Analiza vrha G2: Zakaj ima Xi v pokru s Trumpom bistveno boljše karte?

Ko je ameriški predsednik Donald Trump danes prispel v kitajsko prestolnico, mu je kitajski kolega Xi Jinping že ob izkrcanju s predsedniškega letala Air Force One izkazal najvišjo možno čast, ki pritiče vrhunskemu srečanju. Na rdeči preprogi pekinškega letališča ga je v večernih urah pričakal podpredsednik Han Zheng, skrbno pripravljeno koreografijo, ki bo svečani obisk spremljala vse do petkovega zaključka, pa so začeli postrojeni gardisti in stotine otrok, ki so v usklajenem ritmu mahali z zastavami.

Razumljivo, kajti gre za soočenje voditeljev sil, ki ga mnogi – med njimi Trump sam - pomenljivo označujejo kar z okrajšavo G2. Ta odraža pomen in naravo odnosa, ki danes opredeljuje jutrišnjo podobo globalnega gospodarstva, trgovine, tehnološkega razvoja umetne inteligence ter geopolitičnih razmerij in ravnovesij.

"Gre za korak k večji stabilnosti in predvidljivosti v najpomembnejšem dvostranskem odnosu na svetu," o prav nič ambicioznih pričakovanjih pompozno napovedanega vrha pravi politolog in dober poznavalec ameriške notranje politike Tomaž Deželan.

Obet bogate letine

Urnik srečanja, ki ga je objavila Bela hiša precej skopo navaja, da bo Xi ameriškega kolega jutri gostil v dvoranah Velike dvorane ljudstva, toda kitajski uporabniki družbenih omrežij so polni neuradnih napovedi, da bosta obiskala tudi pekinški Tian Tanu. Morebitna izbira Nebeškega templja za počastitev prvega obiska ameriškega predsednika v Ljudski republiki v dekadi ne bi bila naključna. Prav tako ne dejstvo, da sta predhodne priprave na srečanje prvič doslej na ameriški strani vodila finančni minister Scott Bessent in predstavnik ZDA za trgovino Jamieson Greer ter na drugi podpredsednik vlade He Lifeng.

Vsa srečanja ameriških in kitajskih voditeljev so od vzpostavitve odnosov med državama v sedemdesetih letih organizacijsko vodili zunanji ministri, medtem ko ima tokrat Marco Rubio mnogo manj vidno vlogo. To, skupaj s simbolično izbira templja, kjer so kitajski cesarji dinastije Ming nekoč prosili nebesa za dobro letino, kaže, da bodo na vrhu dominirali gospodarsko-trgovinski posli.

Ta pragmatičen odmik od klasične geopolitike dodatno potrjuje tudi kadrovska sestava uvodnih srečanj kitajsko-ameriških delegacij, katerih vajeti so namesto uradnikov iz vrst politično-varnostnih struktur tokrat prevzeli glavni arhitekti gospodarskega razvoja najmočnejših ekonomij sveta.

Kar pa seveda ne pomeni, da bosta voditelja pripravljena na sklepanje kompromisov, ki bi uresničili obet bogate gospodarske letine. Kajti poleg sklepanja 'velikih in čudovitih kupčij' brez urejanja perečih geopolitičnih in varnostnih vprašanj, pri katerih konsenza skorajda ni, ne bo šlo. Pravzaprav bodo ta predpogoj tistim prvim.

Odsotnost novic je dobra novica

Zato gre za srečanje, kjer vložki ne bi mogli biti večji, pričakovanja pa po drugi strani ne bi mogla biti nižja. Vsaj glede prelomnih dogovorov, ki bi se lahko izcimili. Ali, kot je v podkastu za Foreign Affairs dejal Nicholas Burns, dolgoletni ameriški diplomat in nekdanji veleposlanik ZDA na Kitajskem, ni tako pomembno, kaj se bosta voditelja dogovorila, kot to, da se sploh pogovarjata.

Sino-ameriški odnosi so od pandemije dalje, še bolj pa od začetka Trumpovega drugega mandata, skrajno napeti, celo zaostreni. Komunikacija na vrhunski ravni pa – razen občasnih Trumpovih vzhičenih zapisov na omrežjih o prijateljstvu s Xijem – skoraj neobstoječa in prepojena s sumničavostjo, je ocenil Burns.

Odnos, ki ga ponazarja srdita tehnološka in geopolitična tekma, je lani zaostrila katastrofalna trgovinska vojna, v kateri je Washington proti Pekingu uperil 145-odstotne carine, ta pa v obratni smeri 125-odstotne, z dodatno zabelo omejitev izvoza redkih mineralov in magnetov. "Srečanje je po tistem v lani v Busanu bolj kot ne détente, popuščanje velike napetosti, ki se je nabirala v mandatu Joeja Bidna in stopnjevala v Trumpovi administraciji," je ambicije nadgradnje vrha v ameriškem oporišču v Južni Koreji oktobra lani povzel Burns.

