena sestavina pogodbe, lahko pogodba zaradi zamude preneha že po samem zakonu, vendar mora pogodbi zvesta stranka ravnati dosledno in drugo stran nemudoma obvestiti, kadar želi pogodbo kljub zamudi ohraniti v veljavi.

Odstop ni dopusten zaradi neznatne kršitve. Zamuda pri manj pomembnem poročilu, manjša administrativna napaka ali neizpolnitev nebistvenega dela pogodbe zato sama po sebi praviloma ne upravičuje prenehanja celotnega razmerja. Presojati je treba pomen kršitve, njen vpliv na namen pogodbe, ponavljanje kršitev in možnost njihove odprave.

Posebnosti pogodb z ministrstvi in drugimi javnimi naročniki

Če je pogodba sklenjena po postopku javnega naročanja, se poleg Obligacijskega zakonika uporablja ZJN-3. Pomembno je razlikovati med položajem pred podpisom in položajem po podpisu pogodbe. Po pravnomočni odločitvi o oddaji naročila, vendar še pred sklenitvijo pogodbe, lahko naročnik v posebej določenih primerih odstopi od izvedbe javnega naročila, denimo če predmeta ne potrebuje več, zanj nima sredstev ali so nastale nepredvidljive izredne okoliščine. Ko je pogodba že podpisana, ta določba ni več samostojna podlaga za njeno prekinitev.

Med veljavnostjo že sklenjene pogodbe daje 96. člen ZJN-3 naročniku posebno možnost odstopa, če je bilo javno naročilo bistveno spremenjeno tako, da bi bil potreben nov postopek, če bi moral biti izvajalec ob oddaji izključen, naročnik pa takrat za to ni vedel, ali če je Sodišče Evropske unije ugotovilo tako hudo kršitev prava Evropske unije in pravil javnega naročanja, da naročilo izvajalcu ne bi smelo biti oddano.

Pogodbe o javnih naročilih lahko vsebujejo tudi razvezne pogoje. Ti se uresničijo ob vnaprej opredeljenih okoliščinah, na primer pri določenih kršitvah delovne, okoljske ali socialne zakonodaje izvajalca oziroma njegovega podizvajalca. V takem primeru pogodba ne preneha zato, ker se je ministrstvo naknadno tako odločilo, temveč zato, ker je nastopil pogoj, ki je bil predviden že v razpisni dokumentaciji in pogodbi.

Poleg posebnih pravil ZJN-3 ostajajo pomembna splošna pravila OZ. Ministrstvo lahko odstopi zaradi bistvene neizpolnitve, zamude ali napak izvajalca, če so izpolnjeni zakonski in pogodbeni pogoji. Prav tako lahko uporabi pogodbeno dogovorjeno odpoved brez krivdnega razloga, če je bila takšna možnost jasno predvidena. Vendar mora tudi v tem primeru spoštovati dogovorjeni postopek in finančne posledice. Sprememba političnih prioritet, zamenjava vodstva, zmanjšanje interesa za projekt ali naknadna ocena, da pogodba ni ugodna, sami po sebi praviloma ne izničijo že prevzetih obveznosti.

Spremenjene okoliščine in nemožnost izpolnitve

Včasih se po podpisu pogodbe pojavijo okoliščine, ki izpolnitev močno otežijo ali onemogočijo dosego namena pogodbe. Razvezo zaradi spremenjenih okoliščin je mogoče zahtevati, kadar bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti pogodbo nespremenjeno. Ne zadošča običajno poslovno tveganje, predvidljiva rast stroškov ali okoliščina, ki bi jo morala stranka upoštevati že ob podpisu. Pogodba se tudi ne razveže, če druga stranka ponudi pravično prilagoditev pogojev.

Sklicevanje na spremenjene okoliščine praviloma ne pomeni, da lahko stranka sama pošlje dopis in razglasi pogodbo za končano. Če ni sporazuma, o razvezi ali spremembi odloča sodišče. Stranka mora drugo stran o nastalih okoliščinah pravočasno obvestiti, sicer lahko odgovarja za škodo zaradi prepoznega obvestila. Drugačen položaj je objektivna nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka. Če izpolnitev postane resnično nemogoča, ugasne tudi nasprotna obveznost, že prejeto pa je treba vrniti. Zgolj višji stroški, pomanjkanje notranjih proračunskih sredstev ali organizacijske težave praviloma še ne pomenijo pravne nemožnosti.

Kdaj je treba plačati pogodbene kazni oziroma penale?

Pogodbena kazen ni avtomatična posledica vsake prekinitve. Zahtevati jo je mogoče le, če je bila dogovorjena v pogodbi ali jo za konkreten primer določa zakon. Običajno je določena za zamudo ali neizpolnitev nedenarne obveznosti. Za zamudo pri plačilu pogodbene kazni ni mogoče veljavno dogovoriti; v takem primeru pridejo v poštev zamudne obresti in morebitna odškodnina.

