Nemčija voli: Zgodovinsko zmago AfD in potop Merza lahko prepreči le 'slovenski scenarij'

Jeseni bi lahko Saška-Anhalt, ena od 16 nemških zveznih dežel, doživela politični pretres z daljnosežnimi posledicami ne samo za Nemčijo, ampak za vso Evropo. Skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) lahko osvoji večino sedežev v deželnem parlamentu, imenuje ministrskega predsednika in prvič v povojni zgodovini prevzame vodenje katere od zveznih dežel.

Septembrski trojček volitev v zveznih deželah Saška-Anhalt, Berlin in Mecklenburg-Predpomorjanska bo ocena dosedanjega dela vladne ekipe, ki zaradi prelomljenih obljub in osebne nepriljubljenosti zveznega kanclerja Friedricha Merza težko računa na dober rezultat. Prav gospodarstvo bo namreč poleg migracijske politike odločilo, ali center lahko vzdrži in zadrži doslej najresnejši izziv skrajne politične opcije, ki stavi na protimigracijo, obrambo tradicionalnih družinskih vrednot, evroskepticizem ter prijateljevanje z Vladimirjem Putinom in Donaldom Trumpom. 

'Aussenkanzler'

''Če bi AfD prvič osvojila položaj ministrskega predsednika, bi šlo predvsem za izjemno močan simbolni prelom,'' o posledicah zmage AfD meni Aleksandar Jekić, mladi raziskovalec na Fakulteti za družbene vede in nemški državljan. ''V vsakem primeru bi to še povečalo pritisk na Merza in CDU, predvsem pa špekulacije o njegovem odstopu.''

Nekdanji menedžer pri BlackRocku in voditelj krščanskih demokratov je takoj po izvolitvi namesto reševanja domačih strukturnih problemov spakiral kovčke in odšel v svet. Zdelo se je, da Aussenkanzlerju, kakor so ga zaradi številnih obiskov tujine posmehljivo opisali v nemških medijih, mednarodni parket ustreza bistveno bolj kot nepriljubljeno reševanje kompleksnih domačih gospodarskih zagat. Nemčija ima vodilno vlogo pri vojaški in finančni podpori Ukrajini, kot odločna pogajalka poskuša uravnotežiti trgovinske odnose s Kitajsko, hkrati pa ji je uspelo okrepiti sodelovanje s Francijo in Združenim kraljestvom ter spodbuditi oblikovanje bolj strateško avtonomne Evrope v odnosu do Trumpovih ZDA.

A medtem se Merz doma otepa očitkov o 'socialni brezčutnosti' in poskusih demontaže socialne države pod krinko fiskalne discipline, poleg tega Nemce moti njegov razdvajajoč in pokroviteljski komunikacijski slog. "Merzu je po enem letu uspelo užaliti večji del prebivalstva," je ob prvi obletnici Merzeve vlade povedal Jekić.

Izjave o 'malih pašah', otrocih migrantov ter o 'nečisti' podobi mest, ki naj bi jo kazili priseljenci, pa tudi kritike zaradi domnevno pretiranega koriščenja bolniških odsotnosti in očitki, da Nemci premalo delajo, so priljubljenost Friedricha Merza znižali na najnižjo raven, kar jih je od sredine 90. let dosegel katerikoli nemški zvezni kancler.

Če k temu prištejemo še nenehna trenja znotraj koalicije, kadrovske pretrese v vladnem kabinetu ter afere, kot je nedavna polemika okoli vodje poslanske skupine CDU/CSU Jensa Spahna zaradi nadomestnega materinstva, je obetov za uspeh političnega centra vse manj. ''AfD je na državni ravni po anketah prehitela CDU/CSU spomladi, vzporedno s tem je padla podpora obema vladnima strankama – zaradi trenj v koaliciji, zahtevnih razmer v mednarodnem okolju, tudi nepopularnosti Merza,'' našteva politolog Marko Lovec s Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede.

Stroka je medtem jasna, kaj bi bilo treba storiti in predvsem kako hitro. ''Odmik od ordoliberalne ekonomske politike na dolgi rok ne pomeni nič dobrega. Državno trošenje namreč ne bo rešilo sistemskih problemov nemške ekonomije, ki nujno zahtevajo boleče institucionalne reforme in deregulacijo, podobno tistim iz agende Gerharda Schröderja,'' se je na gospodarsko agendo slavnega nemškega reformista naslonil ekonomist Mitja Kovač. "Nemčija je že nekaj let v recesiji, potrebuje nujne investicije v infrastrukturo in dodatna sredstva za zeleni prehod," je ob nastopu nove vlade dejal politolog s Centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Jure Požgan.

 

'Reformkanzler'

V strahu pred padanjem priljubljenosti in vse večjim kaosom v lastnih vrstah je Merz tik pred letošnjim poletnim parlamentarnim premorom sprožil obsežno ofenzivo za izboljšanje javne podobe in preobrat negativnega trenda. Odločil se je, da bo začel uresničevati predvolilne obljube ter se čez noč prelevil v Reformkanzlerja – kanclerja reform, ki naj bi s hladnokrvnim in operativnim pristopom pospešil njihovo izvedbo.

Zadnje mesece je namreč porabil za mrzlično sklepanje kompromisov znotraj koalicije – vse v obupanem poskusu, da bi pred septembrskimi deželnimi volitvami na vzhodu dokazal, da je ideološko razdeljena sredina še vedno dinamična in sposobna sprejemati težke odločitve, ki bodo obrnile negativne trende.

"Vedno znova poslušam očitke, da politična sredina ne prinaša rezultatov, da le ovira in blokira lasten napredek," je Merz z udarnim govorom v bundestagu poskušal zloščiti svojo podobo učinkovitega operativca. "Naj vam odgovorim povsem nedvoumno: sredina prinaša rezultate." Svoj nastop je začinil z ostrim napadom na tekmece na skrajnih polih: "Odgovori, ki jih ponujajo radikalne stranke – bodisi z leve bodisi z desne – morda zvenijo mikavno, vendar ne gradijo, temveč uničujejo. Delijo našo državo, in če bi v Nemčiji prevzele politično odgovornost, bi jo vodile v prepad," je bil jasen glede tega, kaj vse bo na kocki v jedru Evrope prihodnji mesec.

Toda problem Merza ni več izključno makroekonomske narave, temveč gre za globoko krizo političnega zaupanja. ''Gospodarski kazalniki se izboljšujejo prepočasi, da bi preglasili občutek, da vlada nima jasne smeri'', pravi Jekić. Raziskovalni inštitut Prognos denimo pričakuje anemično letno gospodarsko rast le 0,9 odstotka vse do leta 2045. Če k temu prištejemo javnomnenjsko podporo, je stanje za kanclerja in njegov center porazno.

Najnovejša raziskava ARD-DeutschlandTrend, izvedena poleti ob vrhuncu njegove reformske ofenzive, kaže, da je z Merzevim delom zadovoljnih rekordno nizkih 13 odstotkov Nemcev. Kar 63 odstotkov volivcev na primer ostro nasprotuje ključnemu stebru njegove pokojninske reforme – vezavi upokojitvene starosti na pričakovano življenjsko dobo. Javna televizija ARD in njena vplivna oddaja Tagesschau sta Merza označila za "glücklosen Kanzler", torej nesrečnega oziroma neuspešnega kanclerja, razmere v Nemčiji povzema Jekić.

Merzeva koalicija je pred poletnim odmorom sicer dosegla načelne dogovore o korenitih posegih v pokojninski in davčni sistem ter sistem zdravstvenega zavarovanja. Vendar pa so ti ukrepi, čeprav vključujejo zelo nepriljubljene poteze za znižanje stroškov delodajalcem in reze v zdravstvene pravice, za številne premalo ambiciozni ali pa slabo premišljeni. Vodja vplivnega Združenja nemške industrije (BDI) Tanja Gönner jih je diplomatsko označila zgolj za "pozitiven znak", a opozorila, da to nikakor "ni močan stimulans za gospodarsko rast".

Poskusi koalicije, da bi besneče volivce pomirili z davčnimi rezi, so naleteli na odkrit posmeh. Čeprav naj bi družina z dvema otrokoma in 60.000 evri obdavčljivega dohodka letno prihranila okoli 600 evrov – pa še to šele po popolni implementaciji leta 2028 – so Zeleni vladni načrt povsem raztrgali. Poslanka Zelenih Katharina Beck je davčne olajšave označila za "zavajajočo embalažo" in jih primerjala z odpiranjem napol prazne vrečke čipsa, saj bodo minimalne prihranke požrli višji pokojninski prispevki.

Največje ogorčenje, ki se je sprevrglo v politični bumerang, pa je sprožil Merzev načrt o zaostritvi pravil za bolniško odsotnost, s katerim želi Nemce prisiliti k daljšemu delovniku. Pričakovano je skrajno desna AfD ta sporni predlog izkoristila za napad na kanclerjevo elitistično preteklost, ko je delal pri BlackRocku.

"Gospod kancler, ponovno je jasno, da nimate popolnoma nobene empatije do državljanov, polni ste nezaupanja in zamere do bolnih," je po njem udaril Tino Chrupalla, sopredsednik AfD na zvezni ravni. Takšna retorika je očitno padla na izjemno plodna tla v družbi, ki je že tako razočarana nad delom vlade. Globoko razočaranje zlasti na vzhodu države prerašča v odkrit odpor proti etablirani politiki, saj v Saški-Anhalt mesec dni pred volitvami AfD podpira kar 41 odstotkov volivcev.

 

 

Usodne volitve

Na ta kontekst opozarja politolog Lovec, ki poudarja, da je podpora vladnima strankama strmoglavila vzporedno s tem, ko je AfD na državni ravni v anketah prehitela unijo CDU/CSU. "Zaupanje v vlado je trenutno zelo nizko, po anketah več ljudi celo AfD vidi kot stranko, ki bi lahko bolje rešila probleme," opozarja Lovec in dodaja, da v Berlinu lahko le upajo na vzpostavitev občutka stabilnosti na račun nedavnih reform, saj običajno traja bistveno dlje, da te prinesejo učinek.

 

 

Vendar pa se zdi, da bo ta upanja najtežje uresničiti prav v zvezni deželi Saška-Anhalt. Tamkajšnje deželne volitve revija Der Spiegel označuje za "Schicksalswahl" oziroma usodne volitve za kanclerjevo preživetje. Kot navajata Donatienne Ruy in Emma Buelte v analizi za Center za strateške in mednarodne študije (CSIS), bi lahko Nemčija prvič po drugi svetovni vojni doživela, da bi skrajno desna stranka osvojila absolutno večino in prevzela popoln nadzor nad zvezno deželo.

Na vzhodu Nemčije je AfD tradicionalno močna predvsem zaradi nižje stopnje razvitosti. Volilno telo AfD vključuje visok delež industrijskih delavcev, ugotavlja študija CSIS: 60,5 odstotka volivcev AfD odkrito izraža ksenofobna stališča, medtem ko 85 odstotkov njenih volivcev verjame, da je to edina stranka, prek katere sploh še lahko izrazijo protest. Stranka prav tako beleži trikraten skok podpore med mladimi, k čemur močno pripomorejo populistične kampanje. Glavni kandidat AfD Ulrich Siegmund ima na omrežju TikTok več kot 700.000 sledilcev in uspešno meša radikalne zahteve s podobo ljudskega politika, ki razume stiske ljudi, kar je v popolnem nasprotju z aroganco Merza.

Če bo AfD uspelo unovčiti to podporo, bi zaradi značilnosti nemškega proporcionalnega sistema celo rezultat okoli 40 odstotkov zadoščal za absolutno večino sedežev in s tem za dokončen kolaps 'požarnega zidu', ki so ga stranke vzpostavile za njeno izolacijo.

''Če AfD vseeno ne bo dosegla absolutne večine,'' opozarja Jekić, ''pa bo položaj samouničujoč za sredino. Večino proti AfD bi v takem scenariju lahko zagotovili le glasovi skrajne Levice (Die Linke), čeprav je CDU sodelovanje z njimi uradno izključila. "Takšna ureditev bi bila politično zelo občutljiva, saj bi konservativni del CDU težko sprejel podporo Levice. To nekoliko spominja na slovenski primer in vlogo stranke Resni.ca v razmerju do vladne koalicije," opozarja Jekić. Hkrati opozarja na realno možnost, da bi posamezni poslanci CDU pri tajnem glasovanju prelomili strankarsko disciplino in podprli kandidata AfD.

Neizogibna vseevropska zmaga skrajne desnice?

CSIS opozarja, da bi bil izobraževalni sistem primarna tarča AfD: nemudoma bi ukinili inkluzijske politike, protirasistične pobude in revidirali učne načrte zgodovine. Še bolj nevaren pa bi bil fenomen vnaprejšnje poslušnosti uradnikov, ki bi se iz strahu za lastne kariere želeli izogniti konfliktom z novimi radikalnimi voditelji.

Dogajanja na vzhodu Nemčije seveda ni mogoče ločiti od širše geopolitične in varnostne slike, v kateri migracije ostajajo eno najmočnejših političnih goriv desnice. Strokovnjak za mednarodne odnose Faris Kočan v luči migrantskih incidentov v Ceuti pojasnjuje: ''Vsak večji migracijski incident praviloma krepi stranke, ki vprašanje varovanja meja postavljajo v središče svoje politike. Ne zato, ker bi migracije same po sebi avtomatično prinašale podporo skrajni desnici, temveč zato, ker pri delu javnosti ustvarjajo občutek, da država izgublja nadzor.''

 

 

Predavateljica evropske politike s Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Ana Bojinović Fenko priljubljenost AfD v ruralnih delih države pojasnjuje s tem, da ta apelira na volivce, ki se ''počutijo ogrožene, ko vidijo, kako se k njim v tradicionalno okolje priseljujejo ljudje z drugačnimi navadami, videzom, običaji, šole se morajo prilagajati njihovim otrokom in staršem, kjer pa je pogosto že jezikovna bariera za nekatere moteča, naporna ali ogrožajoča''.

''Ti imajo negativno objektivno izkušnjo s tem, kako se zvezna vlada loteva izziva migracij, AfD pa ima v takih razmerah odprt manevrski prostor, da to zapelje v svoj ustaljeni diskurz sekuritizacije,'' ugotavlja.

Požgan dodaja, da je popularnost AfD tudi posledica geopolitičnih razmer in podpore zunanjih akterjev, kot je ameriški predsednik Trump, čigar agenda je prav tako protimigracijska: "Vzpon AfD je vsaj deloma tudi posledica zunanje podpore ZDA, ki so jo preostale stranke in kancler Scholz označili kot vmešavanje v notranje zadeve.''

Lovec dodaja, da je tudi zvezna vlada s protimigracijskimi ukrepi že obrnila kurz v desno, kar po njegovem mnenju kaže na nevaren pojav prevzemanja idej skrajne desnice. ''Glede na trenutne trende moramo nekako normalizirati pričakovanje, da bo skrajna desnica tako v Franciji kot v Nemčiji na neki točki postala zmagovita politična sila ali celo del vlade,''  pravi. Pri tem povezuje prihodnje deželne volitve v Nemčiji in predsedniške volitve v Franciji, kjer javnomnenjske raziskave nakazujejo možnost preboja skrajno desnega Nacionalnega zbora Marine Le Pen.

Vzpon takšnih evroskeptičnih sil v Nemčiji bi lahko povzročil motnje na ravni EU – od skupnih proračunov do ključnih trgovinskih sporazumov in odnosov znotraj zveze Nato, kot ocenjuje Lovec. Rusija, ki si prizadeva za razkroj evropske enotnosti in prenehanje pomoči Ukrajini, pri čemer AfD zagovarja odkrito proruska stališča, bi bila največja geopolitična zmagovalka takšne fragmentacije.