Kje lahko sploh kupite vzajemne sklade prek INR?

Čeprav zakon o individualnih naložbenih računih (INR) poleg delnic in obveznic formalno omogoča vlaganje tako v ETF-je kot vzajemne sklade, se v praksi kaže precej drugačna slika: vlaganje v vzajemne sklade prek INR za zdaj še ni zares zaživelo. Trenutno to možnost dejansko ponuja Generali Investments, medtem ko jo večina drugih ponudnikov šele uvaja.

Pri NLB napovedujejo, da bodo vlaganje v vzajemne sklade prek INR omogočili predvidoma v tretjem četrtletju letos oziroma najpozneje do konca leta. Podobno tudi pri OTP banki navajajo, da bodo sklade prek INR ponudili kmalu, pri čemer bo mogoče kupovati produkte upravljavcev, kot so OTP Fund Management, Sava Infond, Raiffeisen Capital Management, Triglav Investments, Amundi Funds in Moorea Fund.

To pomeni, da je INR v začetni fazi precej bolj namenjen za neposredno vlaganje na borzi – predvsem v delnice in ETF-je – medtem ko vzajemni skladi ostajajo bolj na obrobju, kljub temu da jih zakon dovoljuje.

Podatki Finančne uprave RS kažejo, da zanimanje obstaja, a se tempo umirja. Do 8. maja je bilo odprtih 8.896 računov INR – marca 6.105, aprila 2.448, maja pa le še 343. Če se trend nadaljuje, bo rast števila novih računov postopno upočasnjena.

'Ni povsem jasno, kaj je dovoljeno'

Predstavniki industrije vzajemnih skladov so zadržano optimistični glede individualnih naložbenih računov. Spomnimo tudi, da na začetku Zakon o individualnih naložbenih računih (ZINR) ni predvideval uvrstitve tega naložbenega razreda, a so pozneje vzajemne sklade dodali med možne naložbe.

"Člani združenja lahko ponujajo sklade v sklopu teh produktov, a zdaj opažamo, da ima zakon določene pomanjkljivosti. Dovoljene naložbe so relativno omejene in ni povsem jasno, kaj je dovoljeno in kaj ne," pravi predsednica združenja družb za upravljanje premoženja (DZU) Mira K. Veljić.

Po njenem mnenju je 15-odstotni davčni prag za vlagatelje sicer privlačen, a hkrati odpira vprašanja neenake davčne obravnave različnih naložbenih razredov. 

"Vidi se, da je bil produkt INR zasnovan bolj za delniške naložbe, ki kotirajo na borzah, ne toliko za produkte," je bil bolj kritičen Benjamin Jošar, predsednik uprave Triglav Investments. Po njegovih besedah pri večini naložb na INR tudi ni svetovanja, ljudje so bolj prepuščeni sami sebi in svojim odločitvam. Triglav Investments je sicer drugi po tržnem deležu med Slovenci, a ni med ponudniki INR, čeprav so o tem razmišljali.

Na podračun INR samo skladi s slovenskimi naložbami

Pri vlaganju na INR je ključno razlikovati med običajnimi vplačili in t. i. dodatnim podračunom. Pri običajnih vplačilih lahko vlagatelji kupujejo širok nabor vzajemnih skladov (KNPVP), vključno z globalnimi, regionalnimi in tematskimi skladi, če ti vlagajo v razvite trge EU, EGP ali OECD. To pomeni, da večina podskladov slovenskih družb za upravljanje – od globalnih delniških do mešanih skladov – načeloma izpolnjuje pogoje za naložbe prek INR.

Bistveno strožja pa so pravila pri dodatnih vplačilih, kjer zakon uvaja pogoj, da se lahko sredstva vlagajo le v slovenske izdajatelje oziroma v sklade, ki najmanj 80 odstotkov sredstev vlagajo v slovenske naložbe. Ker je večina vzajemnih skladov usmerjenih globalno ali regionalno, tak pogoj izpolnjuje le zelo omejen krog skladov. Tako je samo en sklad pri vsakem upravljavcu primeren za uvrstitev na INR.

V praksi to pomeni, da je sicer mogoče prek INR vlagati v široko paleto skladov, vendar je pri koriščenju dodatnih davčnih spodbud nabor naložb bistveno ožji in močno vezan na domači kapitalski trg. 

ETF ali vzajemni skladi?

Eno od perečih vprašanj vlagateljev tudi pri naložbah na INR je izbira med na borzi kotirajočimi skladi, ki sledijo borznim indeksom, (ETF) in vzajemnimi skladi. Razlika med njimi namreč ni zgolj v stroških, temveč tudi v ravni storitve. 

Kot poudarjajo v NLB Skladih: "Pri primerjavi med vzajemnimi skladi in ETF ni smiselno zgolj primerjati razlike v višini provizij oziroma donosnosti, saj gre v resnici za različna produkta oziroma drugačno raven storitve."

Vzajemni skladi vlagateljem ponujajo bistveno več podpore. "Vlagatelj v vzajemne sklade se lahko vedno za vsa pojasnila obrne na usposobljeno osebje, prejme podporo v obliki strokovnih pojasnil in publikacij ter celovito obravnavo v celotnem času investiranja," pojasnjujejo pri NLB Skladih.

Pri aktivno upravljanih skladih je ključna dodana vrednost upravljavca: "Naloga upravljavca aktivno upravljanega sklada je, da z analitskimi odločitvami upraviči višjo upravljavsko provizijo – bodisi z izborom nadpovprečno donosnih naložb bodisi z učinkovitejšim upravljanjem tveganj."

ETF-ji so na drugi strani cenejši, a zahtevajo več samostojnega odločanja in razumevanja trgov. Na pomen stroškov opozarja tudi Domen Kregar iz borznoposredniške hiše Ilirika, ki zgolj informativno predstavi hiter izračun: "Če predpostavljamo strošek delniškega vzajemnega sklada 1,5 odstotka letno in ETF sklada 0,2 odstotka, imamo razliko v višini 1,3 odstotne točke. Če predpostavimo, da je realni letni donos indeksa S&P 500 nekje okrog sedem odstotkov, potem nam stroški vzajemnih skladov v tem primeru vzamejo 18,6 odstotka letnega donosa."

Primerjava je zgolj informativne narave in temelji na poenostavljenih predpostavkah, saj vzajemni skladi praviloma ne sledijo neposredno indeksu S&P 500 in imajo lahko drugačno naložbeno razporeditev ter upravljavsko strategijo.

Dolgoročni učinek je po besedah Kregarja sicer še izrazitejši in dodaja, da se vlagatelji tega vse bolj zavedajo. "Načeloma se ljudje izobražujejo in posledično so bolj pozorni na vpliv stroškov," meni Kregar. 

Za zdaj tako INR ostaja predvsem orodje za bolj samostojne vlagatelje, ki se odločajo za ETF-je in delnice. Vloga vzajemnih skladov pa bo odvisna predvsem od hitrosti implementacije pri ponudnikih in morebitnih prilagoditev zakonodaje.