"Če ta obisk primerjamo s tistim iz leta 2017, nam to veliko pove o spremembah v odnosu Kitajske do ZDA," pa pravi Igor Rogelja, vodja Oddelka za evropske in mednarodne družbene in politične študije na Univerzitetnem kolidžu v Londonu. "Kitajska je nedvomno v močnejšem položaju, Trumpove carine niso naredile veliko škode, očitno je bilo, da se je ameriški predsednik ustrašil embarga na redke zemlje, zaradi česar se je hitro odpovedal uvodnim carinskim grožnjam."

Politolog Deželan k temu dodaja še zakonodajne omejitve pri izvajanju carinske vojne, ki jih je nedavno sprejelo ameriško vrhovno sodišče, kar opisuje kot "Trumpov debakl".  Poleg tega Kitajci eksperimentirajo z naborom carinskih ukrepov, kar pomeni, da bodo ti na mizi kot potencialna grožnja in vzvod za boljše pogajalsko izhodišče, meni.

Trumpove želje, Xijevo dovoljenje

Spisek želja je za tridnevno srečanje, ki je bilo zaradi ameriškega napada na Iran v marcu preloženo, sicer ambiciozen. Trump bo po lastnih napovedih Xija pozval, naj "odpre Kitajsko" na mnogih področjih. Tako tržnih in gospodarskih kot tudi političnih, pri čemer se je ameriški predsednik nepričakovano napovedal napore za izpustitev disidenta in medijskega mogotca Jimmyja Laija, ki so ga hongkonške oblasti februarja obsodile na 20-letno zaporno kazen.  

Se je pa s predsednikom vred iz letala izkrcala cela vrsta direktorjev največjih ameriških korporacij – od izvršnega direktorja Tesle Elona Muska, Tima Cooka iz Appla ter Larryja Finka iz BlackRocka in Kellyja Ortberga iz Boeinga do Jensena Huanga iz Nvidie. Imena, ki sama po sebi sporočajo, na katerih področjih namerava Trump 'odpreti' Kitajsko.

Morda je seznam impresiven, a ta bolj kot na ameriške cilje nakazuje na kitajsko dovoljenje. Xi z njim namreč sporoča področja, kjer ima Kitajska interes in zaznava prostor za sklepanje dogovorov, ne pa morda obratno. Razlika je pomembna, kot je to z izvoznimi omejitvami redkih mineralov Xi demonstriral že v lanskem Busanu.

Najbolj zaželen – in do zadnjega nepotrjen - je nedvomno obisk šefa Nvidie. Podjetje izdeluje najsodobnejše čipe za pogon umetne inteligence, klepetalnikov, humanoidnih robotov, pametnih in letečih vozil ter vse ostale napredne tehnologije in produkte, ki jih je centralna vlada uvrstila v svoj novi 15. petletni razvojni načrt, partija pa jih potrebuje za uresničitev obljube o 4,5- oziroma 5-odstotnem povečanju BDP. Čipe, ki jih kitajska podjetja, velikemu tehnološkemu napredku in vložkom s strani centralne vlade navkljub, še niso sposobna izdelati, medtem ko se v ZDA krepi javno nasprotovanje gradnji energetsko požrešnih strežnikov. "Kitajska potrebuje še malo več časa, da postane bolj samozadostna na tem področju, medtem ko se v ZDA kopiči politično nasprotovanje AI in gradnji novih strežniških lokacij," pravi Rogelja.  

Podobno je na drugi strani večja prisotnost na kitajskem trgu glavni interes podjetja, ki s tržno kapitalizacijo 5,36 bilijona dolarjev predstavlja dobrih 7 odstotkov vrednosti indeksa S&P 500. In prav nič drugače ni pri vseh ostalih družbah, čigar direktorji so na seznamu gostov, pri čemer pa v enaki meri velja izpostaviti koga ni – predstavnikov obrambnih in varnostnih podjetij.

 

Iran: Trumpova šibka točka

In ravno pri teh dveh temah so po napovedih opazovalcev najbolj pičla pričakovanja. Če se je Trumpov famozni 'dan osvoboditve' po odločitvi sodišč, ki so zavrnila zakonitost univerzalnih carin, po enem letu spremenil v debakl, kaj je potem šele iranska vojna? Po mnenju sogovornikov ranljivost.

Če je sistem zavor in ravnovesij z razglasitvijo nelegalnosti carin Trumpu odvzel glavno trgovinsko, še bolj pa geopolitično, orodje prisile, potem zavožena iranska vojna ameriškega predsednika na obisku pri kitajskem cesarju postavlja v nadvse ranljiv položaj. Kajti po več kot dveh mesecih silovite zračne kampanje je jasno zgolj to, da ima Teheran z nadzorom nad Hormuško ožino v rokah bistveno boljše karte od Trumpa, pri čemer pa mu lahko iz zagate pomaga le navidezni prijatelj ZDA, ki je veliko večji in pristnejši prijatelj iranskih ajatol - Xi. "Iran je adut, ki ga najbolj potrebuje Trump. Če mu bo Xi glede Irana sploh kaj ponudil, ga bo to drago stalo," ocenjuje Deželan.

Podobno zadržan je tudi Rogelja, saj "Kitajsko zapora Hormuške ožine še ne boli tako zelo zaradi velikih strateških rezerv nafte." Vseeno pa priznava, da tovrstna nestabilnost ni v interesu Pekinga, saj iz držav Perzijskega zaliva skozi Hormuško ožino proti Kitajski potuje slaba polovica njene uvožene surove nafte. "Morda bi Kitajska lahko Trumpu ponudila pomoč pri oblikovanju premirja, ki bo zgledalo bolje zanj, ampak ocenjujem, da se jim še ne mudi tako zelo," o kitajski (de)motivaciji za pomoč pri Trumpovi največji zadregi pred novembrskimi volitvami za kongres meni Rogelja.

 

Tajvan: Vprašanje semantike

Kar pa je povezano z najverjetnejšo osrednjo točko srečanja - Tajvanom. Kajti, če si Američani želijo kitajske diplomatske pomoči pri Iranu, podaljšanje moratorija na omejitve izvoza redkih mineralov in omejitev na fentanil ter kitajskih nakupov ameriških kmetijskih izdelkov, je Xijeva cena za bogat seznam želja Tajvan.

Za Kitajsko bi bil izjemen uspeh že 'malenkosten' semantični popravek v ameriški retoriki do vprašanj obrambe in neodvisnosti otočja, ki bi imel daljnosežne geostrateške posledice tako za Tajvan kot tudi vso indopacifiško regijo. Namesto da ZDA ne podpirajo tajvanske neodvisnosti, bi lahko Trump pod pritiskom kitajskega posredovanja pri Iranu izjavil, da ji nasprotujejo. To pa bi znatno povečalo pritisk na tajvansko vodstvo, sprožilo globoke dvome o pol stoletja trajajoči podpori ZDA Tajpeju ter opolnomočilo kitajske grožnje in težje po aneksiji otoka. Če bo Trump želel skleniti 'čudovito gospodarsko kupčijo', bo moral za to plačati v geopolitiki, se bojijo opazovalci.  

"Tu pride na plano Tajvan, saj bi Xi poskušal iz Trumpa izvleči tihi dogovor, v katerem Washington Pekingu priznava interesno sfero nad Tajvanom," opozarja Deželan. Rogelja dodaja, da so ZDA v Iranu, ne samo v gospodarskih, Trump pa v notranjepolitičnih težavah, saj Washingtonu primanjkuje tudi vojaške opreme.

Zaloge ameriške vojske je izčrpavajoča kampanja proti Iranu močno zdesetkala, pri čemer je najbolj kritično pomanjkanje sofisticiranih in dragih raketnih izstrelkov, ki jih naroča Tajvan. "Tajvan ima gotovo lahko razloge za skrb. Trump je nepredvidljiv in otoka ni nikoli zares močno podpiral, zdaj mu povrh vsega še zmanjkuje orožja, tako da bodo pošiljke Tajvanu politično kot tudi logistično pod vprašajem," pravi poznavalec.

"Trumpovo stališče do Tajvana je bilo relativno jasno - vprašanje statusa otoka je 'odvisno od Xija' (up to China), pri čemer pa dejansko ne verjame, da bi Kitajska priključila Tajvan," meni mednarodni politolog in predavatelj na Fakulteti za družbene vede Faris Kočan.

Trump je večkrat doslej javno izjavil, da ima s Xijem tako dobre odnose, da ta v času njegovega mandata ne bo poskušal pripojiti spornega otočja. Kočan dodaja, da je Trump s svojo strategijo do Venezuele in tudi do Kube sam prispeval k "normalizaciji uporabe sile za spreminjanje regionalnih dinamik pred 'lastnim dvoriščem', kar pomeni, da bi Kitajska lahko sledila temu zgledu".

Zato je najbolj realno pričakovati kvečjemu stabilizacijo odnosov, se strinjajo sogovorniki. "Oboji hladijo pričakovanja in skupne izjave skoraj zagotovo ne bo," meni Deželan. "Verjetno bo Kitajska najavila kakšno investicijo v ZDA, kakšno avtomobilsko tovarno ali kaj podobnega, kar bo Trump lahko doma razglasil za veliko zmago," o izkupičku srečanja leta mani Rogelja. "Seveda pa je treba počakati, ali sploh bo kaj iz teh obljub," že tako ne preveč ambiciozne napovedi povzame strokovnjak.