Matjaž Berčon: 'Krize nas opomnijo, kako odvisni smo od nafte in transporta – odpovemo že pri samooskrbi'

Slovenija se po deležu ločeno zbranih komunalnih odpadkov uvršča v sam vrh Evropske unije, vendar to po besedah direktorja Komunale Kranj Matjaža Berčona še zdaleč ne pomeni, da je sistem optimalen. Glavni izzivi ostajajo – od naraščajočih količin odpadkov do pomanjkanja sistemskih spodbud za zmanjševanje porabe in učinkovitejše ravnanje z viri.

V pogovoru za Bloomberg Adria Berčon poudarja potrebo po nadgradnji obstoječega modela, tako na zakonodajni kot na infrastrukturni ravni, ter opozarja, da bi morali uporabnike za odgovorno ravnanje nagrajevati. Dotakne se tudi širšega konteksta, zlasti odvisnosti od surovin, transporta in energije, ki jo trenutne globalne razmere znova postavljajo v ospredje.

Med pomembnejšimi projekti omenja Park Zarta, osem milijonov evrov vredno investicijo v trajnostno infrastrukturo, ki naj bi združevala energetsko učinkovitost, krožnost in nove pristope k upravljanju virov. Hkrati Komunala Kranj s pilotnim projektom tehtanja odpadkov uvaja podatkovno podprt pristop, ki bi lahko v prihodnje omogočil tudi pravičnejši sistem obračunavanja.

Kako ocenjujete trenutno raven okoljske ozaveščenosti v Sloveniji na področju ravnanja z odpadki v primerjavi z drugimi državami EU?

Slovenija ima zelo dobro razvit sistem zbiranja odpadkov od vrat do vrat – v letu 2025 smo ločeno zbrali več kot 77 odstotkov komunalnih odpadkov, kar nas uvršča v vrh najboljših držav v Evropi. Na območjih, kjer Komunala Kranj izvaja javno gospodarsko službo zbiranja odpadkov, se lahko pohvalimo, da smo v letu 2025 na izvoru ločili kar 80 odstotkov vseh zbranih komunalnih odpadkov.  

Vendar trenutni sistem zbiranja odpadkov v Sloveniji poteka tako, da vso plastiko in pločevinke odlagamo v en zabojnik, šele nato pa se v sortirnicah izvede nadaljnje ločevanje. Menim, da je čas, da naredimo korak naprej in obstoječi zabojnik za embalažo razdelimo. S tem bi dosegli boljše ločevanje materialov, večjo kakovost reciklata, znižanje stroškov predelave ter predvsem poskrbeli za bolj trajnostno gospodarjenje z odpadki. Na eni strani država zamuja z uvedbo proizvajalčeve razširjene odgovornosti, ki bi lahko posredno razbremenila vse deležnike in vplivala na manj embalaže, dane na trg. Po drugi strani pa je na mizi odprt predlog ministrstva za uvedbo kavcijskega sistema, ki bi finančno nagradil tiste, ki pravilno ločujejo in oddajajo odpadke.

Med proizvajalci, trgovci in potrošniki je treba tako ali drugače vzpostaviti zavest o pravilnem ločevanju in jih za to nagraditi. Vsak od nas je namreč bolj motiviran, če je za svoje delo in prizadevanje nagrajen. Trenutni sistem, pa naj bo še tako dober, ljudi ne spodbuja dovolj, saj vsi skupaj zbiranje in odvoz odpadkov dojemamo kot še en dodaten strošek.

Kje torej vidite glavne zastoje: pri zakonodaji, infrastrukturi ali vedenju uporabnikov – in kaj bi bilo treba spremeniti najprej, da bi sistem dejansko naredil korak naprej?

Kot rečeno, pogrešam odločitve pristojnih, v našem primeru ministrstva za okolje. Naj bo to finančna prisila zavezancev skozi razširjeno proizvajalčevo odgovornost ali nagrada uporabnikov skozi kavcijski sistem.

Velik poudarek je namenjen pravilnemu ločevanju in odlaganju odpadkov, vendar to ne sme biti naš edini cilj. Ključno je preprečevanje nastajanja odpadkov z aktivnim spodbujanjem krožnosti – od lažje ponovne uporabe materialov do obvezne uporabe reciklatov v proizvodnji. Sistem mora postati tako preprost in intuitiven, da bo za posameznika trajnostno sodelovanje lažje od pasivnosti. Trenutna kriza, ki se kaže v svetu, je znova priložnost za razmislek. Nenadoma se spet bolj zavedamo, koliko smo odvisni od nafte, transporta. Še njivo težko obdelamo, torej pademo na prvi točki samooskrbe.

Kako se v zadnjih letih spreminjajo navade uporabnikov? Ali opažate dejanski premik k zmanjševanju količin odpadkov ali predvsem boljše ločevanje?

Ločevanje odpadkov postaja samoumevno, vendar pa se še vedno vrtimo predvsem okoli vprašanja kvantitete. Namreč, skupne količine odpadkov iz leta v leto rastejo. Izziv ni le, v kateri zabojnik bo uporabnik odložil odpadek, temveč zakaj je ta odpadek sploh nastal. Tu so premiki k zmanjševanju porabe precej počasnejši, kot bi si želeli. Naš cilj je, da odpadek sploh ne zapusti gospodinjstva, ampak ostane v krogu kot surovina. Do te točke pa nas loči še precejšnja sprememba kolektivne miselnosti.

Čeprav mlajše generacije kažejo več zanimanja za trajnost, v širši družbi še vedno prevladuje potrošniška miselnost "kupi in zavrzi". Infrastruktura in regulativa morata zato postati agresivnejši pri spodbujanju popravil in ponovne uporabe, na primer s pomočjo davčnih razbremenitev in podobno. Trenutno je pogosto še vedno ceneje in lažje kupiti nov izdelek, kot pa staremu podaljšati življenjsko dobo ali mu celo podariti novo življenje (z nadcikliranjem).

Kakšno vlogo imajo komunalna podjetja pri prehodu v krožno gospodarstvo – in kako se v ta kontekst umešča projekt Zarta? 

Od ljudi težko pričakujemo odgovorno ravnanje do okolja, če sami delujemo v potratnih, energetsko neučinkovitih objektih. Zgled mora priti od nas. Kot komunalno podjetje smo neposredno povezani z upravljanjem virov, zato je naša dolžnost, da postavljamo standarde in pokažemo, da je mogoče graditi drugače – bolj premišljeno, bolj učinkovito in z večjo odgovornostjo do okolja. Park Zarta ni le infrastrukturni projekt, ampak simbolni premik v miselnosti javnega sektorja ter zgled zelene in trajnostne gradnje.  

Odločitve smo sprejemali na podlagi najboljših dolgoročnih učinkov. Upoštevali smo celoten življenjski cikel stavbe – od investicije do stroškov obratovanja in vzdrževanja. Ključno je bilo razmerje med dobro arhitekturo, kakovostno gradnjo in energetsko učinkovitostjo ter drugimi vplivi na okolje. Prihranki pri energiji, nižji stroški vzdrževanja in večja energetska neodvisnost morebitno razliko v ceni nadomestijo v razmeroma kratkem obdobju. Trajnost razumemo kot merljiv standard, kot investicijo v stabilnost poslovanja in dobrobit skupnosti, ne kot marketinški dodatek. Objekt ni le gradbena konstrukcija, temveč jasno sporočilo vrednot podjetja.

 

Kolikšna je skupna vrednost investicije v ta projekt in kako je strukturirano financiranje? 

Skupna vrednost investicije znaša osem milijonov evrov. Financiranje temelji na kombinaciji lastnih sredstev (tudi od prodaje prostorov), dolgoročnega zelenega financiranja ter prihodkov iz tržnih dejavnosti. Zaradi trajnostne zasnove projekta smo pridobili tudi ugodnejše pogoje financiranja.

Omenili ste, da naj bi imel objekt nizke obratovalne stroške – katere konkretne rešitve to omogočajo in kako se bo to pokazalo v številkah?

Park združuje energetsko učinkovito leseno konstrukcijo, uporabo recikliranih materialov in ponovno uporabo pohištva ter opreme, s čimer podaljšujemo življenjski cikel predmetov. Prva faza trajnostne gradnje je vključevala novo avtobusno postajališče z e-polnilno infrastrukturo in novo ozelenjeno parkirišče, ki zmanjšuje učinek toplotnega otoka. Obenem smo poskrbeli za energetsko samooskrbo območja, saj kombinacija sončnih elektrarn z na novo nameščenim hranilnikom električne energije zagotavlja nemoteno delovanje tudi v primeru izpada omrežja. Če lahko projekt služi kot referenca za druge javne institucije, smo dosegli širši cilj.

Res je, da je začetna investicija nekoliko višja, vendar so obratovalni stroški občutno nižji. Poleg tega bomo s selitvijo skoraj vse zaposlene združili na eni lokaciji, s čimer bomo letno prihranili stroške na račun voženj med trenutnima lokacijama ter zmanjšali ogljični odtis za najmanj 4.320 kilogramov ogljikovega dioksida na leto. Predvsem pa je takšna stavba manj odvisna od morebitnih energetskih nihanj. Trajnost pomeni tudi večjo stabilnost poslovanja, kar je v interesu vseh uporabnikov naših storitev.  

V objektu načrtujete tudi gostinski in trgovski lokal – ali ste že našli najemnike, kakšno je zanimanje? 

Odzivi so pozitivni, vendar smo pri izbiri skrbni. Želimo partnerje, ki razumejo posebnosti lokacije in bodo s svojo ponudbo dejansko spodbujali kroženje snovi in ponovno uporabo. Čeprav so pogovori še v teku, sem prepričan, da bomo našli rešitve, ki bodo dolgoročno vzdržne tako za najemnike kot za uporabnike Parka.

Kakšna je časovnica Parka Zarta? Kdaj bo v celoti operativen in kdaj pričakujete prve merljive učinke?

S polnimi pljuči bomo zadihali letos oktobra, ko bomo vsi preseljeni na novo lokacijo, je pa v prihodnjih letih predvidenih še kar nekaj novih elementov, ki jih bomo dodajali v ponudbo. Zlasti s področja izobraževanja, akcij ozaveščanja in tudi nekaj infrastrukturnih dopolnitev. Vsebino bomo zagotovo prilagajali potrebam končnih uporabnikov, drugih deležnikov in trendom na področju krožnosti in trajnosti, ki se kar hitro ustvarjajo tudi na novo.

Za podjetje bodo merljivi učinki vidni praktično takoj, že z vidika prihranka časa in drugih stroškov, ki so trenutno povezani z osnovnim delovanjem. Učinki na višji stopnji ozaveščenosti pa so dolgoročni in težje merljivi. Zagotovo bomo veseli vsakega novega uporabnika ali obiskovalca, še posebej zato, ker uvajamo tudi številne nove dejavnosti.

V Kranju pilotno uvajate tehtanje odpadkov na smetarskem vozilu, ki omogoča ločeno tehtanje zabojnikov in digitalno sledenje podatkom po posameznem uporabniku. Katere vpoglede pričakujete iz teh podatkov – in kako bodo vplivali na optimizacijo odvoza ter upravljanje sistema?

Izbira vozila s tehtalnim sistemom je bila strateška odločitev, ki sledi evropskim trendom in smernicam trajnostnega ravnanja z odpadki. Takšne tehnologije komunalnim podjetjem omogočajo natančnejši vpogled v količine zbranih odpadkov in  učinkovitejše načrtovanje procesov zbiranja in odvoza. Z uvedbo novega vozila zato postopoma uvajamo sodobnejši, podatkovno podprt pristop k upravljanju sistema ravnanja z odpadki. Prepoznavanje zabojnikov prek čipov nam omogoča natančno digitalno vodenje evidenc. Tako lahko spremljamo dinamiko praznjenja zabojnikov, optimiziramo logistične poti ter hitreje rešujemo morebitne reklamacije uporabnikov. Sistem tako pripomore predvsem k boljši organizaciji dela in še večji kakovosti storitev.  

Uporabniki bodo imeli koristi od bolje optimiziranih in zanesljivih storitev, na zahtevo pa tudi možnost vpogleda v lastne podatke. Podatki o tehtanju nam bodo pomagali ugotoviti, na katerih območjih so zabojniki pogosto preobremenjeni ali premalo izkoriščeni, kar nam omogoča boljše prilagajanje pogostosti odvozov ali velikosti zabojnikov. Tehnologija omogoča hitrejšo in bolj argumentirano obravnavo morebitnih reklamacij uporabnikov. Zbrane podatke bomo uporabljali tudi za usmerjanje ozaveščanja. Če bomo na nekem območju zaznali večje količine odpadkov ali slabše ločevanje, bomo prebivalce dodatno spodbujali k pravilnemu ravnanju z odpadki.  

Uporabniki naj bi imeli koristi od bolje optimiziranih in zanesljivih storitev. Foto: Komunala Kranj

Projekt temelji na načelu "plačaj, kolikor odvržeš", vendar za zdaj ne vpliva na obračun storitev. Kaj bi se moralo spremeniti na ravni zakonodaje in občinskih odlokov, da bi lahko tak sistem dejansko uvedli v prakso – in kako realen je ta korak v Sloveniji? 

Sistem "plačaj, kolikor odvržeš" (PAYT) je v svojem bistvu resnično pravičen model, saj uporabnika nagrajuje za odgovorno ravnanje. Vendar moramo biti realni: polna uvedba takšnega sistema v Sloveniji bi zahtevala obsežne finančne premike in sistemske spremembe, ki jih je trenutno težko napovedati. Glede realnosti tega koraka v Sloveniji sem zmeren optimist. Menim, da je prehod izvedljiv v petih letih, vendar le, če bosta za to jasna politična volja na nacionalni ravni in usklajenost z občinskimi odloki. Brez teh temeljev bo sistem ostal le na ravni pilotnih projektov, namesto da bi postal vsesplošen standard.