Slovenska vojska v težavah: bomo kupovali rabljene oklepnike in drone?

Obrambni izdatki in nakupi orožja so v Sloveniji vselej vroča tema, tako v finančno-proračunskem kot tudi političnem smislu. Slovenija je proračunske izdatke za obrambo med letoma 2024 in 2025 zvišala za 53,3 odstotka, in sicer z 906 milijonov evrov na 1,438 milijarde evrov. Toda podatki zavezništva Nata so letos pokazali, da je naša država na račun kreativnega računovodstva edina članica Nata, ki bo za temeljne obrambne potrebe namenila manj kot dva odstotka BDP. Poročilo zavezništva, ki je bilo objavljeno pred vrhom zavezništva v Ankari, je namreč pokazalo, da bo država za temeljne obrambne potrebe namenila nekaj manj kot 1,2 milijarde evrov oziroma 1,61 odstotka BDP.  

Nova vlada Janeza Janše je v želji po hitrem nadomeščanju zaostanka pred začetkom poletnega parlamentarnega odmora sprejela izhodišča za pripravo predloga rebalansa državnega proračuna za leto 2026, s katerim se povečujejo proračunski odhodki, zlasti za obrambo. Novembra lani je bil ta predviden še v vrednosti 17,7 milijarde evrov, po novem pa presega 18 milijard evrov, kar je največ doslej. Kot je razvidno iz razreza izdatkov v predlogu rebalansa letošnjega proračuna, se bo najbolj povečala poraba na ministrstvu za obrambo, kjer se sredstva zvišujejo z 1,42 milijarde evrov na rekordnih 1,65 milijarde evrov oziroma 2,2 odstotka BDP.

A medtem ko izdatki za opremo Slovenske vojske naraščajo, ta že desetletja nima popolnjene srednje bataljonske skupine, k vzpostavitvi katere se je pred leti zavezala Natu in ki naj bi predstavljala osrednjo ognjeno moč za obrambo države. Kaj smo torej doslej kupovali, kaj bi morali kupiti in kaj še bomo – predvsem pa za koliko denarja in s kakšnimi posledicami za proračun?

Črna luknja srednje bataljonske skupine

''Moje izhodišče je, da je povečanje obrambnih izdatkov danes nujno, vendar samo višji odstotek BDP še ni strategija,'' je o pospešenem obrambnem trošenju povedal ekonomist in predavatelj z ekonomske fakultete Rok Spruk. ''Slovenija je v preteklosti zaveze do Nata predolgo obravnavala kot oddaljen računovodski cilj, ki ga je mogoče prestavljati iz enega strateškega dokumenta v drugega,'' meni strokovnjak.

''Še decembra 2024 je bil predviden cilj dveh odstotkov šele do leta 2030, nekaj mesecev pozneje pa je prejšnja vlada napovedala dva odstotka že za leto 2025. Takšno spreminjanje časovnice zmanjšuje kredibilnost države in otežuje dolgoročno načrtovanje nabav, kadrov ter zmogljivosti,'' opozarja o posledicah računovodske gimnastike.

Spruk pravi, da ekonomski modeli kažejo, da bi morala povprečna evropska država za obrambo proti hibridnim grožnjam ali neposredno vojaško konfrontacijo z denimo Rusijo v obrambne zmogljivosti vlagati vsaj 4,8 odstotka BDP naslednjih 15 let. A obenem opozarja, da na obrambo ne moremo več gledati kot samo še na en kosmati fiskalni strošek, saj je ta novi generator inovacij in strateška investicija. Toda tu so evropske države, vključno s Slovenijo, v povojnem času naredile premalo, opozarja.

Letos se za Slovensko vojsko zaključuje šestletni investicijski cikel, predviden v Zakonu o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski v letih 2021–2026, ki določa porabo 780 milijonov evrov (skupaj z dodatnimi proračunskimi prerazporeditvami in novimi novelami) oziroma začetnih 300 milijonov dodatnih evrov (po 50 milijonov letno) za nakup oklepnikov, vojaške opreme in posodobitev infrastrukture. ''Za obrambne izdatke gre samo toliko, kot so vsakoletni proračuni, četudi bi v zakonu pisalo več,'' o realnostih napovedanih izdatkov in rebalansu proračuna pravi predavateljica obramboslovja s Fakultete za družbene vede v Ljubljani in nekdanja ministrica za obrambo Ljubica Jelušič.

Na Ministrstvu za obrambo (Mors) dodatno poudarjajo se bodo investicije na podlagi zakona izvajale še nekaj let, saj se za izvajanje najpomembnejših investicij, določenih s splošnim dolgoročnim programom razvoja in opremljanja Slovenske vojske (SV) ter s srednjeročnimi obrambnimi programi "sklepa tudi pogodbe, s katerimi se prevzema obveznosti do konca leta 2028".

SV pa kljub posodobitvam in nabavi opreme, zlasti helikopterjev, transportnih letal in protiletalskih sistemov, še vedno nima srednje bataljonske bojne skupine. To je posledica večletnega odlaganja nabave osemkolesnih oklepnikov. S pristojnega ministrstva so nam na vprašanje o doslej kupljeni opremi v okviru šestletnega investicijskega cikla sporočili, da so bili izvedeni ''ključni projekti, kot so taktično transportno letalo, lahka kolesna vozila 4 × 4, oprema bojevnika, premestljivi KIS SV (komunikacijski in informacijski sistem op. p.), kopenski sistem zračne obrambe in artilerija ter nekateri drugi''.

Foto Bobo

A glavna neizpolnjena zaveza tako do zavezništva kot do lastne nacionalne obrambe ostaja, kot je pred nedavnim dejal strokovnjak za obrambno ekonomiko in nekdanji veleposlanik Slovenije pri zvezi Nato Erik Kopač. ''Poudaril bi pomanjkanje ključnih zmogljivosti, pri čemer ne moremo mimo vsem dobro znane srednje bataljonske skupine in izvidniškega bataljona. Ta nista pomembna le za Nato, ampak tudi za nacionalno obrambo, saj gre za zmogljivosti, ki zagotavljajo največjo ognjeno moč,'' je maja o največjem nedokončanem projektu posodabljanja SV dejal Kopač. Projekt je v preteklosti z nakupom oklepnikov finske Patrie sprožil tudi največjo politično afero v zgodovini države. Kopač je v vladi Janeza Janše prevzel mesto državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo. ''Vlada (Roberta Goloba, op. p.) je odpovedala pogodbo za boxerje in se zavezala, da bo zgodbo zaključila v enem letu, a tega zaključka do danes še ni. Storjenega je bilo veliko dela, vendar ključnih oborožitvenih sistemov te skupine nimamo,'' je stanje v zvezi s ključnim obrambnim projektom v državi v oddaji Studio ob 17.00 opisal Kopač.

Zgodba o gradnji sodobnih zmogljivosti srednje bataljonske skupine sega že v obdobje neposredno po vstopu Slovenije v Nato leta 2004. V procesu obrambnega načrtovanja Nata iz leta 2006 se je Slovenija zavezala, da bo za potrebe kolektivne obrambe zagotovila dve srednji bataljonski bojni skupini. Leta 2021 je sledila revizija in znižanje cilja na eno samo bojno skupino. Od takrat je ta projekt hkrati cokla in gonilo razvoja naših oboroženih sil. Vmes je z nakupi finskih oklepnikov izbruhnila afera Patria, pozneje pa je bil preklican tudi nakup 45 nemških osemkolesnikov Boxer. Nakup je po notranji reviziji na začetku mandata zaustavila vlada Roberta Goloba, ki se je sicer v koalicijski pogodbi zavezala vzpostavitvi skupine. Končni izkupiček? SV po mnenju stroke kljub povečanim izdatkom in doslej porabljenim sredstvom ostaja brez osrednje ognjene moči.

To pomeni, da pri izpolnjevanju zavez Natu in številnih strateških dokumentov pristojnega ministrstva pri opremljenosti SV še po mnogo letih zeva največja vrzel, ocenjuje Jelušič. ''Vrzeli so na področju obrambnih zmogljivosti pehote, ki jih opredeljuje srednja bataljonska bojna skupina – ne le pri opremi, temveč tudi pri ustreznem številu usposobljenih vojakov.'' Mislim, da se Slovenija temu ne bo mogla izogniti, čeprav so pretekle vlade to področje nenehno zanemarjale in dajale prednost opremi letalskih in helikopterskih sil.

Na Morsu pojasnjujejo, da se bodo nabave opreme kljub izteku investicijskega cikla v okviru zakona nadaljevale še do leta 2028 oziroma do konca njegove veljave. O tem, kaj se bo kupovalo, pa le skopo: ''Projekti, ki se bodo izvajali v okviru zakona, bodo opredeljeni v proračunskih dokumentih MORS za leti 2027 in 2028, ki so trenutno v pripravi.'' Da prav srednja bataljonska skupina in protizračna obramba ostajata prioriteti, je za Bloomberg Adria konec junija – takrat že na funkciji funkcionarja Mors – potrdil tudi Kopač.

 

Dronska vrzel

S tem se strinja tudi Jelušič, ki opozarja ne še en zaostanek – protidronsko zaščito. ''Zaradi sprememb v vojaški tehnologiji sodobnih vojn v Ukrajini in Iranu, večja vrzel nastaja tudi na področju protidronske zaščite, vključno z zmogljivostmi za elektronsko izvidovanje, prepoznavanje in uničevanje dronov.''

''Zapolniti moramo luknje v financiranju iz preteklosti, in to od nas pričakujejo naši zavezniki, zato moramo povečati izdatke bistveno nad 2 odstotka BDP, predvsem gre za prvi steber, se pravi izdatke za vojsko in opremo,'' je o bodočih izdatkih povedal Kopač na strokovnem posvetu Road to NATO Ankara Summit – Shielding Tomorrow, Securing the Future.

Državni sekretar je o konkretnih ciljih opremljanja SV dejal, da je namera nove vlade odporen in moderen obrambni sistem, za kar bodo povečali naložbe v osrednji steber, modernizacijo SV in povečanje pripravljenosti. ''Naš cilj je ustrezno opremljena in moderna vojska,'' je zatrdil državni sekretar.

Neuradno je mogoče slišati, da ima SV tudi težave s skladiščnimi kapacitetami, kamor bi shranili nakupljeno opremo. Na Morsu navedbe zanikajo, češ da ima država poleg lastnih kapacitet na razpolago tudi skladiščne kapacitete v preostalih članicah Nata.

Nakup rabljene opreme in krepitev odnosov z ZDA?

Vsakoletni popravki proračuna za krpanje zaostanka na področju obrambe pa po mnenju Spruka niso ustrezen način izvajanja obrambne strategije niti vodenja državnega računovodstva. ''Če bo rebalans delež za obrambo letos dejansko povečal, je to mogoče razumeti kot potrebno dohitevanje. Vendar mora biti povečanje vključeno v verodostojen večletni načrt. Trajnih obrambnih obveznosti ni smiselno financirati z vsakoletnimi izrednimi rebalansi ali nenadzarovanim povečevanjem dolga,'' opozarja ekonomist.

Vladi svetuje, naj obrambne izdatke razume in uporabi v razvojne namene, saj ti takrat ''delujejo kot povpraševanje po novih tehnologijah, kompetencah in sofisticiranih proizvodnih postopkih''. Slovenija bi zato morala posnemati model majhne, varnostno izpostavljene in tehnološko napredne države, v kateri obrambni sistem ni izoliran porabnik proračunskega denarja, ampak zahteven prvi naročnik, razvojni partner in preizkusno okolje za domače inovacije, pravi. ''Bistvo tega modela ni obseg vojske, temveč kroženje znanja med obrambnimi enotami, univerzami, raziskovalnimi laboratoriji, zagonskimi podjetji, večjimi industrijskimi sistemi in zasebnim kapitalom.''

 

Ekonomist navaja, da empirična literatura kaže, da lahko dobro usmerjeno javno financiranje raziskav pritegne tudi zasebni kapital. ''Desetodstotno povečanje javno financiranih raziskav in razvoja je povezano s približno 4,3-odstotnim povečanjem zasebnega financiranja raziskav, pri čemer se učinki prenesejo tudi v rast produktivnosti,'' navaja podatke iz analiz.

Toda Jelušič pri odpravljanju zaostanka pri opremljenosti in razvoju SV ter izpolnjevanju zavez do Nata opozarja na specifike obrambne industrije, za katero so značilni dolgi dobavni roki. ''Sedanja vlada se je znašla v nemogočem položaju, ko je treba pokazati obrambne izdatke za jedrno vojaško opremo v vrednosti dveh odstotkov BDP do konca tega leta, orožja pa ni mogoče kupovati s polic v supermarketu, temveč ga je treba šele proizvesti.''

Predstojnica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Jelena Juvan pri nabavah oborožitve meni, da bi bilo za Slovenijo ''smiselno izboljšati politične in industrijske odnose z Washingtonom, ker je ameriška vojaška teža v Natu še vedno odločilna''. A obenem dodaja, da pametna obrambna politika ne sme biti zgolj kupovanje politične naklonjenosti ZDA. ''Smisel je pridobitev novih tehnologij in krepitev interoperabilnosti.''

Po oceni Jelušič ima vlada zdaj dve možnosti. Prva je nabava opreme po sistemu vlada-vladi, pri katerem se lahko sredstva za opremo deponirajo pri vladi, ki bo skupaj s Slovenijo kupovala podobno opremo. ''V tem primeru namreč ni treba čakati na prevzem opreme, ampak se lahko plačilo izvede takoj ob podpisu pogodbe.'' Druga možnost pa je, kot sklene Jelušič, nakup opreme iz druge roke oziroma rabljene opreme.