Zakaj se vaša stara majica skoraj nikoli ne reciklira?

Majica, ki ste jo vrgli stran lani, se najverjetneje ni spremenila v novo majico, nogavico ali kaj koristnega. Skoraj ves tekstilni odpadek se danes bodisi sežge bodisi zakoplje. Glede na analizo BloombergNEF-a se le malo od tega dejansko reciklira, in to ne zato, ker tehnologije ne obstajajo, temveč zato, ker dobavna veriga, zakonodaja in cene še vedno ne podpirajo krožnega gospodarstva, tekstilna industrija, ki je eden največjih onesnaževalcev na svetu, pa hkrati nezaustavljivo raste.

Po podatkih organizacije Textile Exchange se je globalna proizvodnja vlaken več kot podvojila od leta 2000, in če se bo nadaljevala z dosedanjim tempom, bi lahko do leta 2030 dosegla 160 milijonov ton.

Največji del te rasti prihaja iz poliestra, sintetičnega vlakna, pridobljenega iz fosilnih goriv, ki je leta 2023 predstavljalo kar 57 odstotkov globalne proizvodnje vlaken oziroma 71 milijonov ton. Bombaž, čeprav ni več prevladujoč, še vedno ohranja pomemben delež 20 odstotkov (24,7 milijona ton), povpraševanje po njem pa še vedno narašča. S tem se dodatno obremenjuje dobavna veriga celuloze, rastlinske surovine, ki se uporablja za proizvodnjo bombaža. Ob vse bolj izraziti konkurenci za biomaso med industrijami, proizvodnja celuloze dosega netrajnostne ravni in prispeva k množičnemu krčenju gozdov.

Skoraj ves tekstilni odpadek se sežge ali zakoplje | Depositphotos

Po podatkih organizacije Textile Exchange kar 99 odstotkov recikliranega poliestra, ki se uporablja v tekstilni industriji, prihaja iz mehansko recikliranih plastenk iz polietilen tereftalata (PET). Te plastenke so lahko dostopne, visoke čistosti in enostavne za sortiranje, kar jih dela privlačen vir surovine. Vendar njihova uporaba v tekstilu pomeni, da se ne morejo več vrniti v embalažni cikel. Ker narašča povpraševanje po reciklirani embalaži zaradi regulativnih zahtev, bo vse manj PET odpadkov na voljo za tekstilno industrijo, s čimer se dodatno krepi potreba po prehodu na tekstilne odpadke kot vir surovine. Da bi to bilo mogoče, mora recikliranje tekstila v tekstil postati pravilo, ne izjema.

Politike se spreminjajo

Nova pravila spodbujajo spremembe v industriji. Evropska komisija je julija 2023 predlagala obvezen sistem razširjene odgovornosti proizvajalca (angl. extended producer responsibility – EPR), ki bo  implementiran na ravni vseh držav članic EU. Sistemi EPR zahtevajo od proizvajalcev, da financirajo zbiranje in recikliranje tekstilnih odpadkov, kar naj bi pomagalo pri izgradnji infrastrukture, potrebne za reciklažo v večjem obsegu.

V Franciji, kjer je sistem že v veljavi, proizvajalci, ki uporabljajo vsaj 15 odstotkov recikliranih vlaken iz tekstilnih odpadkov, dobijo 50 odstotkov popusta na EPR dajatve. Poleg tega je bila predlagana tudi taksa na izdelke hitre mode, natančneje pet evrov na artikel, ki bi lahko do leta 2030 narasla na 10 evrov.

Od januarja 2025 bodo morale vse države članice EU implementirati sisteme za ločeno zbiranje tekstilnih odpadkov, s čimer se bodo potencialno vzpostavili novi viri sekundarnih surovin za podjetja, ki se ukvarjajo z recikliranjem. Podobne zakone pripravljajo tudi Kanada, Kitajska ter ameriški zvezni državi New York in Kalifornija.

Tehnološke je razvita in nenehno napreduje

Obstajata dve napredni tehnologiji, ki bi lahko naredili veliko razliko – depolimerizacija in raztapljanje (dissolution). Za razliko od mehanskega recikliranja, ki s postopkom mehanske obdelave povzroča strukturno oslabitev vlaken, kemijske metode omogočajo tudi reciklažo kompleksnih materialov, kot so mešanice poliestra in bombaža, pri čemer se pridobivajo vlakna, primerljiva s tistimi iz popolnoma novih surovin.

