Boštjan Skalar, GOIS: 'Cilj obrambne industrije je izdelati čim več končnih produktov'

Grozd obrambne industrije Slovenije (GOIS) združuje 58 obrambnih podjetij, ki zaposlujejo približno 5.000 ljudi in ustvarijo skoraj milijardo letnega prihodka. Tako je domača obrambna industrija v primerjavi z evropskimi velikani, pa tudi drugimi domačimi industrijskimi panogami, nišna.

Toda direktor krovne organizacije Boštjan Skalar meni, da je prav to njen glavni adut. "Tuji partnerji cenijo prilagodljivost, inovativnost in visoko stopnjo tehnološke razvitost naših podjetij," povzame. Na roke jim gre tudi zaostrena varnostna situacija, ki države članice Evropske unije sili k višanju izdatkov za obrambo.

Med njimi je tudi Slovenija, ki je lani za obrambo namenila 1,31 odstotka BDP. Za modernizacijo Slovenske vojske pa letos namenja 23 milijonov evrov, pri čemer je poudarek na razvoju lastnih proizvodnih in razvojnih zmogljivosti.

Potencial je temu primerno velik, ocenjuje Skalar. Svoje napovedi podkrepi z oceno, da domača podjetja zaradi tehnološke naprednosti produktov, kot so brezpilotni letalniki, ustvarjajo sorazmerno večje prihodke in dodano vrednost na zaposlenega. "V obrambni industriji že danes dosegamo 95 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega," poudarja, kar je zelo blizu splošnemu cilju države 100 tisočakov do izteka desetletja. Glede doseganja 10-odstotnega deleža obrambne industrije v domačem BDP v naslednjih letih pa je optimističen. 

Z novim letom ste postali direktor GOIS – kakšni so vaši načrti za to pomembno združenje?

Ker imam kar nekaj izkušenj iz članskih organizacij, se mi zdi pomembna vidnost. Se pravi vidnost GOIS in posledično njegovih članov. Menim, da to vpliva na uspešnost podjetij.

Želim si bolj strukturiranega pristopa v smislu organiziranja in izvajanja nekaterih aktivnosti. Naj samo omenim, da smo imeli pred nedavnim slovensko-nemški dan obrambne industrije, ki je bil zelo uspešen.

Želel bi si tudi še več podobnih dogodkov z drugimi državami, več sodelovanja z institucijami, kot sta zveza Nato ali evropska obrambna agencija EDA. Takšno povezovanje po moji oceni za naša podjetja v panogi prinaša več projektov, pripomore k oblikovanju konzorcijev in k razvojnemu napredku.

Glavni cilj razvoja industrije je seveda izdelati čim več lastnih produktov doma. Pri tem imam v mislih zadovoljevanje potreb Slovenske vojske, kasneje pa seveda tudi tujih partnerjev.

Omenjate tudi tujino, zato me zanima, kakšen je tam potencial slovenskih obrambnih podjetij?

Seveda ne moremo enačiti potenciala slovenskih obrambnih podjetij z drugimi v Evropi, saj so ta bolj nišna. Lahko pa glede na omenjeno srečanje z nemškimi partnerji povem, da je veliko zanimanja za sodelovanje in je bilo danih kar nekaj konkretnih predlogov. Zvrstilo se je 170 dvostranskih srečanj med domačimi in nemškimi podjetji, pri čemer se jih je velika večina nanašala na vprašanje nadaljnjega razvoja in sodelovanja.

Bloomberg Adria/Bojan Žalec

 

Zavedati se je treba, da so naša podjetja v številnih primerih razvojni partnerji večjih evropskih koncernov. Pri teh izdelkih pa ne gre nujno vedno samo za obrambo, ampak pogosto za produkte za dvojno rabo, torej tudi civilno. Prednost oziroma potencial domačih podjetij je namreč njihova visoka tehnološka razvitost, pri čemer so tudi prilagodljiva ter inovativna. Mislim, da to tuji partnerji prepoznavajo in cenijo.

Kakšni pa so konkretno najpomembnejši projekti oziroma poudarki slovenske obrambne industrije?

Gre za projekte v okviru ministrstva za obrambo, saj so oni pogosto tudi naročniki in zato namenjajo določena sredstva. Tu imamo oborožitveno postajo Mangart 25, ki nastaja v okviru konzorcija pod vodstvom podjetja Valhalla Turrets. Zraven pa sodelujejo partnerji Guardiaris, Ash, Carboteh in nekateri drugi.

Intenzivno poteka tudi razvoj brezpilotnega letalnika za kemično in radiološko detekcijo CBRN (kemične, biološke, radiološke in nuklearne grožnje), pri katerem so dejavna podjetja Arctur, C-Astral, Onedrone, IOS in Milsistemika.

Veliko se dogaja na področju protidronske zaščite v izvedbi ajdovskega podjetja Timtec. Nastaja tudi šestkolesno hibridno vozilo brez posadke VEPKOV z različnimi oborožitvenimi moduli. Omenil bi še nadgradnjo jugoslovanskega tanka M84 ter še veliko drugih razvojnih projektov, ki predstavljajo visokotehnološke produkte z visoko dodano vrednostjo.

To so resda domači projekti, ampak podjetja si s tem gradijo ugled in reference za delovanje na tujem. Verjamem, da se bodo lahko na tak način vključevala tudi v mednarodne projekte.

Ravno glede pojavljanja na obrambnih sejmih me zanima vaša strategija, saj gre za pomemben del mozaika prodora na tuje trge. O tem kot o enem ciljev vlade na področju razvoja industrije je ne nazadnje v našem nedavnem intervjuju govoril minister za obrambo Marjan Šarec. Kako dejaven je tu GOIS?

Drži. Namera je, da se ti sejmi dvignejo na višjo raven. Želimo sprožiti resne pogovore za organizacijo regijskega sejma, ki bi bil podprt s konferenco, na kateri bi naslavljali aktualne tematike. To bi lahko bili kibernetska varnost ali pa umetna inteligenca na področju obrambnih produktov. S tem bi lahko pritegnili mednarodne koncerne, s čimer bi Slovenijo na tem področju postavili na zemljevid.

Lahko vam povem, da je pristojno ministrstvo zelo odprto za sodelovanje v tem pogledu. Ideja je, da se oblikujejo in izvedejo delegacije v sklopu ministrstva, vlade ali predsednice države, prek katerih bi se ta industrija predstavljala po svetu. Junija bo v Parizu denimo sejem Eurosatory, kamor se odpravljamo skupaj z agencijo Spirit in ministrstvom za obrambo in kjer bomo predstavili konkretne dosežke slovenske obrambne industrije.

Res je, da smo majhni, a se ne smemo ustrašiti izziva. Smo inovativni, imamo visoko dodano vrednost. Trenutno obrambna industrija ustvarja približno dva odstotka domačega BDP. Toda, kot vidite, trendi zaradi varnostnih razmer v Evropi in drugod rastejo. Osebno menim, da smo lahko bistveno večji, na kar nakazuje prav velika dodana vrednost na zaposlenega. Trenutno smo v obrambni industriji pri 95 tisoč evrih. To številko si je država v drugih panogah zadala doseči do leta 2030, mi pa jo skorajda dosegamo že danes.

Tudi obrambna industrija je podobno kot druge industrijske panoge pri nas izvozno usmerjena. Podjetja ustvarijo okoli milijardo evrov prihodkov, pri čemer je velik del njihove produkcije namenjene izvozu.

Depositphotos

Kateri pa so glavni izvozni trgi?

Ti so v glavnini še naprej lokalni oziroma regionalni. Območje Zahodnega Balkana, pa seveda tudi Nemčija in podobni trgi. Odpirajo se tudi drugi pomembni mednarodni trgi, kot je Azija. Tudi v Afriki imamo kar nekaj sporazumov, navedel bi še Turčijo. Veliko zanimanja poleg Nemcev kažejo Francozi, pa tudi Britanci.

Seveda ni vedno mogoče ugoditi vsem željam in potrebam, a priložnosti so tudi pri vstopanju v razvojna partnerstva. S tem se lahko domača podjetja vključujejo v mednarodne dobavne verige in imajo od tega znatne koristi.

Državni sekretar ministrstva za obrambo Damir Črnčec je izrazil željo doseči raven sodelovanja med nemško in slovensko obrambno industrijo, ki bi bila na ravni avtomobilske – je to realen cilj, če vemo, da avtoindustrija pomeni 10 odstotkov BDP? Kdaj bi ga lahko dosegli in na katerih področjih?

Seveda bi si vsi želeli, da se to čim prej uresniči. Cilj, ki ga omenjate, je na daljši rok uresničljiv. Industrija je trenutno v trendu razcveta, na kar kažejo tudi številke, o katerih sva že govorila.

Vsi ti dejavniki in splošna varnostna ter geopolitična situacija v svetu odražajo realne možnosti za povečanje tržnega deleža in posledično približanje cilju 10 odstotkov. Kot veste, so skladišča orožja po Evropi prazna in iščejo se načini, s katerimi bi okrepili zmogljivosti.