Če je kazen dogovorjena za neizpolnitev, lahko upravičena stranka praviloma izbira med izpolnitvijo in pogodbeno kaznijo. Če je dogovorjena za zamudo, lahko zahteva tako izpolnitev kot kazen, vendar mora ob sprejemu pozne izpolnitve nemudoma sporočiti, da si pravico do kazni pridržuje. Pogodbene kazni ni mogoče zahtevati, če je do kršitve prišlo iz razloga, za katerega dolžnik ne odgovarja. Sodišče lahko nesorazmerno visoko kazen na zahtevo dolžnika zmanjša.

Pogodbena kazen se lahko zahteva tudi, če dejanska škoda ni nastala ali je nižja od kazni. Če je dokazana škoda višja, lahko upnik zahteva še razliko do popolne odškodnine, če pogodba ali zakon tega ne izključuje.

Odškodnina po neupravičenem prenehanju

Stranka, ki brez veljavne podlage preneha izpolnjevati pogodbo, lahko sama postane kršitelj. Druga stranka lahko zahteva plačilo zapadlih obveznosti, povračilo že nastalih stroškov, navadno škodo in izgubljeni dobiček, ki je bil ob sklenitvi pogodbe predvidljiva posledica kršitve. Pri namerni kršitvi ali hudi malomarnosti je odgovornost lahko širša.

Odškodnina ni enaka celotni vrednosti neizvedenega dela. Oškodovanec mora upoštevati stroške, ki jih zaradi prenehanja ni imel, prihodke, ki jih je ustvaril z nadomestnim poslom, ter svojo dolžnost zmanjševanja škode. Posebno pravilo velja pri podjemni pogodbi: naročnik lahko do dokončanja posla odstopi tudi po svoji volji, vendar mora podjemniku plačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za prihranjene stroške ter za zaslužek, ki ga je podjemnik dosegel drugje ali ga namenoma ni hotel doseči. Zato je lahko 'prosta' prekinitev storitvene ali projektne pogodbe za naročnika finančno skoraj enako zahtevna kot njena izpolnitev.

Ob prenehanju je treba obračunati tudi že pravilno opravljeno in prevzeto delo, vrniti prejete predujme za neizvedeni del, izročiti rezultate dela ter urediti dokumentacijo, licence, zaupne podatke in pravice intelektualne lastnine. Sam odstop praviloma ne izbriše določb, ki so po naravi namenjene uporabi tudi po prenehanju, denimo določb o zaupnosti, reševanju sporov in odgovornosti.

Dokazovanje in pravilna izvedba

Pred odpovedjo ali odstopom je treba pregledati celotno pogodbo, razpisno dokumentacijo, anekse in korespondenco. Ključni so dokazila o kršitvah, zapisniki, roki, prevzemi, računi, opozorila in dokazila o vročitvi. Izjava o prenehanju mora biti pisna, jasna in vročena na dogovorjeni način. V njej je smiselno navesti pravno in pogodbeno podlago, opisati dejstva, določiti datum prenehanja ter urediti obračun in predajo.

Najpogostejša napaka je, da naročnik najprej sprejme poslovno ali politično odločitev, nato pa šele išče pravno podlago. Enako tvegano je, če se več različnih institutov združi v nejasen dopis, ki hkrati govori o odpovedi, krivdni odgovornosti, višji sili in pomanjkanju sredstev. V sporu sodišče ne presoja naslova dokumenta, temveč dejanski razlog, izpolnjenost pogojev in posledice izjave.

Že sklenjene pogodbe torej ni mogoče varno prekiniti samo zato, ker je ena stranka ne želi več. Ministrstvo ali drug naročnik mora ugotoviti, ali mu pogodba dovoljuje redno odpoved, ali je podana dovolj resna kršitev, ali se je uresničil razvezni pogoj oziroma ali obstaja posebna zakonska podlaga. Pri pogodbi za določen čas brez takšne podlage je praviloma potreben sporazum ali pa mora stranka računati na finančne posledice neupravičenega prenehanja.

Odločilni so pravilna kvalifikacija prenehanja, predhodni poziv, primeren rok, dokazljiva vročitev in natančen obračun posledic. Pogodbena kazen je mogoča le, če je dogovorjena, odškodnina pa je odvisna od kršitve, vzročne zveze, predvidljivosti in dokazov o škodi. Zato mora biti odločitev o prekinitvi že sklenjene pogodbe pravno preverjena še pred pošiljanjem odpovedi ali odstopne izjave, ne šele takrat, ko druga stranka zahteva plačilo.