Depolimerizacija razgrajuje polimerne verige na njihove monomerne enote, ki se lahko nato ponovno povežejo v nova vlakna. Proces raztapljanja omogoča ločevanja vlaken s pomočjo topil, kar je posebej koristno za celulozne materiale, kot je bombaž. Te metode omogočajo reciklažo kompleksnih tekstilnih kompozitov, ki so bili prej predvideni zgolj za sežiganje.

Zahvaljujoč podobnostim s tehnologijami recikliranja plastike, vse več velikih kemijskih podjetij vstopa v ta prostor. V sodelovanju z Inditexom je BASF razvil stoodstotno reciklirano najlonsko vlakno z imenom loopamid, marca 2025 pa je odprl tudi proizvodni obrat v Šanghaju z zmogljivostjo 500 ton letno. Zara je že ponudila jakno, izdelano prav iz tega materiala. Hkrati Indorama Ventures sodeluje v EU projektu T-REX, ki razvija model za krožni sistem sortiranja in recikliranja tekstilnih odpadkov iz gospodinjstev.  Reju, podružnica Technip Energies, je oktobra 2024 odprl svojo prvo napravo v Frankfurtu.

Regionalno gledano je kar 55 odstotkov vseh naložb v reciklažo tekstila prek skladov VCPE šlo v evropska podjetja, medtem ko je četrtina končala v Severni Ameriki. Podjetja za reciklažo se večinoma nahajajo v državah globalnega severa, blizu proizvajalcev in vlagateljev.

Čeprav Kitajska in Indija prevladujeta v proizvodnji tekstila, je v Aziji zelo malo podjetij, ki razvijajo kemijske tehnologije reciklaže. Izstopa južnokorejski startup Terracle, ki uporablja depolimerizacijo in je leta 2024 zbral 7,9 milijona dolarjev.

 

 

 

 

Proizvajalci kalkulirajo

Kljub tehnološkim napredkom samo nekaj obratov na svetu danes učinkovito reciklira tekstil v tekstil. Do marca 2025 je BloombergNEF spremljal 12 takšnih obratov, le štirje pa so bili operativni. Največji, na Švedskem, nekoč v lasti podjetja Renewcell, je končal v stečaju, prevzel pa ga je investicijski sklad Altor. Napovedujejo se nove naložbe, vendar so zmogljivosti še vedno simbolične, saj je načrtovanih 500 tisoč ton do leta 2027 le kaplja v morju v primerjavi z 92 milijoni ton odpadkov, ki nastanejo letno.

Problem je tudi na drugi strani dobavne verige. Namreč, proizvajalci preveč obljubljajo in premalo izpolnjujejo. Čeprav se je skoraj 40 odstotkov največjih modnih podjetij javno zavezalo podpirati recikliranje tekstila, jih le 12 odstotkov objavlja, koliko oblačil letno proizvedejo. Odgovornost je selektivna. Medtem ko Adidas že uporablja 99 odstotkov recikliranega poliestra (večinoma iz PET plastenk), šele do leta 2030 načrtuje začetek uporabe tekstilnih odpadkov.

Medtem nekateri proizvajalci, kot je MUD Jeans, kažejo, da je mogoče proizvajati oblačila tudi iz 100 odstotkov recikliranega bombaža, vendar so to še vedno osamljeni primeri in ne industrijska norma.

Cilji izbranih proizvajalcev za recikliran poliester in druge reciklirane materiale, glede na ciljno leto | BloombergNEF

Vsi govorijo o recikliranju, a nihče ne sortira oblačil

Največja ovira, kaže poročilo BloombergNEF-a, ni tehnologija, temveč surovina. Obrati za kemijsko reciklažo potrebujejo visoko kakovostni, čisto sortirani tekstil. Vendar večina odpadkov prihaja z zadrgo, elastanom, neznanimi mešanicami barv in vlaken ter brez ustrezne infrastrukture za sortiranje. Zato večina reciklerjev še vedno uporablja postindustrijske odpadke, tj. ostanke iz tovarn, in ne dejanskega tekstila, ki ga ljudje zavržejo.

Podjetja kot je Infinited Fiber Company potrebujejo bombaž z najmanj 88 odstotki celuloze, kar dodatno zožuje možnosti. Rešitve se razvijajo. Na primer, podjetje Refiberd uporablja umetno inteligenco za prepoznavanje sestave in onesnaževal v odpadkih, vendar dokler sistemi za zbiranje in sortiranje ne bodo na voljo, surovina ostaja omejena in draga.

Več kot 900 milijonov dolarjev je bilo doslej vloženih v tehnologije recikliranja tekstila prek skladov tveganega kapitala in zasebnega lastniškega kapitala. Leto 2023 je bilo rekordno po številu naložb, saj so takrat Circ, Infinited Fiber Company, AmberCycle in Evrnu zbrali sredstva. Največji posamezni krog financiranja je imel Syre, ki je v letu 2024 zagotovil 100 milijonov dolarjev, medtem ko je Circ marca 2025 zaključil nov krog v višini 25 milijonov dolarjev s podporo Inditexa, Taranisa in Avery Dennisona. Vendar se vsi zavedajo, da to ne bo dovolj, če ne bo dolgoročnih kupcev.

Zato so nekatere naložbe odvisne od tega, da proizvajalci vnaprej zagotovijo nakup proizvodne zmogljivosti, kot je bil primer z Infinited Fiber Company, ki je dobil 40 milijonov evrov šele potem, ko so Adidas, H&M in Goldwin potrdili odkup prihodnjih vlaken.

Koliko je to pravzaprav trajnostno?

Vse zveni odlično v teoriji. Ni več deviškega poliestra, ni fosilnih goriv, samo napredna kemija, ki staro majico spremeni v novo. Toda v praksi to žal ni tako. Večina obratov za kemijsko reciklažo je še vedno v pilotni fazi, pravi, neodvisno potrjeni podatki o njihovem okoljskem odtisu pa skoraj ne obstajajo. Podjetja sama objavljajo analize, pogosto brez tretje strani, ki bi potrdila številke.

Na primer, Syre trdi, da lahko njihov proces depolimerizacije zmanjša emisije CO₂ za 85 odstotkov v primerjavi s proizvodnjo novega poliestra. Drugi proizvajalci navajajo nizko porabo energije, zlasti v primerih uporabe encimov ali čiste električne energije.

Kaj pa s kemikalijami? Topila, ki se uporabljajo v postopkih polimerizaciji in raztapljanju, najpogosteje niso nevarna, lahko se reciklirajo in ponovno uporabljajo. Vendar ni vedno tako. Ogljikov disulfid, ki se občasno uporablja, je izjemno toksičen in zahteva posebne pogoje skladiščenja in obdelave. Podobno velja tudi za barve, ki se odstranjujejo iz tkanin. Namreč, če se ne odstranijo pravilno, lahko onesnažujejo vodo in tla.

Da bi se izognili greenwashingu in dejansko ocenili učinek teh tehnologij, je organizacija Textile Exchange razvila odprto bazo podatkov in razširjeno metodologijo LCA+, ki poleg emisij vključuje tudi vpliv na tla, biotsko raznovrstnost, vodo in družbo.

Še nismo tam, kjer bi morali biti

Tehnologije obstajajo, investicijski kapital priteka in politike se spreminjajo. Vendar je recikliranje tekstila v tekstil še vedno v eksperimentalni fazi.če proizvajalci ne pokažejo resnične zavezanosti k nakupu recikliranih materialov in če potrošniki ne zahtevajo, da proizvajalci razkrijejo več podatkov o svojih proizvodnih praksah, vsa kemija sveta ne bo dovolj. Industrija ve, kaj je treba storiti. Vprašanje je samo, kdaj bo to zares tudi naredila.

Za resen preobrat bo ključno doseči cenovno konkurenčnost. Danes reciklirana vlakna pogosto stanejo dvakrat več od tistih, proizvedenih iz fosilnih virov. Vendar primer podjetja RE&UP kaže, da je to mogoče zahvaljujoč vertikalni integraciji in pristopu k obstoječi dobavni verigi, saj njihova vlakna nimajo več cenovne premije.

 

 

Proizvajalci morajo prav tako odigrati svojo vlogo. Brez dolgoročnih pogodb o odkupu investicije ostajajo negotove. In medtem ko nekatera podjetja napovedujejo velike spremembe, so količine naročenih recikliranih vlaken še vedno majhne. V takšnem okolju najbolj napredni kemijski procesi ne bodo pomenili veliko, če odpadki še naprej končujejo v zabojniku za mešane odpadke namesto v sortirnici.

Vendar če cene padejo, infrastruktura se zgradi, kupci in blagovne znamke skupaj dvignejo raven odgovornosti, potem bi reciklirana majica lahko postale norma in ne redkost.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar