Pandemije ni več, covidova zapuščina pa še živi - izstavljeni račun bomo odplačevali še leta

Pandemije covida-19 je konec, a njene posledice bodo še dolgo bremenile gospodarstvo. Dolgi covid (ali z angleškim izrazom long covid) bo po ocenah OECD v prihodnjem desetletju države stal do 135 milijard dolarjev letno, saj se število bolnikov z dolgotrajnimi simptomi še naprej povečuje. Dolgi covid zajema širok spekter dolgotrajnih zdravstvenih težav, ki lahko trajajo mesece ali leta po okužbi, najpogosteje pa vključujejo kronično utrujenost, kognitivne težave, težko dihanje in druge simptome, ki lahko pomembno omejujejo vsakodnevno delovanje.

Nova analiza organizacije kaže, da je kombinacija neposrednih stroškov zdravstvene oskrbe ter širših učinkov, kot so odhodi ljudi s trga dela in nižja produktivnost, vse večje breme za gospodarstva. Gospodarska rast bi se lahko zaradi tega zmanjšala za do 0,2 odstotka, medtem ko virus še naprej kroži in povečuje skupino prizadetih.

Med osebami s potrjeno okužbo s covidom 19 je tveganje za razvoj dolgega covida ocenjeno na od 5 do 15 odstotkov, pri čemer je to odvisno od starosti, spola, pridruženih bolezni, cepljenosti ter poteka okužbe. Najnovejše poročilo OECD iz leta 2026 ob tem opozarja, da z dolgim covidom še vedno živi od 3 do 8 odstotkov odraslih, natančno merjenje pa zaradi neenotnih definicij in metodologij ostaja oteženo. Na ravni držav članic to pomeni desetine milijonov ljudi – ocene govorijo o približno 39 milijonih prizadetih.

Vpliv se vse bolj kaže tudi na trgu dela. Dolgi covid lahko po ocenah pomeni približno tri milijone manj delavcev v državah OECD, medtem ko je po ocenah Evropske komisije v EU zmanjšal delovno silo za več kot milijon ljudi letno. Bolniki pogosto delajo manj ur, zapuščajo trg dela ali potrebujejo prilagoditve delovnih mest. Dolgi covid tako postaja tihi dejavnik pomanjkanja delovne sile, ki dodatno omejuje produktivnost in dolgoročno gospodarsko rast.

Podatki izpred dveh let kažejo, da dolgi covid prizadene od približno 3 do 11 odstotkov pacientov v primarni zdravstveni oskrbi, pri čemer so razlike med državami precejšnje. Slovenija je z okoli 7 do 8 odstotki nad povprečjem, kar kaže na razmeroma veliko breme bolezni.

Dolgi covid v Sloveniji: brez sistemskih rešitev, breme nosijo podjetja

Kljub obsegu problema številne evropske države (med njimi tudi Slovenija) še nimajo vzpostavljenih sistematičnih pristopov za obravnavo dolgega covida, kar dodatno otežuje odziv zdravstvenih sistemov in gospodarstva. Pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) pravijo, da ekonomskih posledic dolgega covida ne spremljajo sistematično, podjetja pa se zaposlenim z dolgotrajnimi zdravstvenimi posledicami prilagajajo predvsem pragmatično in individualno.

''Najpogostejši pristopi vključujejo večjo fleksibilnost delovnega časa, možnost delnega dela od doma, postopno vračanje na delo po daljši odsotnosti ter prilagoditve delovnih nalog, kjer je to mogoče,'' pojasnjujejo. V praksi to pomeni tudi prerazporejanje delovnih obveznosti, zmanjševanje obremenitev in prilagoditve delovnih mest, pogosto na podlagi neformalnih dogovorov, zlasti v manjših kolektivih.

Ob tem pa opozarjajo, da so možnosti prilagajanja omejene, zlasti v dejavnostih, kjer delo zahteva fizično prisotnost ali delo v izmenah. ''Dolgotrajne odsotnosti in zmanjšana delovna zmožnost so organizacijski in stroškovni izziv, še zlasti za mikro in mala podjetja, ki nimajo kadrovskih rezerv.''

Pandemije ni več, posledice so še tukaj. Foto: Bobo

Diagnoza brez markerja, zdravljenje brez jasnih smernic

Na zdravstveni strani pa ostaja ključna težava pomanjkanje podatkov. Infektologinja in dolgoletna predstojnica Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Tatjana Lejko Zupanc poudarja, da natančnega števila bolnikov z dolgim covidom v Sloveniji ne poznamo, saj za bolezen ni enotnega diagnostičnega markerja. ''Število novih primerov se je sicer močno zmanjšalo – trenutno so največji izziv najtežji bolniki, še iz zgodnjih obdobij pandemije,'' pojasnjuje.

Po besedah Lejko Zupanc obravnava bolnikov za zdaj ne prinaša večjega organizacijskega problema, večji izziv pa je prepoznavanje bolezni in iskanje učinkovitih načinov pomoči. ''Zaenkrat ni uradno priznanega zdravljenja, večina terapij temelji na posameznih poročilih o ugodnih učinkih,'' pravi. Dodatno zmedo povzročajo še neusklajene definicije bolezni, ki se trenutno usklajujejo na ravni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Evropske unije.

Več odgovorov naj bi prinesle obsežnejše raziskave v tujini, denimo v Nemčiji, medtem ko so slovenske smernice za obravnavo bolnikov še v pripravi. ''Žal priprava traja dlje, kot smo pričakovali,'' dodaja.

Dr. Tatjana Lejko Zupanc. Foto Bobo

GZS: Država naj se problema loti celostno

Države se z dolgotrajnimi posledicami covida soočajo različno, enoten pristop pa še ni vzpostavljen. Po podatkih OECD ima le peščica držav razvite bolj strukturirane modele obravnave, medtem ko drugod sistemi še nastajajo ali pa ostajajo razdrobljeni.

Med državami z bolj organiziranim pristopom izstopa Združeno kraljestvo, kjer so vzpostavili nacionalne smernice in mrežo specializiranih storitev za bolnike z dolgim covidom. Kljub temu tudi tam ostajajo odprta vprašanja glede zdravljenja in enotne dostopnosti, zlasti glede standardizacije definicij, diagnostičnih pristopov in dolgoročnega zdravljenja.

Razlike med državami otežujejo primerjavo podatkov in razvoj učinkovitih rešitev, kar se odraža tudi v Sloveniji. Na GZS zato poudarjajo potrebo po bolj usklajenem nacionalnem pristopu. ''Država bi morala to področje reševati celostno – z boljšo koordinacijo zdravstvenega, socialnega in delovnopravnega sistema, s hitrejšimi postopki obravnave ter z ukrepi, ki bodo omogočali ohranjanje delovne aktivnosti zaposlenih, kjer je to mogoče, brez dodatnih administrativnih in finančnih bremen za delodajalce,'' sklenejo.