Politika je povozila ekonomijo in pospešila deglobalizacijo

Po desetletjih tržnega fundamentalizma in poglabljanja soodvisnosti svetovnega gospodarstva se zdi, da je globalizacija v zatonu. Države vedno izraziteje posegajo na trg, politični konflikt med liberalnima ZDA in EU ter avtoritarnima Kitajsko in Rusijo pa je prerasel v ekonomskega, ki močno hromi svetovno gospodarstvo. Nova realnost je že prizadela podjetja, ki morajo biti v takšnih pogojih še posebej iznajdljiva.

Proces deglobalizacije traja že nekaj časa, v prihodnje pa bi znal dobiti še dodaten pospešek. Konflikt med jedrskimi velesilami je namreč videti kot nova hladna vojna, je pred dnevi zapisal Joschka Fischer, nekdanji nemški zunanji minister. Ob tem svari, da bi lahko konflikt prerasel v hujši ideološki spopad za prevlado, ki bi zagotovo na novo postavil pravila mednarodnega reda, tako na področju politike kot poslovanja.

"Geopolitična razmerja postajajo glavni dejavnik preoblikovanja verig vrednosti. Vstopamo v obdobje povečanih (geo)političnih tveganj, ki poleg okoljskih in tehnoloških postajajo ključni vidik izpostavljenosti pri tujih neposrednih investicijah," je za Bloomberg Adria komentirala dr. Katja Zajc Kejžar, profesorica na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. "Od držav lahko pričakujemo ekonomske politike, ki bodo še intenzivneje posegle v tržne mehanizme oblikovanja cen, predvsem na področju energetike in kmetijstva. S tem bodo skušale aktivno zaščititi svojo industrijsko proizvodnjo in povečati samooskrbnost pri nekaterih strateških dobrinah."

To še ne pomeni, da je z globalizacijo konec, bo pa bolj reducirana in regulirana. Deglobalizacija je lahko tudi priložnost za vzpostavitev bolj trajnostnih in pravičnejših poslovnih modelov. Prav to naj bi bilo po Fischerjevem mnenju ključno pri določitvi zmagovalca nove hladne vojne – komu bo prepričljiveje uspelo zagotoviti boljše pogoje življenja?

Odtegnitveni sindrom od ruskega plina

Mantra globalizma po drugi svetovni vojni je bila, da ekonomska soodvisnost držav znižuje potencial za politične in vojaške konflikte med državami, saj naj bi bile njihove ekonomske posledice prehude za obe oziroma vse strani, zaradi česar bi se jim države izogibale. Rusija je z vojno v Ukrajini popolnoma obrnila to logiko; njihov vojaški aparat se napaja ravno na račun posledic vojne, ki je zvišala globalne cene energentov in hrane, ki jih Rusija izvaža.

Potem ko je Vladimir Putin začel ruske energente uporabljati kot orožje, se je pokazalo, kako pijana je bila Evropa od poceni ruskega plina. Predvsem Nemčija, ki je zapirala jedrske elektrarne, je sedaj v nemilosti ruskega predsednika. Cene so zaradi omejene ponudbe poletele v nebo, nemška vlada pa bo energetskega velikana Uniper reševala z nacionalizacijo in milijardami evrov javnega denarja.

Bloomberg Adria

 

Kriza je v Evropi na dnevni red postavila vprašanje energetske suverenosti držav, pri čemer se jedrska energija kaže kot edina prava alternativa, ki lahko srednjeročno nadomesti fosilna goriva. Evropski parlament je naložbe v jedrsko energijo letos razglasil za zelene, energetska kriza pa spodbuja tudi premislek o tem, ali naj bo energija tržna ali javna dobrina. A ne lokalizira se samo energetika tista.

"Širše se spreminja pogled in pristop držav k oblikovanju ekonomskih politik, ki v ospredje postavlja večjo stopnjo energetske in prehrambne samooskrbe ter večji nadzor v visokotehnološkem sektorju. Opazen je večji trend t. i. 'reshoringa' tudi v panogah sončne energije, polprevodnikov in biotehnologije," situacijo opisuje Zajc Kejžar.

Kaj sledi na divje razvitem Zahodu?

Poleg energetske in trajnostne preobrazbe podjetij se spremembe kažejo tudi v obnašanju proizvajalcev in potrošnikov. "Na eni strani se kaže odmik od zalog na zahtevo – modela, ki je kot samoumevno jemal poceni in gladko premikanje blaga ter kapitala po svetu. Na drugi strani pa je povpraševanje po izdelkih in storitvah nepredvidljivo, saj ljudje po covidu-19 ponovno spreminjajo svoje življenjske navade," je za Bloomberg zapisal hišni kolumnist Ed Harrison.

"Od proizvajalcev pričakujem, da se bodo bolj usmerili k regionalnim dobaviteljem, podaljševanju dobavnih rokov in krepitvi zalog. Vse to bo verjetno pomenilo večjo tesnost dobavnih verig, večjo moč delavcev na posameznih trgih in višje plače ter potencialno manjše globalno povezovanje." Harrison meni, da bo ta proces povzročil tudi višjo rast plač.

Trend lokalizacije in krajšanja dobavnih verig se je sicer začel že v času globalne finančne krize v letih 2008/2009, pandemija covida-19 in ruska agresija v Ukrajini pa sta ta trend še okrepila, opozarja Kejžar. "Opažamo tudi trend ločevanja (decoupling, angl.) verig vrednosti, odziv na naraščajoča geopolitična tveganja pa utegne v določeni meri biti tudi t. i. 'friendshoring', to je organiziranje dobavnih verig samo prek držav, ki so politične zaveznice." Kaj to pomeni za gospodarstvo Evropske unije?

Osebni arhiv

 

Kako se lahko podjetja prilagodijo novi realnosti?

Da ima deglobalizacija za podjetja tako prednosti kot stroške, je pred časom za Bloomberg zapisala tudi globalna ekonomistka Dambisa Moyo. A za uspeh v novi realnosti bodo morala podjetja spremeniti svoje poslovne modele, meni Moyo. Samo energetska preobrazba ne bo dovolj.

Kot najpomembnejše izpostavlja oblikovanje odpornih dobavnih verig. Zaradi negotovega geopolitičnega okolja podjetjem svetuje, da skušajo čim več surovin in dela uvoziti iz bližnjih držav. Enako velja za izvoz proizvodnje. Harrison opozarja, da bo ta proces drag, saj odpornost dobavnih verig pomeni podvajanje, blažilnike zalog in bližino stranke – na račun učinkovitosti in stroškov. To pa pomeni višjo inflacijo.

Vse našteto nosi svoje stroške, ki se bodo odrazili tudi v končnih cenah za potrošnike. Ti ukrepi pa bodo povečali predvidljivost in zanesljivost poslovanja z zmanjšanjem disrupcijskih tveganj in motenj v poslovanju ter dobičkonosnosti. V vsakem primeru so v deglobaliziranem svetu nujni, svoje razmišljanje zaključuje Moyo.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar