Iran vojaško izčrpal Trumpa, Putin in Xi v nizkem startu?

V najnovejši oceni ameriških obveščevalnih služb, do katere se je dokopal Wall Street Journal, je zapisano, da naj bi ruski predsednik Vladimir Putin do leta 2029 preizkušal odločenost ZDA in zveze Nato s hibridnim, kibernetskim ali omejenim kinetičnim napadom na eno od evropskih članic alianse, in to ne glede na to, ali bo vojna v Ukrajini končana ali ne.  

Napovedi prihajajo sredi pomanjkanja kritičnega streliva v vrstah ameriške vojske, ki se je prekomerno iztrošila v iranski vojni. Ta naj bi bila kratka in enostavna, a od njenega začetka mineva skoraj pol leta, serije iranskih povračilnih napadov v Perzijskem zalivu pa so dodobra iztrošile zaloge ameriške vojske, s katerimi je ta zaščitila zalivske zaveznike. Gre za orožje, ki bi ga ZDA krvavo potrebovale za soočenje z Rusijo, Kitajsko ali Severno Korejo v morebitni prihodnji vojni.

Ranljivost ZDA bi namreč lahko nasprotnice ocenile kot povabilo k preuranjenemu udarcu zoper ameriško hegemonijo. Nova potencialna geopolitična žarišča pa so v nasprotju z Ukrajino in Iranom visoko razvite regije, ključne za razvoj tehnologije umetne inteligence ter ameriškega in globalnega gospodarstva in posledično stabilnosti delniških tečajev hiperscalerjev na Wall Streetu.

 

Putin v kotu, Rusija v vojni z Natom?

Ameriške zaloge orožja so se po ocenah analitikov začele zaradi pomoči Ukrajini zmanjševati že v času mandata Joeja Bidna, medtem ko je konflikt z Iranom pomanjkanje le še povečal. "Glede na izčrpane zaloge tako v Ukrajini kot tudi na Zahodu se bližamo trenutku - če že nismo na tej točki -, ko bo treba bistveno povečati proizvodnjo tako rekoč v vsem zahodnem vojaško-industrijskem kompleksu," je stanje pokomentiral geopolitični poznavalec in obramboslovec Klemen Grošelj.

Med najbolj ogroženimi zalogami so rakete dolgega dosega in vojaški taktični raketni sistemi ter rakete zemlja-zrak kratkega dosega stinger. ''Izrael in ZDA se bodo v vojni v Iranu verjetno poskušali v čim večji meri izogniti izčrpavanju, saj želijo doseči čim hitrejšo zmago. Iran pa na drugi strani verjetno računa, da bi z vztrajanjem pri oboroženem spopadu izboljšal svoje pogajalsko izhodišče. Kaj drugega kot zanašati se na izčrpavanje nasprotnika – ne le na vojaški, temveč tudi na politični ravni – mu verjetno niti ne preostane,'' je že marca dejal asistent na katedri za obramboslovje na fakulteti za družbene vede v Ljubljani Miha Šlebir.

Scenarij, ki se po več kot petih mesecih spopadov dosledno uresničuje. Tokratna ocena obveščevalcev o ruskih namerah se od prejšnjih razlikuje po ugotovitvi, da so ukrajinski asimetrični napadi z droni in pomanjkanje napredka na fronti rusko vodstvo potisnili v kot. Ko je Putin v kotu, zlasti v času zaostrenih gospodarskih razmer in predvolilne dinamike, se eskalacija zdi vse bolj priročen izhod iz navidez brezizhodnega položaja. Dosedanje ocene ruske strategije do evropskih članic Nata so verjetno eskalacijo postavljale v kontekst vojne v Ukrajini, ki kot posredniški spopad deluje kot nekakšna varovalka za Evropo pred ruskim imperializmom. Dokler traja vojna v Ukrajini, je Moskva politično, vojaško in gospodarsko preveč vpeta vanjo ter prezaposlena, da bi si lahko privoščila dodaten pritisk na zahodne zaveznike.

 

Rusolog Mark Galeotti je zato do poročil zahodnih obveščevalcev o namerah Kremlja zadržan: ''Da bo Rusija do 2029 poskušala destabilizirati Evropo, je manj opozorilo kot izjava o dejstvu. Seveda ima ta zmogljivosti in strateški namen, vendar splošne izjave o kibernetskih napadih, ki se že dogajajo, niso nove. Mislim, da v resnici ni veliko na tem, razen skrbi, da bolj, ko se Putin počuti potisnjenega v kot, večja je nevarnost nepredvidljive eskalacije,'' razmišlja v svojem najnovejšem podkastu In Moscow's Shadows.

Tako se postavlja vprašanje, ali so ZDA poleg evropskih zaveznic v Natu še sposobne braniti tudi svoje azijske zaveznice, ki se ne soočajo le z vse bolj samozavestno in ekspanzionistično Kitajsko, temveč so države, kot so Južna Koreja, Japonska in Tajvan, tudi pomembni stebri ameriške gospodarske stave na razvoj umetne inteligence. ''Omejene zaloge naprednih oborožitvenih sistemov vsekakor vodijo v ranljivost, saj ZDA silijo v kompromis glede tega, na katerem delu sveta naj koncentrira najnaprednejše zmogljivosti,'' o posledicah nizkega obsega zalog orožja ocenjuje Šlebir.

