Naslednjič, ko boste pripravljali žar, lahko poleg gorčice in kislih kumaric na mizo brez zadržkov postavite še kimči. Korejska specialiteta se namreč odlično poda k burgerjem, hkrati pa ugodno vpliva na prebavo. Povrhu bi lahko telesu pomagala tudi pri odstranjevanju nanoplastike, drobnih delcev, ki nastajajo pri razpadanju večjih kosov plastike, vlaken in folij.
Zavedanje o teh skoraj nevidnih delcih se je v zadnjih letih močno povečalo, tudi zaradi več medijsko odmevnih raziskav. Nekatere med njimi, vključno s tisto, ki je trdila, da naj bi v možganih nosili količino plastike v velikosti jedilne žlice, so bile pozneje izpodbijane ali deležne resnih kritik.
V enem primeru so raziskovalci količino plastike v okolju morda precenili, ker so vzorce nehote kontaminirali s plastičnimi laboratorijskimi rokavicami, kar, iskreno povedano, ne vzbuja ravno zaupanja. A čeprav se znanost o mikroplastiki še razvija, danes le malokdo dvomi, da te delce nenehno vdihavamo ter jih vnašamo s hrano in pijačo. Ves ta material mora na koncu nekje končati.
Raziskavo o kimčiju so izvedli znanstveniki z Inštituta za kimči, ustanove z zanimivim imenom, ki deluje v okviru državnega Korejskega inštituta za raziskave hrane. Inštitut je bil ustanovljen z namenom promocije te priljubljene jedi iz fermentiranega zelja.
Študija je pokazala, da določen sev bakterij iz kimčija v laboratorijskih razmerah, ki so posnemale človeško črevesje, precej učinkoviteje absorbira delce nanoplastike kot kontrolni sev.
Kimči je tradicionalna korejska jed iz fermentirane zelenjave, bogata s probiotiki in mlečnokislinskimi bakterijami. Foto: Bloomberg
Znanstveniki so izvedli tudi poskus na miših. Glodavci, ki so prejemali ta bakterijski sev, so imeli v iztrebkih več kot dvakrat več nanoplastike kot tisti, ki ga niso prejemali. To nakazuje, da bi probiotik lahko organizmu pomagal pri odstranjevanju onesnaževal.
Raziskava, objavljena v recenzirani znanstveni reviji, nikakor ni dokončen dokaz. Rada bi videla, da bi enake rezultate potrdila tudi katera od neodvisnih raziskovalnih ustanov. A tudi če bi kimči iz telesa lahko odstranil še zadnji košček plastike, ki se je tam nakopičil, bi težava še vedno ostala prisotna v okolju.
Na to opozarja tudi druga nedavna raziskava, ki je pokazala, da drobni plastični delci v zraku, čeprav v manjši meri, prispevajo h globalnemu segrevanju. Večina mikroplastike in nanoplastike je temne barve ali pa sčasoma potemni, zato vpija sončno toploto.
To je skrb vzbujajoče iz dveh razlogov. Prvi je, da podnebni modeli plastike trenutno ne vključujejo v svoje projekcije. Drugi je precej preprostejši in nekoliko bolj neprijeten: zrak, ki ga dihamo, je dobesedno poln odpadkov.
Ko govorimo o plastiki, večina ljudi še vedno najprej pomisli na oceane. Deloma tudi zato, ker so se prav tam začele prve resnejše raziskave. Richard Thompson, profesor morske biologije na Univerzi v Plymouthu in raziskovalec, ki je skoval izraz "mikroplastika", je leta ob obali opažal plastične odpadke, pozneje pa je mikroskopske delce našel tudi v pesku in na morskem dnu.
Od takrat smo izvedeli za veliko pacifiško zaplato smeti, ogromno območje plavajočih odpadkov med Kalifornijo in Havaji, pa tudi za to, da se mikroplastika zadržuje v morskih sadežih, ki jih uživamo.
Težava pa ni le v morjih. Tla pod našimi nogami morda vsebujejo celo več mikroplastike kot oceani, posebej prizadeta pa so kmetijska zemljišča. Raziskovalci ocenjujejo, da se v evropska tla vsako leto z recikliranim blatom iz čistilnih naprav vnese od 31.000 do 42.000 ton mikroplastike.
Mikroplastika v tla prihaja prek odpadnih voda, ki so polne drobnih plastičnih delcev. Velik del težave povzročajo avtomobilske pnevmatike, ki se med vožnjo obrabljajo, njihove delce pa dež nato spira v kanalizacijski sistem.
Pomemben vir mikroplastike so tudi oblačila. Danes je kar 70 odstotkov oblačil izdelanih iz sintetičnih materialov, kot sta poliester in elastan, ki med proizvodnjo, nošenjem in pranjem sproščajo drobna vlakna.
Vir mikroplastike postajajo tudi človeški izločki, in če korejska raziskava drži, bi lahko imel pri tem določeno vlogo tudi kimči.
Pri odstranjevanju mikroplastike iz odpadnih voda smo sicer zelo uspešni. Toda tisto, kar ostane, je pravzaprav hranilno bogata mešanica bioloških odpadkov in plastike, kar 80 odstotkov tega pa v Združenem kraljestvu konča na kmetijskih površinah.
Raziskava inštituta James Hutton Institute je analizirala arhivirane vzorce tal iz poskusa z blatom iz čistilnih naprav, ki je potekal med letoma 1994 in 2019. Pokazala je, da se je že po štirih letih uporabe takšnega blata raven mikroplastike v tleh povečala za do 1.450 odstotkov.
Raziskovalci so ugotovili tudi, da so ravni mikroplastike ostale nespremenjene več kot dve desetletji tudi po tem, ko zemljišč niso več gnojili z blatom iz čistilnih naprav.
Mikroplastika danes konča v zraku, tleh, hrani, vodi in celo v človeškem organizmu. Foto: Bloomberg
Raziskovanje mikroplastike je razmeroma mlado znanstveno področje, staro šele 22 let, zato znanstveniki še vedno poskušajo razumeti, kaj njena prisotnost dolgoročno pomeni za tla in kmetijske pridelke. Kar vemo za zdaj, pa ne zveni spodbudno.
Plastika lahko poškoduje strukturo tal, zmanjša dostopnost hranil, vpliva na razvoj pridelkov in zmanjša kaljivost semen. Tako kot pri drugih oblikah izpostavljenosti mikroplastiki je ena največjih težav širok nabor strupenih kemikalij, ki jih lahko ti delci sproščajo v človeški organizem, hrano in tla.
Delce mikroplastike so našli tudi v sadju in zelenjavi, kar kaže na nastajanje skoraj neskončnega plastičnega kroga.
Kaj je mogoče storiti? Najprej bo potrebnih več raziskav, da bi bolje razumeli zdravstvene in okoljske posledice mikroplastike. Del teh delcev bi bilo treba preusmeriti na varnejša mesta za odlaganje.
Francija je na primer sprejela zakon, po katerem morajo imeti pralni stroji filtre za mikrovlakna. Podoben zakon trenutno pripravljajo tudi v Združenem kraljestvu. Takšni filtri bi pomagali zmanjšati količino mikrovlaken, ki končajo v odpadnih vodah, posledično pa tudi na kmetijskih površinah.
Koristno bi bilo tudi, če plastični izdelki ne bi sproščali toliko delcev. Gospodarska komisija Združenih narodov za Evropo je marca sprejela nove omejitve glede obrabe avtomobilskih pnevmatik, ki bodo začele veljati leta 2028.
Čeprav je bila avtomobilska industrija sprva do te zamisli zadržana, je na koncu tesno sodelovala z oblastmi in neodvisnimi strokovnjaki pri oblikovanju standardov za testiranje.
Sarah Baulch iz organizacije Pew Charitable Trusts je dejala, da bi lahko takšen model uporabili tudi v drugih panogah, vključno s tekstilno industrijo.
A bistvo težave je vendarle v sami plastiki. Daleč najboljši način boja proti mikroplastiki je preprosto manjša uporaba plastike. Pri tem pa nam kimči, naj bo še tako koristen, ne more pomagati.
.webp){kind=icon}
