Zakaj dolgoročne obveznice niso več privlačne

Jamie Dimon je zbudil različne odzive s svojo napovedjo, da se bo obvezniški trg "zlomil", če se ameriška vlada ne bo lotila proračunskega primanjkljaja, ki narašča.

Minister za finance Scott Bessent je dejal, da je šef  JPMorgan Chase & Co. v svoji karieri dal že veliko podobnih opozoril in da "se na srečo nobeno ni uresničilo". Po mnenju nekaterih izkušenih opazovalcev je bila Dimonova izjava namenjena predvsem njegovim zaposlenim kot opozorilo, naj se ne opečejo s pretiranim tveganjem pri naložbah v obveznice.

Bloomberg Mercury

 

Dimonova odmevna izjava, ki jo je 30. maja izjavil na Reagan National Economic Forum (RNEF), je dobro povzela prevladujoče razpoloženje med Wall Street vlagatelji, saj je trg obveznic takrat doživljal eno največjih obdobij nestanovitnosti v zadnjih desetletjih.

Zahtevana donosnost ameriških dolgoročnih obveznic – obresti, ki jih vlagatelji zahtevajo - se je konec maja povzpela nad pet odstotkov, kar je skoraj najvišja vrednost po letu 2007. To kaže, kako zaskrbljeni so vlagatelji glede teh obveznic, saj se proračunski primanjkljaj vse bolj poglablja.

Čeprav je dražba 30-letnih zakladnic 12. junija pokazala solidno povpraševanje, kar pomeni, da ameriški obvezniški trg še vedno ni v popolni krizi zaupanja, je zanimanje za dolgoročne obveznice drugih držav precej bolj vprašljivo.

Kaj se dogaja z dolgoročnimi obveznicami?

Trgovci z obveznicami običajno kupujejo in prodajajo obveznice glede na relativno privlačnost njihovih fiksnih kuponskih izplačil. Daljša, kot je ročnost obveznice, več tveganj se lahko pojavi v vmesnem času. Zato dolgoročne obveznice (z dospelostjo od 10 do 100 let) zahtevajo višje obrestne mere kot kratkoročni zakladni zapisi, ki zapadejo v manj kot enem letu – in sicer kot nadomestilo za dodatno tveganje.

Ko se gospodarski obeti države poslabšajo, donosnosti na obveznice običajno padejo. To zato, ker šibkejše gospodarstvo centralne banke spodbuja k preusmeritvi iz boja proti inflaciji k spodbujanju gospodarske dejavnosti. Posledično se nakazuje zniževanje ključnih obrestnih mer, kar poveča privlačnost obveznic v primerjavi z gotovino v banki.

A donosnosti na dolgoročne obveznice so v zadnjem času vseeno v porastu. V ZDA je to deloma zato, ker se je gospodarstvo upočasnilo, inflacija pa je ostala bolj trdovratna, kot je bilo pričakovano. Mnogo ekonomistov opozarja, da so vlagatelji vse bolj osredotočeni na sposobnost vlade, da odplača naraščajoči dolg – zlasti v luči prizadevanj predsednika Donalda Trumpa za uvajanje carin in podaljševanje davčnih olajšav.

 

 

 

Kako se to kaže v številkah?

Dolgoročne obveznice v času svoje dospelosti izplačajo precej več obresti kot kratkoročne, zato so njihove cene in donosnosti občutljivejši na zaznane spremembe vrednosti teh obresti.

V ZDA so letos donosi na kratkoročne obveznice, ki so bolj občutljive na politiko obrestnih mer ameriške centralne banke (Fed), upadli, medtem ko so donosnosti na najdaljše obveznice porasli. Ekonomisti to razumejo kot znak, da so vlagatelji vse bolj zaskrbljeni zaradi državnega dolga.

Zakaj toliko skrbi glede dolga in primanjkljajev?

Po finančni krizi leta 2008 so si vlade po svetu množično posojale poceni denar, nato pa so si dodatno zadolževale za ukrepanje med zaprtjem družbe in gospodarstva ob pandemiji covida-19. Globalni dolg je v prvem četrtletju leta 2025 dosegel rekordnih 324 tisoč milijonov dolarjev, največ zaradi Kitajske, Francije in Nemčije, kažejo podatki Inštituta za mednarodne finance.

Skok inflacije in obrestnih mer po pandemiji pa je to raven zadolževanja močno otežil. Skrbi, da bi ob visoki ravni donosov in pomanjkanju davčne discipline stroški servisiranja dolga postali nevzdržni. To bi lahko škodovalo gospodarstvu, saj so obrestne mere za vse, od hipotek do kreditnih kartic, povezane z donosnostjo obveznic.

V ZDA medtem poteka sprejemanje zakona o davčni reformi, ki uresničuje Trumpovo notranjepolitično agendo, in prav stroški tega zakona močno skrbijo vlagatelje v obveznice.

Dimon je na forumu v Reganovem centru izjavil, da ZDA izvajajo "katastrofalno" davčno politiko in da so njihovi davčni in proračunski ukrepi "popolnoma nerealistični".

Agencija Moody’s Ratings je maja ZDA odvzela še zadnjo najvišjo bonitetno oceno, saj naraščajoči dolg in primanjkljaji po njihovem mnenju ogrožajo status države kot najprivlačnejše destinacije za globalni kapital.

Zakaj je porast donosov na dolge obveznice težava?

Vlagatelji si želijo, da bi bil obvezniški trg stabilen in predvidljiv, saj te naložbe pogosto služijo kot zanesljiv vir dohodka, ki uravnoveša tveganja bolj nestanovitnih naložb, kot so tehnološke delnice.

Bloomberg

 

Ko se donosnosti dolgoročnih obveznic povečajo, se posledično zvišajo tudi stroški hipotekarnih posojil in drugega dolga – kar vpliva na dostopnost stanovanj, cene avtomobilskih posojil, obresti na kreditne kartice in drugo. Če donosi dolgo ostanejo visoki, se sčasoma poveča tudi strošek zadolževanja za vlado.

Kaj se lahko zgodi v prihodnosti?

Ni jasno, kakšne posledice bi imelo daljše obdobje višjih stroškov zadolževanja za ogromno količino dolgoročnega dolga, ki so si ga vlade nabrale v 15 letih ultra nizkih obrestnih mer. Porast donosov že povzroča nove pojave z nepredvidljivimi posledicami.

Primer: japonske državne obveznice so bile dolgo znane po izredno nizkih donosih in so s tem predstavljale stabilizacijska točka, ki je globalne donosnosti potiskalo navzdol. A ti donosi so v zadnjih mesecih močno poskočili, kar je povečalo volatilnost globalnih cen obveznic in pritegnilo tuje vlagatelje k japonskemu dolgu. To bi lahko pomenilo tudi manj kupcev za dolg drugih držav.

V ZDA ostaja zaskrbljenost, da po pandemiji inflacija še ni pod nadzorom in da bi Trumpove carine lahko dodatno prispevale k inflaciji ter s tem okrepile rast donosov. Po drugi strani pa bi lahko Trumpova trgovinska vojna zadušila gospodarsko dejavnost, kar bi Fed in druge centralne banke prisililo v znižanje obrestnih mer. Lahko pa pride do obeh scenarijev hkrati, porasta cen ob hkratnem zastoju gospodarske rasti, kar imenujemo stagflacija. To bi še povečalo negotovost glede denarne politike in postavilo Fed pred izbiro: podpreti rast ali zatreti inflacijo.