Gatalo, ReCatalyst: 'Ujeti želimo val naložb v vodik'

Zagonsko podjetje ReCatalyst, ki je nastalo z odcepitvijo raziskovalnega projekta na Kemijskem inštitutu, je doslej zbralo tri milijone evrov zagonskih sredstev in letos dobilo naziv startup leta. V prihodnjih letih želijo postaviti tovarno in z velikimi kupci, ki prihajajo predvsem iz avtomobilskega sektorja, ujeti val velikih naložb v razvoj vodikovih gorivnih celic.

Matija Gatalo, soustanovitelj in tehnični direktor ReCatalysta, je v pogovoru za Bloomberg Adria ocenil, da so sprva predvsem tipali teren, nato pa začeli aktivni cikel zbiranja sredstev. Trenutno je njihova proizvodnja še laboratorijska, a v nekaj letih želijo postati dobavitelj pomembnih avtomobilskih proizvajalcev.

Vaša podjetniška pot se je začela pred dvema letoma, ko je iz projekta na Kemijskem inštitutu nastal ReCatalyst. Letos ste postali startup leta. Kako zahteven je bil prehod iz raziskovalne v podjetniško sfero?

Zgodba se je začela že leta 2019, ampak je nekaj časa trajalo, da smo sploh ustanovili svoje podjetje. Vsaka zgodba je unikatna in se nam na začetku niti ni splačalo ustanavljati svojega podjetja. A nato smo prišli do neke kritične točke, ko je bilo treba narediti tak korak.

Leta 2019 sem naredil doktorat, za katerega sem potreboval štiri leta. Ta preobrazba v podjetnika pa je trajala tudi približno štiri leta. In z vidika težavnosti lahko rečem, da je bilo, kot da bi naredil še en doktorat. Pot razvoja je bila zelo razgibana, šli smo čez izobraževanja, treba je bilo preobraziti ne samo moje, ampak našo celotno raziskovalno zgodbo v podjetniško. Poslušati moraš stranke oziroma kupce in razumeti njihov problem.  

Kaj pa je bila ta kritična točka, ko je postalo jasno, da je treba ustanoviti podjetje?

Šlo je za to, katere korake moramo storiti, da sploh lahko odpremo podjetje. V prvih dveh letih smo bolj ali manj hodili na podjetniške delavnice, predavanja, predstavitve. Tipali smo teren. Nato pa smo ugotovili, da če bomo hoteli dejansko izdelek prodajati strankam, če se bomo želeli prijavljati na razpise, bomo potrebovali podjetje.

Razvijate katalizatorje naslednje generacije za vodikove gorivne celice. Kateri problem za naročnike naslavlja vaš izdelek, s čim se razlikujete od konkurence?

Za pretvorbo kisika in vodika v elektriko je potreben katalizator. Ta je kot procesor v računalniku, ključna komponenta. Težava, ki se pri tem postopku pojavi, je potreba po platini, ki je zelo redka in draga kovina. Ker je nimamo dovolj, je treba porabo platine v gorivnih celicah optimizirati.

Naša rešitev je nov proces priprave katalizatorjev. Patentirali smo proces, ki doslej še ni bil znan in omogoča precej boljši izkoristek platine. Imamo izdelek, ki pa ga še ne moremo serijsko proizvajati.

Za postopek patentiranja je šlo veliko sredstev, vendar je bilo to nujno, kar smo ugotovili tudi v pogovorih z vlagatelji. S prvimi resnimi strankami že sodelujemo. Cikli so zelo dolgi in mi smo na začetku poti, da postanemo njihovi dobavitelji.

Koliko strank pa trenutno imate? Kakšen je profil vaših naročnikov?

Večina naših strank so velika multinacionalna podjetja, ki imajo več kot 10 tisoč zaposlenih. Večinoma gre za avtomobilsko industrijo. Ko govorimo o številkah, lahko rečem, da imamo okoli 20 strank. Je pa večina od teh za sposobna zakupiti našo celotno bodočo proizvodnjo.

Pravite, da svojega produkta še ne morete serijsko proizvajati. Kako velika pa je zdaj vaša proizvodnja?

Trenutno je še vse na laboratorijski ravni. Na eni strani imamo nove produkte, na drugi nov proces. Razvijamo platformo za proizvodnjo različnih katalizatorjev za gorivne celice. Na dolgi rok želimo potencial izkoristiti tudi pri proizvodnji vodika in pri drugih vidikih dekarbonizacije energetike in transporta. To je tudi cilj trenutnega investicijskega kroga in projekta Transition, da pripeljemo tehnologijo do ravni, na kateri bo pripravljena za industrializacijo.

STA

 

Približno v naslednjem letu oziroma čez leto in pol bomo projekt pripeljali do pilotne proizvodnje. Nato pa bomo na podlagi dosežkov iskali vlagatelje, da financiramo gradnjo serijske proizvodnje.

Doslej ste bili uspešni pri zbiranju zagonskega kapitala. Koliko ste že zbrali?

Do danes smo zbrali približno tri milijone evrov, če v to prištejemo še 300 tisoč evrov, ki smo jih zbrali pred semensko fazo. Večino smo zbrali v zadnjih nekaj mesecih. Na začetku projekta pa sva s soustanoviteljem Tomažem Bizjakom vse zalagala z lastnimi posojili. Prvič smo del sredstev, sicer majhen, dobili tudi Slovenije. Kljub temu smo veseli, da imamo končno kapital iz Slovenije.

Rekli ste, da čez leto ali dve načrtujete postavitev tovarne. Koliko sredstev vas bo to stalo, kakšni so vaši načrti?

Gre sicer še za zelo okvirne ocene, a tudi o tem moramo že razmišljati, saj želijo vlagatelji že v tej fazi videti, da imaš vizijo razvoja. Prišli smo do ocene, da bi nas to stalo okoli 15 milijonov evrov. To bomo zbrali relativno hitro. Bolj pa bo ključno vprašanje, s kakšno težavo bomo prišli do želenih predhodnih mejnikov z razvojem tehnologije in trga. Vedno obstajajo napovedi, kako hitro bo trg rastel, a vedno se lahko zgodi, da bomo potrebovali leto dni več, da bo trg prevzel takšne količine proizvodov, kot jih želimo mi proizvajati.

Ker smo zasledovali predvsem evropske projekte in investitorje, smo morali vedno pokazati več od konkurence, da so nam verjeli, da si to tudi zaslužimo. Z vidika ustvarjanja evropske zgodbe in komuniciranja z velikimi podjetji je bilo to, da smo iz Slovenije, slabši vidik. Rekli so nam, "če bi bili Nemci ali Švicarji, bi že imeli investicije".

Pravite, da v Sloveniji ni kritične infrastrukture, ki bi omogočila hitrejši razvoj zagonskih podjetij. Kaj sami pogrešate?

Trenutno najemamo prostore na Kemijskem inštitutu in lahko smo veseli, da imamo sploh to možnost, da nekje začnemo. Slovenska infrastruktura namreč še ni pripravljena na take tipe laboratorijev, kot jih mi potrebujemo. V tujini je tako, da je imajo tako imenovane znanstvene parke, kjer je vsa potrebna infrastruktura, ki samo čaka na zagonska podjetja, ki prihajajo s takšnih institucij, kot je Kemijski inštitut.

Ne trdim, da je povsod boljše, a obstajajo države, kjer so pogoji boljši. Investitorji pa preračunavajo tudi tveganja in med temi je tudi to, da ne boš mogel dobiti prostorov, kadrov, in kako dolgi so postopki. In to je lahko določeno merilo, ki jih lahko odvrne od naložbe v podjetje.

Nekateri pravijo, da bo vodik energent prihodnosti. To najbrž obeta velike priložnosti za rast v prihodnje.

Evropa se zaveda, da so te tehnologije dovolj razvite, da so pripravljene za serijsko proizvodnjo. A vsak takšen razvoj tehnologije tudi veliko stane, zato je Evropa sklenila za to nameniti veliko subvencij in spodbud. In mi poskušamo skočiti na ta vlak. Do leta 2030 bomo prišli do točke, ko bodo podjetja že lahko proizvajala nekaj deset tisoč tovornjakov in avtomobilov na vodikove gorivne celice.

Za Slovenijo težko napovedujem, kako se bodo ti trendi razvijali. Običajno pa je tako, da Slovenija vedno malo počaka, da nekje drugje preveri, da zadeva deluje, in nato vstopi na ta vlak.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar