Larry Fink, izvršni direktor BlackRocka, največjega investicijskega sklada na svetu z več kot 11 bilijoni dolarjev sredstev v upravljanju, je prejšnji teden izjavil, da se bo z računsko močjo kmalu trgovalo na finančnih trgih podobno kot z nafto, zemeljskim plinom ali pšenico.
Hkrati je Hrvaška napovedala največjo zasebno investicijo v svoji zgodovini: podatkovni center za umetno inteligenco Pantheon AI v Topuskem, vreden kar 50 milijard evrov. Gre za projekt, katerega vrednost znaša približno polovico letnega hrvaškega bruto domačega proizvoda (BDP).
Ta dva dogodka kažeta, kako hitro se spreminja svetovno gospodarstvo. Podatkovni centri postajajo strateško pomembna sredstva, okoli katerih nastaja povsem nov trg.
Hrvaška vlaga v infrastrukturo, ki ji regija težko sledi
Medtem ko večina držav v regiji še vedno govori o digitalizaciji, je Hrvaška že dejavno vstopila v evropsko tekmo za infrastrukturo umetne inteligence. Na vrhu pobude Three Seas Initiative v Dubrovniku konec aprila je ameriški konzorcij Pantheon Atlas napovedal gradnjo enega največjih podatkovnih centrov za umetno inteligenco v Evropi v kraju Topusko. Gradnja naj bi se začela v začetku leta 2027, polno obratovanje centra pa je predvideno za leto 2029.
Obseg projekta močno presega primerljive pobude v regiji. Slovenija v Mariboru razvija infrastrukturo za umetno inteligenco, vredno približno 150 milijonov evrov, Srbija pa je konec aprila v Državnem podatkovnem centru v Kragujevcu zagnala nov superračunalnik. Vrednost tamkajšnjih naložb v podatkovno infrastrukturo je ocenjena na približno 50 milijonov evrov. Če bodo načrti uresničeni, bo projekt Pantheon AI predstavljal največjo zasebno investicijo v zgodovini Hrvaške in eno največjih naložb v podatkovno infrastrukturo v Evropi.
Razlike v obsegu projektov je težko prikazati na istem grafu. Naložba v Topuskem, ocenjena na 50 milijard evrov, je približno 330-krat večja od projekta v Mariboru in okoli 1.000-krat večja od vrednosti novega podatkovnega centra v Kragujevcu. Takšno razmerje kaže, da Topusko obravnavajo kot potencialno evropsko središče za umetno inteligenco.
Če bo projekt izveden v napovedanem obsegu, bo naložba v višini 50 milijard evrov predstavljala največji zasebni projekt v zgodovini Hrvaške in enega največjih infrastrukturnih podvigov v Evropi. Prav zaradi njegovega obsega v Hrvaški zadnje tedne potekajo razprave o energetski, finančni in operativni izvedljivosti projekta.
Razlog, da kapital prihaja prav na Hrvaško, ni povezan zgolj s Topuskim.
Hrvaška vlagateljem ponuja več ključnih prednosti hkrati: članstvo v Evropski uniji in Natu, razmeroma dostopna zemljišča, stabilno regulativno okolje ter visok delež energije iz obnovljivih virov. V času, ko podjetja s področja umetne inteligence iščejo lokacije za infrastrukturo, katere poraba električne energije je primerljiva s porabo manjših mest, to predstavlja pomembno konkurenčno prednost.
Poleg tega so zmogljivosti podatkovnih centrov v Zahodni Evropi skoraj povsem zasedene. Frankfurt, London, Amsterdam, Pariz in Dublin imajo rekordno malo razpoložljivih zmogljivosti, energetske omejitve pa so postale ena glavnih ovir za nadaljnji razvoj industrije umetne inteligence.
"Trgi, kot so Nemčija, Nizozemska in Irska, so že precej zasičeni, kar odpira priložnosti za nove igralce, med katerimi je tudi Hrvaška," je za Bloomberg Adrio dejal Alen Delić, podpredsednik Hrvaškega združenja varnostnih menedžerjev.
Večina napovedane naložbe ni namenjena gradnji objektov na Hrvaškem. Pri sodobnih podatkovnih centrih za umetno inteligenco namreč med 80 in 90 odstotkov vseh sredstev odpade na nakup računalniške opreme, predvsem grafičnih procesorjev Nvidia (GPU), omrežne infrastrukture in hladilnih sistemov. To pomeni, da bi se večina od napovedanih 50 milijard evrov stekla k svetovnim tehnološkim dobaviteljem, ne pa neposredno v hrvaško gospodarstvo.
Še večji izziv predstavlja oskrba z električno energijo. Podatkovni centri za umetno inteligenco, ki uporabljajo več sto tisoč najzmogljivejših grafičnih procesorjev, porabijo med enim in dvema gigavatoma električne moči. To je primerljivo z zmogljivostjo jedrskega reaktorja oziroma približno petino celotnih proizvodnih zmogljivosti hrvaškega elektroenergetskega sistema. Zato se na Hrvaškem v zadnjih tednih vse pogosteje zastavlja vprašanje, kako bi bilo mogoče tako obsežen projekt v praksi financirati, zagotoviti njegovo energetsko oskrbo in ga uspešno izvesti.
Terminske pogodbe za računsko moč že obstajajo
Zamisel o trgovanju z računsko močjo se morda sliši abstraktno, vendar takšen trg v praksi že obstaja.
Ameriško podjetje CoreWeave, ki je svojo pot začelo kot ponudnik infrastrukture za rudarjenje kriptovalut, danes upravlja 43 podatkovnih centrov in več kot 250.000 grafičnih procesorjev (GPU) za umetno inteligenco. Njegove največje stranke, med njimi Meta in OpenAI, si računske zmogljivosti zagotavljajo z večletnimi pogodbami, vrednimi več deset milijard dolarjev.
To je pomembno predvsem zato, ker je infrastruktura za umetno inteligenco postala omejen vir. Najzmogljivejši grafični procesorji Nvidia so razprodani več let vnaprej, medtem ko čakalne dobe za priključitev velikih podatkovnih centrov na elektroenergetsko omrežje v nekaterih evropskih mestih presegajo pet, ponekod pa celo deset let.
Fink v tem vidi temelje za nastanek trga terminskih pogodb na računsko moč. Tako kot danes obstajajo terminski trgi za energente, kovine ali kmetijske pridelke, vlagatelji vse resneje razmišljajo o možnosti, da bi tudi računske zmogljivosti standardizirali kot finančno sredstvo.
Če bo trg dovolj dozorel, bi lahko bil naslednji korak razvoj standardiziranih finančnih izvedenih instrumentov, vezanih na zmogljivosti grafičnih procesorjev (GPU). To bi skladom, bankam in podjetjem omogočilo nakup in prodajo prihodnjih zmogljivosti umetne inteligence, ne da bi morali neposredno imeti v lasti podatkovne centre. V takšnem okolju bi lahko podatkovni centri v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji svoje računske zmogljivosti prodajali na trgu in iz njih ustvarjali prihodke. Računska moč bi tako postala nova kategorija finančnih sredstev.
Računska infrastruktura postaja postavka v bilancah podjetij
Za finančne direktorje in tehnološka podjetja to ni več zgolj vprašanje informacijske tehnologije. Če bo cena računske moči postala odvisna od tržnih nihanj, bodo podjetja, ki uporabljajo sisteme umetne inteligence, izpostavljena novi vrsti operativnega tveganja. Stroški infrastrukture, ki temelji na grafičnih procesorjih (GPU), bi lahko nihali podobno kot cene električne energije, plina ali goriv.
Zato podjetja, ki razvijajo lastne rešitve umetne inteligence, vse pogosteje opuščajo model plačevanja po uporabi in prehajajo na dolgoročni zakup zmogljivosti. Veliki uporabniki želijo predvidljive stroške in zagotovljen dostop do infrastrukture v času, ko povpraševanje raste bistveno hitreje od ponudbe.
Finkova napoved, da se bo z računsko močjo nekoč trgovalo podobno kot z nafto, se danes morda zdi ambiciozna. Toda dejstvo, da največja svetovna podjetja s področja umetne inteligence zmogljivosti zakupujejo več let vnaprej, kaže, da se trg oblikuje hitreje, kot so mnogi pričakovali.
Regija se sicer razvija v pravo smer, a če bi Hrvaški uspelo v Topuskem zgraditi infrastrukturo napovedanega obsega, bi lahko prvič ena od držav v regiji postala pomemben ponudnik zmogljivosti umetne inteligence za preostali Balkan in Srednjo Evropo. To bi pomenilo spremembo razmerij, v kateri bi računska moč postala strateško pomembna infrastruktura, primerljiva z energetskimi omrežji ali prometnimi koridorji.
.webp){kind=icon}
