Vse več diagnoz izgorelosti. Je bolezen postala statusni simbol?

Število diagnoz izgorelosti v Sloveniji iz leta v leto narašča, prav tako se povečuje povprečno trajanje bolniških odsotnosti, s tem pa tudi skupno število dni, ki jih zaposleni preživijo na bolniškem stažu zaradi te bolezni.

Leta 2022 je bilo v Sloveniji 1.506 primerov odsotnosti z dela zaradi izgorelosti, deset let prej, leta 2012, pa le 123 primerov, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Diagnoza je manj stigmatizirana

Razlogov za povečevanje števila diagnoz te psihične motnje je več, je za Bloomberg Adria odgovorila dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka ter strokovnjakinja za izgorelost.

"V javnosti in tudi med strokovnjaki je zadnjih deset do 15 let vse več informacij, zato je večkrat prepoznana. Ker jo je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2019 uvrstila v Mednarodno klasifikacijo bolezni, se je ta diagnoza začela tudi uradno uporabljati, prej je bila samo pomožna. Tretji razlog pa bi bil, da je ta diagnoza manj stigmatizirana, zato je tudi bolj 'zaželena', predvsem med pacienti," je odgovorila Andreja Pšeničny.

Poleg tega je oznaka izgorelosti že skoraj postala statusni simbol, ki sporoča, da je delo posameznika pomembno – "sem vsemogočen, nenadomestljiv in zato se do konca razdajam," meni Andreja Pšeničny.

Za kandidate za izgorevanje so po raziskavah najbolj tvegane osebnostne ranljivosti: (pre) občutljivost na kritiko, (pre) občutljivost na zavrnitve, (pretirana) odgovornost ter pretirana introvertnost, je pojasnila Andreja Pšeničny.

Prepletanje notranjih in zunanjih dejavnikov

"Vse te lastnosti pomenijo povečano čustveno ranljivost in manjšo odpornost za stresne okoliščine v medosebnih odnosih, tako pri delu kot v zasebnem življenju. Ker so delovni dosežki in uspeh postali glavno, včasih skoraj edino merilo lastne vrednosti, se je treba napakam in neuspehom izogniti za vsako ceno (perferkcionizem), da bi preprečili občutke nezadostnosti, manjvrednosti, ki so lahko vir (kroničnega) stresa," je odgovorila strokovnjakinja.

 

 

Zaradi tega delamo preko vseh meja (deloholizem), kar napačno vidimo kot pokazatelj "zavzetosti za delo", je pojasnila Andreja Pšeničny. Pri izgorelosti gre, tako kot pri drugih duševnih motnjah, za prepletanje notranjih in zunanjih dejavnikov, je povedala sogovornica.

Katero skupino ljudi izgorelost najbolj ogroža? "Po raziskavah najpogosteje izgorevajo tisti, ki imajo pri delu veliko stika z ljudmi, kar je razumljivo, saj se ravno v medosebnih odnosih srečujejo s tem, na kar so občutljivi: kritiko (občutki razvrednotenosti), zavrnitvami (soočanje z mejami), ločevanjem med svojo in tujo odgovornostjo ter z uravnavanjem bližine in distance. S perfekcionizmom in deloholizmom se potem poskušajo ubraniti pred stiskami, ki jih ti pritiski sprožajo," je odgovorila Andreja Pšeničny.

Izgorelost je resna preizkušnja

Za izgorelostjo je zbolel tudi strokovnjak za marketing in podjetnik Aljoša Bagola, ki je svojo izkušnjo opisal v knjigi Kako izgoreti. Ali je izgorelost res postala neke vrste "statusni simbol"?

"Izgorelost ni mačji kašelj in ni mala malica. Je resen zalogaj preizkušenj, mukotrpnega okrevanja, dolgotrajnih posledic za duševno zdravje, in je za povrh resen pretres za kariero, saj ne zagotavlja učinkovite resocializacije izgorelega nazaj na delovno mesto," je odgovoril Bagola, ki "na podlagi izkušenj iz prve roke" poudarja, da si takšne bolezni ne bi smel nihče želeti.

"Ker pa so pa v devetdesetih letih izgorelost imenovali 'menedžerska bolezen' in ker je tudi danes očitno glamurizirana kot posebno odlikovanje za razdajanje sebe do skrajnosti, pa si marsikdo želi, da bi spadal v ta krog," pravi Bagola.

Izgorelost je po njegovem mnenju morda dojeta pozitivno tudi zato, ker resnega duševnega zloma posameznika okolica ne opazi. "Zaradi vzorcev pridnosti, ustrežljivosti, odgovornosti in reševanja takšni posamezniki kljub resnosti situacije zato pogosto še naprej vztrajajo pri delu in izčrpavanju sebe, drugi pa simptomov ne opazijo," je pojasnil Bagola.

"V prispodobi je to tako, kot da bi nekdo, ki je doživel prometno nesrečo in mu skozi prsni koš štrlijo zlomljena rebra, vsak dan znova prišel v službo in oddelal vsaj deset ur, sodelavci bi ga pa še naprej občudovali," je orisal težavo Aljoša Bagola.

Utrujenost še ne pomeni izgorelosti

Tako Andreja Pšeničny kot Aljoša Bagola sta opozorila tudi na težavo napačnega opisovanja utrujenosti in izčrpanosti z izrazom izgorelost. 

"V isti koš se zabriše marsikaj in tako ljudje, ki so zgolj nenaspani, občasno izčrpani ali dlje časa potrti svoje stanje označijo za izgorelost," je povedal Bagola.

Delovna izčrpanost je normalno stanje, pravi Andreja Pšeničny. "Zadnjih 20 letih s testiranjem preko spletne strani, kjer vprašalnike letno izpolni približno štiri do pet tisoč oseb, stalno spremljamo stanje izgorelosti v Sloveniji. Rezultati so si ves čas podobni – približno od 25 do 30 odstotkov testiranih kaže znake izgorevanja (večina zmerne), naslednjih 20 odstotkov pa jih poroča o delovni izčrpanosti, ki je normalno stanje," je zapisala Andreja Pšeničny.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar