Čipi, AI in orožje: azijske delnice vroče kot nikoli, Kitajska grožnja prav tako

Zasedba in retorika na letni varnostni konferenci Shangri-La Dialogue v Singapurju sta bili zgovorni manifestaciji ponastavljenega razmerja sil v Aziji. Na srečanju, ki velja za najpomembnejši in najvplivnejši obrambno-varnostni vrh v azijsko-pacifiški regiji, je nastopil ameriški obrambni minister Pete Hegseth, ki je napadal zaveznike in poskušal pomiriti Kitajsko. Ta pa na drugi strani ni upoštevala nenapisanega pravila recipročnosti, saj jo je zastopala le strokovna delegacija. Kar je še eden v vrsti znakov, da je geostrateška situacija v Indopacifiku, kjer se koncentrirata globalni ekosistem umetne inteligence (AI) in posledični dotok kapitala na finančne trge, vse manj predvidljiva in vse bolj prepuščena namenom Pekinga.  

Vrh, ki ga gosti Mednarodni inštitut za strateške študije, je namreč običajno priložnost za redka srečanja med ameriškim in kitajskim obrambnim ministrom. Toda kitajski minister Dong Jun se ga že drugo leto zaporedoma ni udeležil, medtem ko privzdignjene obrvi povzroča tudi Hegsethov govor, v katerem prvič doslej ni bilo omembe Tajvana, o Kitajski pa je govoril v veliko bolj zmernem tonu.

Minister za vojno je veliko govoril o tem, kako azijski zavezniki za obrambo najemajo več, a še zdaleč ne dovolj, čemur bi morali slediti tudi evropski zavezniki, izrečeni so bili celo citati Theodorja Roosevelta o tem, da morajo ZDA "govoriti potiho in nositi veliko palico". "Svet potrebuje manj Shangri-La in več ladij, več podmornic," je sporočil minister, pri tem pa v nasprotju s prejšnjimi ogovori molčal o "kitajski komunistični grožnji" in "neposredni nevarnosti Tajvanu", ki sta zaznamovali njegov lanskoletni nastop.

To bi sicer lahko tolmačili kot znak stabilizacije odnosov med supersilama, ki se umikata vsaka na svoje interesno območje, a je zelo slab napovednik za regijsko stabilnost. "Ključni interes ZDA je utrjevanje lastne interesne sfere na zahodni polobli, skladno s t. i. razširjeno Monrojevo oziroma Donrojevo doktrino," pravi geopolitični analitik in obramboslovec Klemen Grošelj, pri čemer preusmerjanje pozornosti in interesov Washingtona na neposredno soseščino odpira manevrski prostor konkurenci, kot sta Kitajska in Rusija, kot dodaja.

Nora rast, nora tveganja?

Izogibalna retorika ameriškega ministra glede najobčutljivejšega geopolitičnega vprašanja v regiji bi lahko vzbudila zaskrbljenost med vlagatelji, ki zaradi razcveta umetne inteligence vse pogosteje usmerjajo kapital na borze jugovzhodne Azije.

Še zlasti vroča je južnokorejska borza, saj je referenčni indeks Kospi letos pridobil več kot sto odstotkov. Na čelu rasti sta zaradi dobičkov, ki jih prinašajo naraščajoče cene pomnilniških čipov, proizvajalca čipov Samsung Electronics in SK Hynix. Rast je toliko bolj impresivna, če upoštevamo, da se je indeks lani okrepil za 76 odstotkov, kar je največ od leta 1999.

Nič manj impresivna ni rast tajvanske borze, katere tržna kapitalizacija se je predvsem zaradi rasti delnic Taiwan Semiconductor Manufacturing Co. (TSMC) povzpela na 4,95 bilijona dolarjev. Tajvanski borzni trg je prehitel indijskega in je zdaj peti največji na svetu, TSMC pa zajema približno 42 odstotkov referenčnega indeksa; delnice čiparja, ki med stranke šteje tudi ameriško Nvidio, so se letos podražile za 46 odstotkov. Naval na tajpejsko borzo je tako velik, da je tamkajšnji finančni regulator prejšnji mesec razrahljal omejitve in podaljšal delovanje za privabljanje dodatnega tujega kapitala, poroča Bloomberg. Spremembe bi lahko po oceni banke JPMorgan Chase samo v delnice TSMC privabile več kot šest milijard dolarjev kapitala.

Nadalje je tu japonski kapitalski trg, ki je junija prvič v zgodovini prebil mejo 67.000 točk, maja pa je porasel za skoraj 12 odstotkov, kažejo podatki Bloombergovega terminala. Od začetka leta japonski trg tako beleži že več kot 30-odstotno rast, kar ga uvršča v bikovski vrh razvitih svetovnih trgov. Tudi tu pobudo namesto predelovalne industrije prevzema tehnološki sektor, saj je tehnološki holding SoftBank Group kot najvrednejše podjetje na japonski borzi s tržno kapitalizacijo 47,2 bilijona jenov s prvega mesta izrinil dolgoletnega absolutnega vladarja, avtomobilskega giganta Toyoto.

 

Impresivne številke so posledica ključne strateške vloge Južne Koreje, Tajvana in deloma Japonske oziroma njihovih tehnoloških družb v ekosistemu AI. "Rast delniških indeksov v Koreji, na Japonskem in na Tajvanu je res visoka in večinoma izvira iz izrednih poslovnih rezultatov njihovih ključnih podjetij," ugotovitvi pritrjuje upravljavec premoženja pri NLB Skladih Rok Potočnik.

A če je TSMC še do nedavnega veljal za tajvanski silicijev ščit pred vse bolj ekspanzivno in agresivno zunanjo politiko Pekinga do suverenosti otočja, je njegov odvračalni vpliv po nedavnem srečanju Trump-Xi  pod vprašajem. Umikanje ZDA za ograjo zahodne poloble in popuščanje Kitajski po oceni Grošlja "krepi ambicije Kitajske po oblikovanju lastnih interesnih sfer". Kitajska tako močno stavi na Južnokitajsko morje, Tajvan in neposredno soseščino ter projekt Svilene poti, o kitajskem ekspanzionizmu pojasnjuje strokovnjak.

Zato glede Tajvana pravi, da je del širše regijske zgodbe: "Zavedati se je treba, da ko Kitajska govori o Tajvanu, v resnici govori o precej večji in širši zgodbi v regiji," opozarja in omenja ozko grlo Melaške ožine.

Potočnik meni, da se vlagatelji tveganj zavedajo, na kar kažejo nekoliko nižja vrednotenja v primerjavi z ameriškimi tehnološkimi delnicami. "Geopolitična tveganja trenutno niso ključna za vrednotenje delnic, saj je vsaj na kratek in srednji rok morebitna kitajska invazija na Tajvan malo verjetna, čeprav bi imela velik negativen vpliv," meni. Če bi do nje prišlo, pa "ni nujno", da bi bile proizvodne kapacitete TSMC "tudi zares uničene ali poškodovane".

Nemoč Seula

Tudi retorika o povečanju obrambnih izdatkov po ocenah opazovalcev v sebi nosi sporočilo, naj zavezniki poskrbijo sami zase, medtem ko se ZDA v geostrateškem smislu umikajo. To, skupaj z molkom o Tajvanu, pa ni zgovorno le z vidika predrugačenja ameriškega geostrateškega angažmaja in varnostih jamstev v regiji, ampak tudi realnega pomanjkanja opreme in orožja na račun iranske krize.

Zaloge ameriške vojske je izčrpavajoča kampanja proti Iranu močno zdesetkala, pri čemer je najbolj kritično pomanjkanje sofisticiranih in dragih raketnih izstrelkov, ki jih naroča Tajvan. "Tajvan ima gotovo lahko razloge za skrb. Trump je nepredvidljiv in otoka ni nikoli zares močno podpiral, zdaj mu povrhu še zmanjkuje orožja, tako da bodo pošiljke Tajvanu politično kot tudi logistično pod vprašajem," je povedal Igor Rogelja, vodja Oddelka za evropske in mednarodne družbene in politične študije na Univerzitetnem kolidžu v Londonu.

 

 

Asistent na Katedri za obramboslovje na FDV Miha Šlebir glede ameriških zalog orožja in njihovo razpoložljivost na drugih koncih sveta, pravi, da "omejene zaloge naprednih oborožitvenih sistemov vsekakor vodijo v ranljivost, češ da ZDA silijo v kompromis glede tega, na katerem delu sveta naj koncentrira svoje najnaprednejše zmogljivosti."

Najbolj kritično naj bi bilo pomanjkanje strateških sistemov THAAD, ki so ključni za obrambo pred balističnimi izstrelki. Inštitut CSIS navaja, da so ZDA v zgolj prvih dneh iranske vojne porabile več kot 160 raket THAAD, ameriška vojska pa ima trenutno po vsem svetu operativnih le osem takšnih sistemov; od tega sta dva nameščena na Bližnjem vzhodu, medtem ko so enega v Zaliv premestili iz Južne Koreje, ki državo ščiti pred morebitnim raketnim napadom sosednje Severne Koreje. To je aprila pred odborom ameriškega senata za oborožene sile uradno potrdil poveljnik ameriških sil v Južni Koreji, general Xavier Brunson.

Ta poteza je v Južni Koreji sprožila precejšen politični nemir in oživila razprave o zanesljivosti ameriških varnostnih jamstev v obdobju, ko so ZDA sočasno vpletene v več kompleksnih globalnih kriz. Južnokorejski predsednik Lee Jae-myung je bil prisiljen miriti domačo javnost in opozicijo, pri čemer je odkrito priznal omejen domet Seula pri vplivanju na ameriške vojaške odločitve. Med zasedanjem vladnega kabineta je izjavil: "Čeprav smo izrazili nasprotovanje, je realnost taka, da ne moremo v celoti uveljaviti svojega stališča."

Prodaja orožja kot preizkus

Najbolj skrb vzbujajoč je molk o Tajvanu, ki po vrhu voditeljev ZDA in Kitajske meče senco na tradicionalno doktrino strateške ambivalence glede otoškega statusa – Washington namreč tajvanske samostojnosti ne podpira, a ji ne nasprotuje, tako pa vzdržuje status quo. Ta drža je zasnovana tako, da Kitajsko odvrne od invazije in prepreči Tajvanu, da bi razglasil formalno neodvisnost, hkrati pa ohrani ključne geopolitične in gospodarske vezi.

 

 

Zato je Donald Trump po srečanju presenetil svetovno javnost, v Tajpeju pa povzročil precejšnjo paniko, ko je dejal, da sta se z Xi Jinpingom "zelo podrobno" pogovarjala o nadaljnji prodaji orožja Tajvanu, in to označil za "pogajalski adut" v dogovorih s Pekingom. Trumpovi komentarji vzbujajo sum, da bi lahko kršil zavezo ZDA, da se s Kitajsko ne bodo posvetovale o prodaji orožja Tajvanu. Prav tako ameriški in tajvanski voditelj v skladu z ambivalentno doktrino neposredno nista govorila vse od leta 1979, kar bi lahko razburilo Peking.

V odgovoru na vprašanje občinstva v Singapurju je Hegseth zavrnil medijska poročila, da je Washington na eni strani zaradi operativnih zahtev vojne z Iranom, na drugi pa kot protiuslugo za angažma Pekinga pri pogajanjih začasno ustavil prodajo orožja Tajvanu v vrednosti 14 milijard dolarjev. Hegseth je zanikal, da bi obstajala povezava med usodo predlaganega paketa orožja v vrednosti 14 milijard dolarjev in vojno v Iranu.

Kot pravi politolog s FDV Marko Lovec, še vedno ni jasno, kaj natančno sta se o Tajvanu dogovorila Trump in Xi, "Trump je šel tja ponižen, z gospodarsko delegacijo. (Ne)odobritev napovedane prodaje orožja pa bo znak." Xi je Trumpu na srečanju najbolj jasno doslej dal vedeti, da je prav Tajvan eno največjih nerešenih vprašanj v odnosih z ZDA, in posvaril, da bi napačno ravnanje ZDA lahko potisnilo obe državi v smer konflikta.

Ob Tajvanu se zaradi geopolitičnih in ozemeljskih trenj v JV Aziji od izvolitve japonske premierke Sanae Takaiči vse bolj iskri tudi na relaciji Peking–Tokio. Napetosti s Kitajsko so se zaostrile in dosegle vrhunec novembra lani, ko se je Peking ostro odzval na izjavo Takaiči, da bi država lahko uporabila vojaško silo, če bi Kitajska napadla Tajvan.

Kitajski očitki o japonski 'novi militarizaciji', ker Tokio za obrambo letno nameni 48 milijard evrov oziroma skoraj dva odstotka BDP,  so se znova izrazili na konferenci Shangri-La, na kar je japonski obrambni minister Šindžiro Koizumi odgovoril z vprašanjem: "Obstaja država, ki razpolaga z ogromnim arzenalom jedrskega orožja in strateških bombnikov. Japonska nima nobenega od teh orožij. Kljub temu pa se jo označuje kot primer 'novega militarizma'. Ali ni to nenavadno?"