Kot sem že omenil, se naša podjetja osredotočajo na visokotehnološke rešitve, ki po drugi strani prinašajo večje prihodke in višjo dodano vrednost. Seveda pa ni vedno enostavno razlikovati med izdelki za civilno in obrambno industrijo.

Omenili ste strelivo, ki ga primanjkuje Ukrajini. Bruselj mrzlično išče načine, s katerimi bi okrepil evropsko produkcijo te kritične komponente, pri čemer pa za zdaj ni najbolj uspešen. Tudi pri nas se veliko govori okoli tega in podjetja so izkazala zanimanje, vendar konkretnih premikov doslej ni bilo. Je vzpostavitev domačih proizvodnih zmogljivosti za strelivo po vašem realna, izvedljiva?

Tega ne morem komentirati, saj je to stvar odločitve države. GOIS v zvezi s tem nima podatkov ali navodil.

Ampak vseeno so podjetja, ki tvorijo GOIS, jasno izrazila zanimanje za omenjeni projekt.

Podjetja zanima vsak posel ali projekt, ki bo pripomogel k okrepitvi poslovanja in razvoja. Se je pa zaradi vojn in splošno slabše varnostne situacije pojavila potreba po različnih produktih, kot so protidronska zaščita, dobava dronov, artilerija, oklepna vozila. Prav tako je splošno znano, da so skladišča po Evropi prazna in da se pojavlja velika potreba po strelivu. Ampak o tem, kakšna bo odločitev vlade pri tem, ne želim špekulirati.

Kaj pa ideja o državnem obrambnem podjetju, nad katero se očitno navdušuje vlada?

Tudi to je odločitev vlade, o kateri ne bi želel govoriti. Lahko pa vam povem, da je v Evropi okoli četrtina obrambnih podjetij v državni lasti. Preostlo so zasebni subjekti, ki pa lahko imajo državne lastniške deleže. Nekega pravila, kot kažejo ti podatki, torej ni.

Bloomberg Adria/Bojan Žalec

 

Ste zadovoljni z odnosom med obrambnimi podjetji in državo oziroma ministrstvom, ki je v vaši panogi pravzaprav ključen? Kaj pravijo vaši člani?

Ne bom rekel, da je izvrsten, je pa zelo dober. Ocenjujem, da je k temu veliko pripomoglo poslabšanje varnostnih razmer, v smislu, da je postalo jasno, da moramo delati z roko v roki.

Vrata našim članom na ministrstvu za obrambo so vedno odprta, nekatere ovire pa se odpravljajo vnaprej. V praksi to pomeni, da se težavam lahko v veliki meri izognemo že v izhodišču in tako do njih ne prihaja v razvojni fazi. To dosegamo z izobraževanji; eno bo v kratkem izvedeno na področju standardizacije.

Nadalje lahko naši člani uporabljajo testne poligone Slovenske vojske in druge zmogljivosti za testiranje nekaterih izdelkov. Velik poudarek dajemo razvoju in raziskava,. Kot veste, se za to namenja vse več denarja. Prav ti projekti, ki sem jih omenil na začetku, so recimo reprezentativen dokaz tega partnerstva.

Pomembno je tudi, da se pripravi ustrezne dokumente, ki bodo opredelili nadaljnji razvoj obrambne industrije. Pred nedavnim je ministrstvo predstavilo tri strateške dokumente v državnem svetu. Ti sicer posredno naslavljajo obrambno industrijo, ampak manjka krovni dokument, kot ga poznamo recimo v drugih evropskih oziroma predvsem zahodnih državah. Z njim bi naslovilu razvoj panoge.

Naši člani predvsem pričakujejo jasno zastavljene cilje oziroma potrebe vojske na dolgi rok, saj to neposredno vpliva na razvoj produktov. Želja je namreč, da se proizvaja čim več končnih produktov. No, saj se roko na srce premika tudi tu. Menim, da bomo počasi le dosegli napredek. Pripravljajo se katalogi izdelkov obrambne industrije. Ne nazadnje bo v prostorih, kjer sediva, v kratkem nastal razstavni salon naših članov.

Sodelovanje se krepi in podjetja imajo vsako leto na sestanku s predstavniki ministrstva možnost izraziti svoje poglede in predloge, česa si želijo, kakšne produkte bi razvijali, kje bi jih preskusili.

Posodobili bomo tudi krovni sporazum med GOIS in ministrstvom, v katerem bomo zapisali, da se več sredstev nameni promociji. Kot rečeno, si želimo skupnih nastopov države in podjetij na sejmih ter možnosti, da se predstavijo tudi s konkretnimi izdelki. Denimo nekega vozila z raznimi oborožitvenimi sistemi in podobno.

Naši člani so to željo države po sodelovanju prepoznali in sprejeli, tako da delijo povratne informacije in so odzivni. To je ne nazadnje tudi pot do sklepanja novih poslov. Mislim, da je to hkrati dober premik v smeri zasledovanja omenjenega desetodstotnega deleža BDP.

Omenili ste tudi dvojno rabo izdelkiv obrambne industrije, se pravi tudi v civilne namene. Kje prihaja do takšnega prekrivanja in kakšne so prednosti?

Govorila sva o avtomobilski industriji, kjer je veliko znanja uporabljenega tudi tu. Podobno je z elektroniko. Seveda pa je lahko prehod tudi v obratni smeri, saj je veliko produktov obrambne industrije, ki se uporabljajo v primeru naravnih nesreč. V tem oziru so denimo zelo uporabni droni, ki se uporabljajo tudi za opazovanje oziroma snemanje terena za kmetijstvo, kartografiranje in podobno. Potem so tu vozila, posebni transporti in še kaj.

Ta dvojna raba je pomembna, saj med povečanim svetovnim povpraševanjem manjši narodi lahko ostanejo na repu dobavnih verig velikih.

Slovenija podobno kot druge države povečuje obrambna sredstva, za posodobitve in modernizacijo bo ministrstvo letos namenilo 23 milijonov evrov. Kam vse, v katere projekte, se stekajo sredstva?

Nekaj sem jih že omenil, vendar pa se z vidika zmogljivosti spodbuja konzorcije, ki bi v prihodnje lahko dobili tudi mednarodni predznak. To je eden od ciljev, ki ga s temi vložki zasleduje tudi ministrstvo. Ko se nam bo posrečilo uresničiti nekaj takšnih projektov, bodo to zelo dobre reference za preboj na mednarodne trge.

Članstvo v Natu ima zato za našo državo številne prednosti, ki niso samo varnostne. Sam zastopam domačo obrambno industrijo v industrijski skupini Nata in prek tega kanala imamo dostop do mednarodnih velikanov. Vem, da iščejo posebna, nišna tehnološka znanja, kjer so dejavna in uspešna naša podjetja.

Bi pa poudaril, da tu ne gre samo za izdelke, ampak tudi storitve, optimizacijo procesov, internet stvari, komunikacije in podobno. Tudi tukaj so naši člani zelo konkurenčni.

Ne nazadnje imamo podjetje Dewesoft, ki je dejavno na področju vesoljske tehnologije in je neposredno vezano na obrambno panogo. Svoje produkte prek ameriške vesoljske agencije Nasa namreč pošilja tudi v vesolje.

Ukrajinska vojna je Evropo in njeno obrambno industrijo ujela na levi nogi, zato ta zdaj poskuša mrzlično nadoknaditi zamujeno. Je lahko to prednost za domača podjetja, saj tudi veliki in bolj razviti nimajo velike prednosti in je tako prečka postavljena enako visoko za vse?

Dolga leta se res ni dovolj vlagalo v krepitev zmogljivosti, saj so bili vsi prepričani, da do večjega konflikta ne bo prišlo. Zaradi 77. člena zakona o obrambi domača obrambna industrija sicer ne izvaža v Ukrajino, a dejstvo je, da se potrebe v Evropi zaradi tega povečujejo. Je pa res, da Slovenija, tako kot številne druge države, ne dosega dvoodstotnega praga deleža BDP za obrambo.

Trenutne varnostne razmere kažejo, da nimamo več časa za oklevanje, a pozitivne posledice tega se bodo odrazile tudi pri razvoju domače industrije. Razmere niso najboljše, se pa krepi politična volja v smeri povečevanja proizvodnih zmogljivosti. To ne nazadnje odraža dogajanje v Evropski komisiji, kjer skrb za obrambo oziroma varnost stopa v ospredje.

Pojavlja se denimo potrebe po povečevanju mobilnosti [iniciativa military mobility], kjer se poskuša povečati zmogljivosti za premike težkih vozil in hkrati preučuje, kakšna je prometna infrastruktura za njihov transport.

Ni pomembno zgolj izpopolniti zmogljivosti, ampak tudi zagotoviti hitre in učinkovite premike opreme. Tu je ključna logistika, kjer imamo spet dejavnih kar nekaj domačih podjetji.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar