Življenje po nogometu: 'Ko nisi več zanimiv, te klubi pustijo na cedilu'

Kariera profesionalnega nogometaša je razmeroma kratka. Ko pride čas za slovo, se morajo številni spoprijeti z novimi izzivi in poiskati drugačen vir prihodka, življenje pa se jim skoraj čez noč postavi na glavo. Nekateri so pri tem zelo uspešni in življenje po športni karieri načrtujejo precej prej, spet drugi potrebujejo več časa in pomoči, da se postavijo na noge.

Upokojitev prinaša težave, kot so iskanje novega cilja in prilagajanje na novo življenje brez vsakodnevne discipline in mednarodnih potovanj, ki so bili del njihove rutine. Kljub temu lahko to obdobje ponudi tudi priložnosti in odpre vrata novih kariernih priložnosti.

"Ko se igralska kariera konča, nastopi negotovost in občutek strahu," je povedal Denis Šme, strokovni sodelavec Arena Sporta in nekdanji branilec, ki je v karieri zaigral za več slovenskih prvoligašev. "Vedno imaš nekaj odprtih vrat, vendar je prisotna negotovost, katera boš odprl," pa je povedal Nejc Vidmar, nekdanji vratar in strokovni sodelavec Arene Sporta.

Z Denisom Šmejem in Nejcem Vidmarjem smo se pogovarjali o težavah, s katerimi se nogometaši spopadajo ob koncu igralske kariere, kariernih možnostih in varčevanju med igranjem.

Arena Sport

 

Igralsko kariero sta končala pred kratkim. S kakšnimi težavami sta se soočala?

Denis Šme: V prvi fazi je največ negotovosti, saj imaš kot profesionalni športnik ustaljen ritem, v katerem se dobro počutiš. Ko se naenkrat to končna, nastopi negotovost in občutek strahu, češ, kaj pa zdaj, kaj me čaka. Težko je popolnoma zapustiti nogomet, saj si to počel vse življenje. Logična posledica tega je, da se večina igralcev poda v trenerske vode in se cikel nogometnega življenja nadaljuje, saj gre za zelo podobno dnevno dinamiko.

Nejc Vidmar: Občutek imaš, da nimaš kontrole nad tem, kar se dogaja in kar se bo zgodilo. Kot igralec in aktiven člen kluba ali reprezentance imaš fokus, ko pa tega ni, slika ni več jasna. Vedno imaš nekaj odprtih vrat, vendar je prisotna negotovost, katera boš odprl.

Katera so optimalna leta za upokojitev?

Nejc Vidmar: Upokojitev je osebna odločitev. Nekateri se upokojijo zaradi poškodb, drugi zaradi neigranja. Razlikuje se tudi od države do države in okoliščin: v bolj nogometni državah starejše igralce bolj cenijo in niso pod pritiskom, da se upokojijo. Trenutno smo znani po tem, da imamo najmlajšo enajsterico v Evropi, kar lahko vidijo starejši nogometaši in si rečejo, da nimajo v športu več kaj iskati. Kljub temu pa ni idealnega časa za upokojitev. Odločitev je odvisna tudi od motivacije.

Denis Šme: Sam sem se upokojil razmeroma zgodaj, pri 28 letih. Nekateri pravijo, da so to najboljša leta, vendar sem bil zaradi težav s poškodbami primoran sprejeti to odločitev. Ko pogledam nazaj, mi ni žal in sem hvaležen, da je bil prehod iz ene poti v drugo hiter in brez zapletov. Nisem zagovornik prisilnega podaljševanja kariere. Nekateri nogometaši si profesionalno kariero podaljšujejo do 40. leta, ko je igralec še vedno mlad, vendar ne dovolj za nov karierni začetek, saj ti v teh letih začne primanjkovati življenjske energije, ki je potrebna za nov začetek. Pri upokojitvi nekega pravila ni; najbolj je pomembno, da se ravnaš po notranji intuiciji in sprejmeš zase najboljšo odločitev.

Bi klubi lahko naredili več za igralce?

Nejc Vidmar: Klubi in družba nasploh, saj menim, da je to področje zelo pusto. Športniki temu rečemo 'cirkus efekt': dokler si zanimiv, vroč in dober, si slonček pod žarometi, ko pa več nisi dovolj dober, zanimiv in si poškodovan, te pred cirkusom pustijo osamljenega. Nekateri so zaradi vrhunske kariere še vedno zanimivi in to izkoristijo, 95 odstotkov nogometašev pa je navadnih športnikov in bi potrebovali podporo klubov, ki bi jih med kariero lahko angažirali za nešportne zadeve. 

Denis Šme: Vse se začne in konča pri denarju. 80 odstotkov igralcev, ki trenutno igrajo v prvi slovenski ligi, živi iz rok v usta. V slovenski ligi ni pogojev, da bi si igralci lahko ustvarili eksistenčno varnost, saj si prihodka, ki ga dobijo od kluba, ne morejo dati na stran za boljše čase. Veliko fantov vse življenje posveča nogometu in ob koncu kariere nimajo ne privarčevanega denarja ne znanja, da bi lahko naredili mehak prehod drugam. Ne moreš 1. junija končati z nogometom, 5. pa se zaposliti drugje. Za ta prehod je potreben čas in denar – tukaj nastopi stiska.

Nejc Vidmar: Organizirali bi lahko kakšne konference in izobraževanja ter predavanja nekdanjih uspešnih športnikov, na katerih bi lahko iz prve roke slišali izkušnje teh, ki so kariero pred kratkim končali in kako so se s tem spopadali. Ko je nogometaš osredotočen na športne rezultate, ga je težko prisiliti v razmišljanje o času po koncu profesionalne kariere. Komaj po koncu kariere vidim, koliko prostega časa sem imel v igralskih dneh. Seveda sem imel treninge, priprave na trening, terapije in družino, vendar mi je ostalo ogromno časa, ki bi ga lahko porabil. Zdaj, ko delam drugje, mi vedno zmanjkuje časa.

Veliko športnikov po karieri 'propade'. Kako bi lahko to preprečili? V Združenem kraljestvu bo pri tem pomagala država.

Denis Šme: Zelo je odvisno od adrenalina, ki so ga igralci vajeni med profesionalno kariero. Država lahko naredi vse, vendar če upokojenemu igralcu manjka adrenalina, ki ga je bil vajen s polnih stadionov, lahko to nadomešča z igrami na srečo. Država lahko ima najboljšo možno zakonodajo, vendar je odločitev posameznikova.

Nejc Vidmar: Če imaš organizacijo, lahko narediš tudi rekreativno, a tekmovalno medijsko ligo, v katero se lahko nekdanji nogometaši vključijo in kjer lahko najdejo adrenalin.

Arena Sport

 

Kakšne so nogometne pokojnine?

Nejc Vidmar: V Sloveniji so bili poskusi, da se to področje prek sindikata nogometašev uredi. Sindikat profesionalnih nogometašev je najmočnejši športni sindikat pri nas, dosegel je določene standarde, enotne pogoje, omogočil dobro zaščito v primeru neplačil in izsiljevanja klubov. Bili so tudi poskusi določenih pokojninskih skladov, vendar je ob dva tisoč evrih plače, kar je normativ v slovenski ligi, težko kaj dati na stran in privarčevati. V Sloveniji je to področje slabo urejeno, v tujini, kjer se igra za večje vsote, pa delujejo pokojninski skladi, prek katerih lahko igralci varčujejo. Če nimaš lastnega sklada, si v Sloveniji prepuščen samemu sebi.

Denis Šme: Ideja sindikatov je bila, da bi se pogodbe prestrukturirale v smislu espejev kot redne zaposlitve, vendar je nogomet tako dinamičen poklic, da ne moreš skleniti takšnih pogodb. Igralcu ne moreš ponuditi pogodbe za nedoločen čas, če nanj računaš za krajše obdobje. Ideja je bila, da bi se plača, recimo tri tisoč evrov bruto, kategorizirala kot plača, ki jo dobi delavec ob redni zaposlitvi. Tako bi se neto prihodek bistveno zmanjšal, čemur igralci niso bili naklonjeni, še posebno tujci, za katere je Slovenija vmesna postaja. Plače so prenizke, da bi govorili o varčevalnih naložbah in pokojninah.

Veliko nogometašev po koncu kariere začne trenirati mlajše selekcije v svojih nekdanjih klubih. Je to nekakšen 'naravni prehod'?

Denis Šme: To je najlažje, saj si kot igralec vajen tega življenjskega ritma in se držiš ustaljenih vzorcev v drugi vlogi, ki ti je dobro poznana. Veliko se jih odloča za takšen prehod, je pa tudi to področje v Sloveniji zelo neurejeno. Ni nikakršnih zagotovil, tudi tam si na espeju in pod še večjimi pritiski kot igralec. Trije ali štirje zaporedni porazi kasneje in lahko kot trener odletiš. Trenerjev je ogromno, v največjih klubih so navadno tujci ali pa že uveljavljeni ljudje, zato je težko priti zraven. Trenerski kruh je izredno zahteven.

Nejc Vidmar: Profesionalni nogometaši so v nasprotju s trenerji zaščiteni. Sam sem po igralski karieri namesto v vlogo trenerja šel v pisarno nad klubom. Kot nogometaš se brez zvez in poznanstev ne moreš neposredno zaposliti v nekem podjetju, saj preskočiš vsa možna usposabljanja in šolanja.

Je na polovici ali proti koncu profesionalne kariere treba narediti načrt, kaj boš počel po koncu kariere?

Denis Šme: Delanje takšnih načrtov na polovici kariere se mi zdi prezgodnje, saj prihajaš v najpomembnejša leta kariere, v katerih se obrestuje polno posvetiti karieri in uspehu ter izbiri klubov. V drugi polovici kariere si je treba zagotoviti varnost, ko kot igralec vidiš, da nisi več enako hiter in se ti regeneracija telesa podaljša.

Kakšne nasvete bi podala športnikom, ki se približujejo koncu kariere, kako si zastaviti načrt za čas po koncu kariere?

Denis Šme: Med kariero ne padite v sivo cono dnevnega rituala in obtičite pri osebnostnem razvoju. Treba je delati na sebi, ne samo fizično in kondicijsko, temveč se je treba razvijati tudi na drugih področjih, ki ti bodo kot športniku prišli prav po koncu kariere. Šola ne zagotavlja ničesar, če pa si izdelana osebnost v drugih segmentih, ti bo po koncu kariere lažje, saj imaš izkušnje in delovne navade, ki ti jih šport da.

Nejc Vidmar: Če porabiš določen odstotek svoje energije za razmišljanje, kaj bo po karieri, ne prideš do polnega potenciala na športni plati. Biti moraš radoveden, iskati stvari, ki te zanimajo, saj iz hobija lahko nastane marsikaj. Živimo v dobi družbenih omrežij in marketinga, zato bi lahko marsikateri športnik delal na lastni blagovni znamki. Če bi vsak športnik delček svoje energije, ki jo porabi za prostočasne aktivnosti, namenil razmišljanju o tem, da bi se lahko delala velika razlika po karieri. Je pa seveda težko, saj je sistem narejen za to, da si osredotočen le na rezultat. Tukaj bi morali prepričati športnike, da je rezultat kratkoročna stvar in da igralska kariera ne traja vse življenje. Kariera ni življenje, je le delček tvojega mozaika.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar