Ko je Alphabet Inc. na začetku tega tedna stopil na trg z obveznico, ki zapade šele leta 2126, so se številni vlagatelji vprašali, ali gre za drzno finančno potezo, dolgoročno vizijo ali preprosto izkoriščanje ugodnih tržnih razmer. Izposoditi si denar za kar sto let vnaprej se zdi skoraj neverjetno, sploh kadar to stori tehnološko podjetje, in ne država ali infrastrukturni velikan. Kljub temu tako imenovane stoletne obveznice ("century bonds") niso novost in se ob vsaki taki izdaji znova pojavi isto vprašanje – kaj se v resnici skriva za tako dolgoročnim dolgom?
Na prvi pogled se obveznica, ki traja dlje od delovne dobe večine institucij, kaj šele posameznikov, zdi kot finančna posebnost. Vendar pa je Alphabetova 100-letna izdaja del precej širše slike. Izdana je bila v britanskih funtih z obrestno mero okoli 6,1 odstotka, hkrati pa je podjetje izdalo tudi obveznice v švicarskih frankih in ameriških dolarjih v okviru velike emisije, namenjene financiranju umetne inteligence, podatkovnih centrov in infrastrukture. Z drugimi besedami, v ozadju te "nenavadne" obveznice je zelo konkretna investicijska strategija.
Kaj so obveznice in kako delujejo?
Da bi razumeli logiko v ozadju te zgodbe, se je treba vrniti korak nazaj in se spomniti, kaj so obveznice. V bistvu gre za dolg. Ko kupite obveznico, podjetju ali državi posodite denar, ta pa vam v zameno obljubi redna izplačila obresti in vračilo glavnice ob zapadlosti. V tem smislu so obveznice podobne bančnemu posojilu, le da si denarja ne izposojate pri banki, temveč pri izdajatelju.
Obstajajo različne vrste obveznic, različni modeli odplačevanja in različne ravni varnosti, vendar je bistvo vedno enako: zaupanje med izdajateljem in vlagateljem.
Alphabetova obveznica sodi med klasične kuponske, nezavarovane, senior obveznice. Od drugih jo loči izjemno dolga ročnost. V okviru emisije v višini približno 30 milijard dolarjev je podjetje ponudilo več tranš z različnimi ročnostmi, vendar je prav tista s stoletno zapadlostjo pritegnila največ pozornosti. Razlog ni le v njenem roku, temveč tudi v sporočilu, ki ga pošilja – Alphabet želi del financiranja zagotoviti tako rekoč za celo generacijo vnaprej.
Zakaj funti in švicarski frank?
Posebno zanimivo je, da je bila ta tranša izdana v funtih, del izdaje pa tudi v švicarskih frankih. Razlog za takšno izbiro ni v valutah samih, temveč v vlagateljih. V Veliki Britaniji in Švici obstaja močna baza pokojninskih skladov in zavarovalnic, ki imajo dolgoročne obveznosti in potrebujejo stabilne prihodke skozi več desetletij. Zanje so ključni instrumenti, ki lahko "sledijo" njihovim obveznostim. Ko Alphabet vstopi na ta trga, se dejansko obrne neposredno na naravne kupce izjemno dolgoročnega dolga.
Z zadolževanjem v več valutah Alphabet diverzificira bazo vlagateljev in zmanjšuje odvisnost od dolarskega trga, kar je še zlasti pomembno v obdobju intenzivnih vlaganj v infrastrukturo umetne inteligence. Z opiranjem na globalne kapitalske trge se podjetje izogne neravnovesjem med ponudbo in povpraševanjem, ki bi lahko zvišala stroške zadolževanja.
Poleg tega lahko podjetje prek valutnih zamenjav optimizira skupne stroške dolga, izkorišča ugodnejše obrestne razmere na trgih, kot je britanski, hkrati pa razprši strukturo financiranja. Prisotnost na več trgih krepi tudi ugled podjetja in potrjuje njegov status globalnega izdajatelja.
Logika izdajatelja – zakaj zakleniti dolg za celo stoletje?
Z vidika izdajatelja je 100-letna obveznica skoraj idealen instrument – če to dopuščajo tržne razmere. Podjetju omogoča, da kapital zaklene za izjemno dolgo obdobje in že danes reši del financiranja za prihodnja desetletja brez potrebe po ponovnem izpostavljanju tržnim ciklom čez deset ali 20 let. S tem se hkrati zmanjša tudi tveganje refinanciranja, saj se Alphabet izogne scenariju, v katerem bi se v prihodnosti znašel v neugodnem okolju z visokimi obrestnimi merami in omejenim dostopom do kapitala.
Poleg tega že samo dejstvo, da trg sprejme dolg z zapadlostjo sto let, močno vpliva na ugled podjetja. Takšne izdaje si lahko privoščijo le družbe, ki jih vlagatelji dojemajo kot izjemno stabilne in zanesljive. V kontekstu velikih vlaganj v umetno inteligenco, podatkovne centre in računalniško infrastrukturo takšen model financiranja Alphabetu zagotavlja dolgoročno "finančno strelivo" za naslednjo fazo rasti.
Bloomberg
Kdo kupi obveznico, ki zapade leta 2126?
Tu pridemo do ene ključnih zmot začetnikov – predpostavke, da namerava večina vlagateljev obveznico držati do zapadlosti. V praksi so tipični kupci takšnih instrumentov institucije z dolgoročnimi obveznostmi, kot so pokojninski skladi in zavarovalnice, ki jim je pomembnejši stabilen in predvidljiv denarni tok v naslednjih 30, 40 ali 50 letih kot pa to, kaj se bo zgodilo čez stoletje.
Pomemben del povpraševanja hkrati prihaja tudi od vlagateljev, ki stavijo na gibanje obrestnih mer, saj lahko pri 100-letnih obveznicah že razmeroma majhen upad donosnosti ustvari izjemno velik kapitalski dobiček. Njihova cena namreč reagira močneje kot pri obveznicah s krajšimi ročnostmi. Dodaten dejavnik je tudi omejena ponudba – takšnih instrumentov je malo, zato zanimanje vlagateljev ob pojavu imena, kot je Alphabet, pogosto večkrat preseže razpoložljivo količino.
Skrita nevarnost – izjemno obrestno tveganje
Za privlačnim kuponom pa se skriva tudi največje tveganje – izjemna občutljivost za obrestno okolje. Pri 100-letnih obveznicah lahko že premik donosnosti za eno odstotno točko povzroči večjo spremembo cene. To pomeni, da lahko vlagatelj utrpi resno izgubo, tudi če podjetje posluje brezhibno. Dovolj je, da globalne obrestne mere zrastejo, pa vrednost obveznice pade.
Zgodovinski kontekst – kako so se obnesle pretekle stoletne obveznice?
Ko Alphabetovo potezo primerjamo z zgodovinskimi primeri, postane slika še jasnejša. Podjetja Coca-Cola, IBM in Motorola Solutions so že izdajala 100-letne obveznice. Njihovi kuponi so se gibali med petimi in sedmimi odstotki, donosnosti pa so se skozi čas močno spreminjale. Te obveznice so se pogosto trgovale pod nominalno vrednostjo, ne zato, ker bi bila podjetja šibka, temveč zaradi sprememb tržnih razmer.
To vodi do zaključka, da pri obveznicah z zelo dolgo zapadlostjo obrestno tveganje pogosto presega kreditno tveganje. Tudi najboljše podjetje na svetu vlagatelja ne more zaščititi pred izgubo, če se donosnosti obrnejo proti njemu.
Čeprav ima Alphabet precej boljšo bonitetno oceno kot primerljive družbe, njegova obrestna mera ni sorazmerno nižja, kar kaže, da je bila obveznica ponujena po razumnem kuponu, celo z rahlo premijo. Glede na močno povpraševanje in primerjavo z drugimi stoletnimi izdajami lahko sklepamo, da bi bil ponujeni kupon lahko tudi nekoliko nižji.
Kaj stoletne obveznice Alphabeta v resnici sporočajo trgu?
V tej luči Alphabetova 100-letna obveznica dobi svojo pravo razsežnost. Za podjetje pomeni način dolgoročnega financiranja tehnološkega razvoja. Za trg je dokaz, da imajo institucionalni vlagatelji še vedno močan apetit po kakovostnem dolgu. Za vlagatelje pa je opomnik, da visok kupon ne pomeni samodejno varnosti, temveč zapleteno kombinacijo tveganj in pričakovanj.
Kaj so obveznice in kako delujejo, pojasnjujemo v Bloomberg Adria Expert izobraževanjih.
.webp){kind=icon}