Kritične zaloge

Vplivni možganski trust Center za strateške in mednarodne študije (CSIS) je v najnovejši julijski študiji zalog ameriške oborožitve izpostavil vsaj sedem oborožitvenih sistemov, kjer ZDA grozi kritično pomanjkanje. ''CSIS je dokumentiral učinke vojne na sedem vrst streliva, ki so se pogosto uporabljale v vojni proti Iranu in bi bile uporabljene tudi v konfliktu v zahodnem Pacifiku proti Kitajski. Ta streliva spadajo v dve skupini: protiraketna obramba in napadi na kopenske sisteme dolgega dosega,'' so ugotovili analitiki, ki so ob Rusiji in Kitajski kot verjetno konfliktno žarišče v bližnji prihodnosti izpostavili še jedrsko Severno Korejo.

Najbolj na udaru so prestrezniški sistemi patriot, THAAD in PrSM, kjer je bila doslej v odvračanju Irana porabljena že približno polovica predvojnih zalog, medtem ko so sistemi, kot so JASSM, SM-2/3/6 in manevrirne rakete tomahawk, nekje na tretjini predvojnih nivojev. Po ocenah analitikov so se zaloge prestreznih raket sistema patriot zmanjšale s približno 2.200 na manj kot 827 enot, medtem ko so zaloge sistema THAAD padle s 452 na manj kot 278 enot. Zaradi porabe streliva pri napadih na iranske in zavezniške cilje ter potreb ukrajinske obrambe pred ruskimi raketnimi napadi mora ameriška administracija poiskati 52,9 milijarde dolarjev za redno dopolnjevanje zalog streliva in dodatnih 21 milijard dolarjev za nadomestitev zalog, izčrpanih med vojno z Iranom.

Raven izdatkov za oboroževanje in nove zahteve Pentagona po dodatnem financiranju prihajajo v politično neugodnem času za predsednika Donalda Trumpa in republikance – pred novembrskimi vmesnimi volitvami v kongres in v času, ko Američane bremenijo visoki življenjski stroški. Kot smo poročali pred dnevi, je namestnik obrambnega ministra Steve Feinberg vodilnim v obrambni industriji poslal memorandum z zahtevo, da v 21 dneh predložijo načrte za drastično povečanje proizvodnje, pri čemer je poudaril, da "večletni razvojni cikli niso sprejemljivi" in da se mora proizvodna zmogljivost razširiti takoj.

''Ameriška oporišča v Tihem oceanu so še zlasti ranljiva za kitajske in severnokorejske napade – prav tako kot ameriške lokacije na Bližnjem vzhodu. Izbira pred kongresom in Pentagonom je jasna: denar porabiti zdaj za njihovo zaščito ali pa se v prihodnosti soočiti z veliko resnejšim problemom,'' je dilemo glede zapolnjevanja vrzeli v arzenalu ameriške vojske opisal Seth G. Jones, nekdanji visoki uradnik na ameriškem ministrstvu za obrambo.

Najbolj kritično naj bi bilo zlasti pomanjkanje sistemov THAAD, ki so ključni za obrambo pred balističnimi izstrelki. Kompleksen sistem stane 1,1 milijarde dolarjev, posamezna raketa zanj pa od 12 do 14 milijonov dolarjev. Dodatna ovira so predvsem izjemno dolgi proizvodni časi, zaradi česar je Pentagon s proizvajalcem Lockheed Martin konec januarja letos sklenil nov obsežen posel, ki bo letno proizvodnjo z dosedanjih 96 raket povečal na 400. Ameriška vojska ima trenutno po vsem svetu operativnih le osem takšnih sistemov, od tega sta dva nameščena na Bližnjem vzhodu. Zaradi vojne v Iranu so ZDA v bližnjevzhodno regijo začele premeščati rakete sistema (ne pa tudi samih baterij), ki so nameščene v Južni Koreji.

Seul je v preteklosti vložil ogromno političnega kapitala in tvegal hude gospodarske povračilne ukrepe na strani Kitajske, da je leta 2017 omogočil namestitev tega sistema v Seongju. Južnokorejski predsednik Lee Jae-myung je takrat sicer miril javnost in zagotavljal, da selitev ameriškega orožja ne bo ogrozila odvračalne drže proti Severni Koreji, a strah pred tem, da Washington zaradi vojne z Iranom zanemarja svojo zavezo vzhodnoazijskim zaveznikom, je pri azijskih zaveznicah vse bolj prisoten.

Azija: Prelomno leto 2027

Še toliko bolj zaradi Trumpovih dvoumnih izjav o statusu Tajvana, ki jih je ameriški predsednik podal po t. i. srečanju G2 s kitajskim kolegom Xijem Jinpingom sredi maja letos. Kitajsko prihodnje leto čakajo pomembni politični mejniki, vključno z 21. partijskim kongresom, kjer se bo Xi potegoval za precedenčni četrti mandat na čelu komunistične partije in za mesto predsednika Centralne vojaške komisije do leta 2032. Leto 2027 je hkrati tudi rok, do katerega je Xi poveljstvu Ljudske osvobodilne armade (PLA) naložil, naj dokonča modernizacijo do te mere, da bo vojska sposobna izvesti zahtevno amfibijsko operacijo. Številni varnostni analitiki zato leto 2027 razumejo kot morebitni mejnik za uresničitev dolgoletne namere po priključitvi Tajvana, ki bi sovpadla s 100. obletnico ustanovitve PLA.

''Kitajska se sicer intenzivno pripravlja na vojno za Tajvan in v tem okviru, če bo potrebno, tudi z ZDA,'' meni geopolitični strokovnjak Grošelj, ki je glede namer Pekinga nedvoumen: ''O tem ni več dvoma, saj Ljudska republika krepi lastne jedrske potenciale in splošne raketne potenciale ter pospešeno modernizira oborožene sile, predvsem pa razvija pomorske letalske potenciale in gradi letalonosilke in ladje nosilke dronov.''

''Trenutno dogajanje v Iranu gotovo koristi Kitajski, tudi zaradi ameriških zaveznic v Aziji, predvsem Japonske in Južne Koreje,'' je posledice iranske vojne za Azijo ocenil politolog s Fakultete za družbene vede Tomaž Deželan.

Strokovnjak meni, da je zaradi dinamike odnosov na relaciji Peking-Washington ter Trumpove interpretacije varnostne doktrine Monroe, ki v prihodnje daje prednost varnostnim vprašanjem na zahodni polobli (Venezuela, Kuba, Grenlandija), ''na račun agende America first pod vprašajem zaveza zagotavljanja varnosti med ZDA, Južno Korejo in Japonsko, kjer je nameščenih 54.000 ameriških vojakov''. ''Pa seveda popolna negotovost Tajvana, ki si ga Kitajska želi in ga pri zaveznicah ter v tretjem svetu uspešno utemeljuje kot notranjepolitično zadevo,'' dodaja politolog, pri tem pa izpostavlja tudi nedavne čistke v vrstah kitajske vojske brez precedensa.

Omejen vpliv na borzo

Potreba po dodatnih oborožitvenih sistemih pa bistveno ne privzdiguje tečajev ameriških obrambnih podjetij, zlasti družb Lockheed Martin in RTX Corporation, ki sta proizvajalca omenjene opreme. Vlagatelji se namreč zavedajo, da se sredstva Pentagona v trenutnem makroekonomskem in geopolitičnem okolju preusmerjajo iz modernizacije oboroženih sil v takojšnje operativne potrebe in proizvodnjo streliva. Trumpova vlada hkrati pritiska na obrambna podjetja, naj prednostno obravnavajo proizvodnjo in nacionalno varnost pred izplačili dividend in programi odkupa lastnih delnic, kar vnaša nekaj negotovosti glede donosov za delničarje, zato trg podjetja vrednoti precej bolj selektivno.

Delnica Lockheed Martin se trguje s terminskim razmerjem med ceno in dobičkom (P/E) 19,1 in visoko donosnostjo vloženega kapitala (ROIC), ki dosega 25,3 odstotka, podjetje ustvarja skoraj trikrat večji donos na vsak vložen dolar kot njegovi najbližji tekmeci, kažejo podatki Bloomberga.

Čeprav je podjetje pred kratkim utrpelo udarec z izgubo pogodbe za lovca šeste generacije NGAD (Next Generation Air Dominance), ki je pripadla Boeingu, so te izgube več kot nadomeščene z izjemnim povpraševanjem po njihovih raketnih sistemih, kot so PAC-3, HIMARS in JASSM. Ob objavi četrtletnih rezultatov konec julija je družba poročala o rekordnem portfelju naročil v vrednosti 230 milijard dolarjev, z razmerjem med novimi naročili in dobavami (book-to-bill ratio) kar 3,2, kar pomeni, da so nova naročila več kot trikrat presegla trenutne dobave. Podjetje tako ponuja 6,5-odstotni donos iz prostega denarnega toka.

Na drugi strani pa je RTX Corporation v zadnjih štirih letih zabeležil skoraj 38-odstotno rast prihodkov, vendar je ta rast predvsem posledica okrevanja divizije komercialnega letalstva. Družba dosega visoko bruto maržo v višini 20,3 odstotka, a je ta s terminskim P/E razmerjem 29,4 v veliki meri vračunana v prihodnjo rast delniškega tečaja. Donos na vloženi kapital znaša devet odstotkov, kar kaže, da stroški integracije po združitvi podjetij Raytheon in United Technologies še vedno bremenijo učinkovitost alokacije kapitala.

Tudi preostala velika podjetja v panogi, kot sta Northrop Grumman in General Dynamics, poročajo o izjemnih četrtletjih, a se soočajo s podobnimi proizvodnimi ozkimi grli in pritiskom, da morajo izpolniti zahteve Bele hiše po povečanju kapacitet proizvodnje obrambnih sistemov.