Vojne za vodo: zakaj se bodo spori zaradi vode po svetu množili

Na začetku novembra so iranske oblasti opozorile vseh približno 15 milijonov prebivalcev prestolnice in največjega mesta države Teheran, da bi lahko zaradi zgodovinsko hude suše v nekaj tednih v mestu zmanjkalo pitne vode. Povprečna količina padavin je v tej precej suhi bližnjevzhodni državi v zadnjem letu upadla za približno polovico pod ustaljeno raven. Številni vodni rezervoarji, ki oskrbujejo večja mesta po državi, pa so se bodisi posušili bodisi delujejo na ravni zmogljivosti v nizkih enomestnih številkah.

Čeprav je prejšnji teden v Teheranu in drugih delih Islamske republike prvič po več mesecih nazadnje le padel dež, ki je prinesel majhno, vendar simbolno veliko olajšavo za 92-milijonsko državo, je to le obliž na strelno rano. Vode v jezerih, rekah in rezervoarjih še vedno primanjkuje, trenutna vodna kriza, ki je posledica več desetletij nepravilnega upravljanja, korupcije, podnebnih sprememb in zgrešene kmetijske politike Irana, pa se bo verjetno nadaljevala in postavila regionalnim državam, ki se tudi same spopadajo z lastnimi vodnimi krizami, učbeniški zgled, kako ne ravnati z vodo.

Suša, ki pesti Iran, je predsednika Masuda Pezeškiana spodbudila k opozorilu, da bi država lahko bila prisiljena do konca decembra preseliti delovanje vlade iz Teherana, če ne bo dovolj padavin, ki bi znova napolnile jezove v okolici prestolnice. Meteorologi ob tem poudarjajo, da je letošnja jesen po vsej državi najbolj sušna v zadnjih več kot 50 letih, celo bolj kot v obdobju pred islamsko revolucijo leta 1979, kar dodatno obremenjuje sistem, v katerem se velikanske količine vode neučinkovito porabljajo predvsem v kmetijstvu, medtem ko pomanjkanje vode že sproža lokalne proteste. Temu se ajatole poskušajo izogniti tudi zato, ker se gospodarstvo hkrati duši pod bremenom mednarodnih ekonomskih sankcij, povezanih z njegovim jedrskim programom. Kriza je tako globoka, da so v iranskih džamijah med molitvami prosili za dež.

To je popolna kriza. Iran se zaradi zahodnih sankcij več let spoprijema s prostim padom svojega gospodarstva in nemiri med lastnim prebivalstvom zaradi restriktivnih politik avtoritarnih teokratskih oblastnikov. Letos se je temu pridružila še vojna z Izraelom in ZDA, združenimi, da bi uničili iranski jedrski program; pika na i pa je vodna kriza te jeseni. Iranski spirali pogube sledi logično vprašanje: bi lahko ekspanzionističen režim, ki je v preteklosti pogosto javno izražal svoje vojaške težnje, pod pretvezo odvračanja pozornosti poskrbel za nov regionalni konflikt? Spomnimo, pred nekaj leti se je s svojim vzhodnim sosedom Afganistanom spopadel zaradi nestrinjanja glede čezmejnega deljenja vode.

Kaj je v ozadju vodne krize v Iranu?

Za trenutne razmere v Iranu enotne odgovornosti ni. Točka brez vrnitve se je zgodila na začetku dvatisočih letih, ko so se podnebne spremembe v kombinaciji z nekaterimi dejavniki, kot so gradnja na stotine jezov, upad letne količine razpoložljive podtalnice, eksplozivna rast prebivalstva, intenzivno izkoriščanje vodnih virov in neenakomerna porazdelitev, korupcija in suše, poglobile. Odgovorni so tudi s človekom povezani dejavniki, kot je denimo odmeven primer gradbenega podjetja Sepasad, povezanega z Islamsko revolucionarno gardo, ki je skupaj z drugimi paradržavnimi družbami po mnenju kritikov dajalo prednost političnemu vplivu in plenilskemu ustvarjanju dobička pred varovanjem vode, okolja in blaginje ljudi. Te organizacij v Iranu imenujejo "vodna mafija".

Do zdaj je država krizo večinoma poskušala obvladovati s kratkoročnimi, "gasilsko" usmerjenimi ukrepi, kot so omejevanje porabe in uvoz vode, začasno zapiranje državnih uradov, razglašanje dodatnih dela prostih dni, prekinjanje nekaterih socialnih storitev ter kaznovanje gospodinjstev in podjetij zaradi prekomerne porabe, medtem ko so lastniki in upravniki stanovanjskih ter poslovnih objektov in najemniki, ki se spopadajo z zelo nizkim ali ničelnim vodnim tlakom, prisiljeni kupovati ali najemati rezervoarje za začasno povečanje zalog; hkrati država še vedno razmišlja celo o evakuaciji prestolnice, v posameznih soseskah pa občasno uvaja prekinitve dobave in z vse ostrejšimi opozorili prebivalce poziva k varčevanju, sicer jim grozijo sankcije, ukrepe Islamske republike povzema možganski trust Carnegie.

Bloomberg

 

Mednarodni politolog Faris Kočan pojasnjuje, da je iranska perspektiva vodne krize strukturne narave, ker gre tudi za desetletja napačnih infrastrukturnih projektov v kombinaciji s politično in ideološko motiviranimi projekti v neprimernih regijah, da ne govorimo o vidiku podnebnih sprememb. "Zato bi lahko rekli, da vodna kriza neposredno ogroža družbeno pogodbo in ustvarja razmere, ko protesti niso (nujno) ideološki, temveč eksistenčni. Voda, hrana in energija so nevarna kombinacija, saj gre za najosnovnejšo raven, ki spodkopava legitimnost režimov, v tem primeru avtoritarnega in centraliziranega odločanja. Režim se lahko s tem sooči ali z vse bolj represivnimi oblikami nadzora ali pa popuščanjem," pove.

Četrtina sveta živi v hudi vodni stiski

Po podatkih Inštituta za globalne naravne vire je 25 držav, v katerih živi približno četrtina svetovnega prebivalstva, vsako leto izpostavljenih izjemnemu vodnemu stresu, kar pomeni, da redno porabijo skoraj vso razpoložljivo obnovljivo vodo. Poleg tega vsaj polovica svetovnega prebivalstva – približno štiri milijarde ljudi – doživlja zelo visoko vodno obremenitev vsaj en mesec na leto. Takšna raven vodnega pritiska ogroža življenja in delovna mesta ter spodkopava prehransko in energetsko varnost, v analizi ugotavlja inštitut.

Brez boljšega ravnanja z vodo bodo rast prebivalstva, gospodarski razvoj in podnebne spremembe vodni stres še stopnjevali, saj povpraševanje po vodi globalno presega razpoložljive zaloge, od leta 1960 se je recimo več kot podvojilo. Vodni stres se meri kot razmerje med porabo vode in obnovljivimi viri: "izjemen" stres pomeni porabo vsaj 80 odstotkov razpoložljive vode, "visok" pa okoli 40 odstotkov.  Isti inštitut hkrati navaja, da bi bilo lahko do leta 2050 kar 70 bilijonov dolarjev – ali 31 odstotkov svetovnega BDP – izpostavljenih velikemu pomanjkanju vode.

Najbolj obremenjene so zlasti države in regije z nizko naravno razpoložljivostjo vode in hkrati velikimi potrebami gospodinjstev, kmetijstva in industrije; med najizrazitejšimi primeri so Bahrajn, Ciper, Kuvajt, Libanon, Oman in Katar, pri čemer so najbolj prizadete regije Bližnji vzhod, Severna Afrika in Južna Azija. Po ocenah bi do leta 2050 lahko še dodatna milijarda ljudi živela pod izjemnim vodnim stresom, povpraševanje po vodi naj bi naraslo za 20 do 25 odstotkov, hkrati pa je nepredvidljivost vodnih zalog vse večja.

"Bližnji vzhod in Srednja Azija se srečujeta z dvema vzporednima problemoma. Prvi je strukturna podnebna sprememba, ki zmanjšuje razpoložljivost vode. Drugi, pogosto pomembnejši, pa je institucionalni kolaps upravljanja vodnih virov," je povedal profesor Rok Spruk z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in kot dober primer navedel Iran. "Težava ni samo pomanjkanje padavin, temveč desetletja napačnih razvojnih politik, pretiranega črpanja podtalnice, neustreznih cenovnih sporočil in politično motiviranih infrastrukturnih projektov brez dolgoročne presoje."

Scott Moore, višji raziskovalec na Kleinmanovem centru za energetsko politiko na Univerzi v Pensilvaniji, je v reviji Foreign Affairs zapisal, da je svet pred tremi glavnimi vodnimi izzivi: prvič, sladka voda je po svetu neenakomerno porazdeljena, zato morajo mesta in kmetijski sektor ogromno vlagati, da jo pripeljejo tja, kjer jo potrebujejo. Ker prebivalstvo raste in se seli na urbana območja, je vse težje hkrati zagotoviti dovolj vode za pridelavo hrane in za vsakodnevne potrebe, kar vodi v pretirano izkoriščanje rek in podtalnice.

Bloomberg

 

Kot drugi dejavnik je omenila nepredvidljivost tako imenovanega vodnega kroga: včasih prinese preveč vode (poplave), drugič premalo (suše). Ta nihanja so bila vedno prisotna, vendar jih podnebne spremembe krepijo in povečujejo, saj spreminjajo količino in sezonsko razporeditev padavin. Nazadnje pa strokovnjak Moore opozori na dejstvo, da voda pogosto ni dovolj čista za uporabo. Pomanjkanje pitne vode je star problem, a onesnaženje industrializirane družbe – z velikimi količinami pesticidov, gnojil in težkih kovin – ga je še dodatno zaostrilo.

Doba vodnih vojn

Razmere v Iranu so morda v tem trenutku najhujše, vendar bližnjevzhodna sila še zdaleč ni edina z akutnim pomanjkanjem vode. Ker podnebne spremembe pospešujejo suše in poplave, se zainteresirane strani prepirajo o skupnih vodnih virih, okviri za upravljanje virov v ugodnih vremenskih razmerah izgubljajo pomen, voda pa postaja vse bolj vroča točka nacionalne varnosti po vsem svetu. Ker na drugi strani mednarodne institucije, kot so Združeni narodi, izgubljajo pomen, se multilateralno reševanje tovrstnih sporov v diplomatskih sobanah namesto na bojišču prav tako z dnevom v dan oddaljuje.

Pacifiški inštitut, raziskovalna organizacija s sedežem v Kaliforniji, vodi najobsežnejšo zbirko podatkov o nasilju, povezanem z vodo. Njihova kronologija vodnih konfliktov danes zajema več kot 1.900 primerov oboroženega nasilja, ki so povezani z vodnimi viri ali vodno infrastrukturo, pri čemer evidenca sega vse do antike. Skoraj 90 odstotkov vseh zabeleženih dogodkov se je zgodilo po začetku 21. stoletja, trend pa se v zadnjih letih pospešuje: v obdobju 2012–2021 je bilo približno štirikrat več konfliktov kot med letoma 2000 in 2011, leta 2023 pa je število nasilnih incidentov poskočilo za 50 odstotkov glede na leto 2022, ki je že imelo skoraj dvakrat več primerov kot leto prej. Opazno več je tudi meddržavnih vodnih sporov.

Ali bodo torej vodne krize gibalo prihodnjih konfliktov in vojn? Politolog Kočan s FDV pritrjuje, a pripomni, da ne nujno same po sebi. "Vodne krize vidim kot pospeševalce političnih, družbenih, ekonomskih in kulturnih napetosti," našteva in dodaja, da so vojne za vodo tvegane zaradi soodvisnosti in ranljivosti infrastrukture, pri čemer se države raje poslužujejo lokalnih incidentov, posrednih pritiskov in diplomatske sivine, ne pa odprtih front.

"Vodna in podnebna vprašanja povečujejo tveganje za konflikt, vendar to ni deterministično, saj enaki podnebni ali vodni vplivi ne povzročijo vedno konflikta. Oboroženi akterji lahko vodne dogodke uporabljajo taktično; to vidimo v krajih, kot sta Mali ali Somaliji," pa je na letošnjem Blejskem strateškem forumu (BSF) povedal Florian Krampe, direktor študij za mir in razvoj na Mednarodnem inštitutu za raziskave miru v Stockholmu.

Alexandra Fong iz Združenih narodov je na BSF povedala, da spori zaradi vode pogosto nastanejo zaradi nesoglasij med rabo in uporabniki skozi prostor in čas, predvsem glede količine in dostopnosti. "Tveganja za vodne konflikte so se z naraščajočo podnebno krizo povečala; nekateri celo trdijo, da je podnebna kriza v svojem bistvu vodna kriza. Večina mirovnih operacij ZN je danes razporejena v državah, ki jih prizadenejo konflikti in so zelo ranljive za podnebne spremembe. Posledice se pogosto kažejo prav prek vode. Ta tveganja ne vodijo samodejno v konflikt, vendar marsikje delujejo kot krepilci tveganj."

Kot primer je Fongova navedla Afganistan. "Mehanizmi upravljanja voda so zaradi let konfliktov slabo razviti, Afganistan pa je izjemno ranljiv za podnebne spremembe, predvsem glede vode. Ljudje se soočajo z vse bolj nepredvidljivimi cikli suš in poplav. Polovica afganistanskih provinc je v hudi suši. To povečuje humanitarne potrebe, povzroča izgubo preživetja in gospodarsko škodo – še zlasti ker je veliko ljudi odvisnih od kmetijstva." Voda postaja tudi čedalje večja skrb gospodarskega sektorja, saj je že več let zapored med največjimi tveganji v letni anketi Svetovnega gospodarskega foruma.

"Zgodovina kaže, da so spori glede vode praviloma upravljani politično, ker je voda deljiva dobrina in ker so stroški odprtega konflikta zelo visoki. Vendar pa se lahko ob kombinaciji vodnega stresa, šibkih institucij in krize legitimnosti, denimo v Iranu ali Afganistanu, vodna vprašanja hitro politizirajo in postanejo orodje notranje mobilizacije ali zunanjepolitičnega pritiska," pripomni Spruk in doda, da največje tveganje ni klasična vojna, temveč postopna erozija državne stabilnosti, izguba zaupanja v oblast in povečana verjetnost socialnih izbruhov, ki lahko v določenih primerih resno ogrozijo obstoj vlad.

Vodna krizna žarišča po svetu

Francis Galgano z Univerze Villanova je za CNBC opredelil devet mednarodnih porečij kot žarišča, v katerih že poteka konflikt ali pa je verjetnost oboroženega spopada velika. Med njimi so porečje Nila v Afriki, porečji Tigrisa in Evfrata v jugozahodni Aziji ter reki Helmand in Harirud ob meji med Afganistanom in Iranom.

Verjetno najbolj znan hladni konflikt v zvezi z vodo danes so napetosti med Egiptom in Etiopijo. Ti afriški državi sta že več let v sporu zaradi gradnje hidroelektrarne v vrednosti petih milijard dolarjev na glavnem pritoku Nila, Modrem Nilu. Kairo se namreč boji, da bo tako imenovani Veliki etiopski renesančni jez (GERD) imel uničujoče posledice na oskrbo z vodo in namakanje v dolini, če Etiopija ne bo upoštevala njegovih potreb. Egipt je nemalokrat izjavil, da bi motnje v toku Nila lahko pomenile iskro za vojno.

Islam Safwat/Bloomberg

 

Etiopija je na začetku septembra največji jez na afriški celini tudi uradno odprla. Projekt je za razmeroma revno državo brez izhoda na morje ključen – glede na podatke o proizvodnji električne energije naj bi GERD letno proizvedel približno 15.700 gigavatnih ur električne energije, kar je skoraj enako skupni proizvodnji električne energije v Sloveniji leta 2024, ki je znašala 16.108 gigavatnih ur. To pomeni, da bo predvidena proizvodnja GERD znašala približno 97,5 odstotka proizvodnje Slovenije v letu 2024.

Hkrati je projekt poglobil spor z Egiptom, ki leži nižje po toku in se boji, da bi jez v času suše zmanjšal dotok vode ter spodbudil nadaljnje gradnje jezov navzgor po toku. Egipt, ki se pri sladki vodi močno opira na Nil, že od začetka nasprotuje projektu in se sklicuje na stare vodne dogovore. Pri tem je Kairo denimo napovedal, da bo razmere skrbno spremljal in ukrepal za zaščito svojih interesov. Sudan se Egiptu pridružuje pri pozivih k pravno zavezujočemu dogovoru o polnjenju in upravljanju jeza, čeprav bi lahko hkrati pridobil zaradi boljšega nadzora poplav in dostopa do cenejše energije.

Etiopija poudarja, da gre za njeno suvereno pravico in da jez ne pomeni grožnje, temveč priložnost za širšo korist. Rezervoar za jezom je začela polniti postopno leta 2020, pri čemer naj ne bi dosedanje faze – tudi zaradi ugodnih padavin in previdnega polnjenja v deževnih sezonah – povzročile večjih motenj v pritokih navzdol. V Etiopiji je GERD postal tudi simbol nacionalne enotnosti, zlasti v obdobju notranjih konfliktov. Večina financiranja je prišla iz etiopskih javnih virov, manjši del pa iz prispevkov prebivalstva prek obveznic in podobnih shem.

Med zelo verjetnimi žarišči se pogosto omenja tudi rivalstvo med Indijo in Pakistanom, ki si delita porečje reke Ind. Ta izvira v Indiji in na Kitajskem, vendar je ključnega pomena za pakistansko kmetijstvo in gospodarstvo. Porečje se hitro suši zaradi taljenja himalajskih ledenikov in upadanja padavin, kar se povezuje s podnebnimi spremembami in utegne imeti dolgoročne, težko popravljive posledice. Državi sta leta 1960 sklenili sporazum, ki ureja razdelitev in pretoke vode, in je doslej prestal več obdobij napetosti ter nasilja. Vendar je New Delhi po majskem spopadu s Pakistanom sporočil, da se ne čuti več zavezanega določilom sporazuma, Pakistan pa opozoril, da bi vsak poseg v njegov vodni dotok razumel kot sovražno dejanje, primerljivo z vojno napovedjo.

Krizno žarišče sta tudi mezopotamski reki Evfrat in Tigris, ki izvirata v Turčiji in se stekata proti porečju Šat el Arab na jugu Iraka. V drugi polovici 20. stoletja so obrečne države začele velike vodnogospodarske projekte pogosto enostransko in brez usklajevanja, kar je neposredno spreminjalo pretoke. Sprva je bil cilj predvsem uravnavanje vodostajev in preprečevanje poplav, vendar se je težišče hitro premaknilo k hidroenergetiki, zlasti v Turčiji, ki je želela zmanjšati energetsko odvisnost od nafte.

Sporov pa ne poganjata le voda in podnebje, temveč tudi geopolitična razhajanja še iz časov hladne vojne, varnostna vprašanja v povezavi s kurdsko teroristično organizacijo PKK ter dolgoletni ozemeljski spor glede pokrajine Hatay, ki so ustvarjali dodatno nezaupanje in oteževali dogovore.

V Iraku je slabe vodne razmere poslabšala degradacija infrastrukture: po letu 1991 so bila številna vodna in čistilna omrežja poškodovana, zato so se odplake pogosto izlivale v reke, obnova pa je zaradi sankcij in konfliktov zaostajala. Hkrati se pretoki rek zaradi gradnje jezov v Turčiji in preusmeritve voda v Iranu zmanjšujejo. Podnebne spremembe dodatno zmanjšujejo padavine in poglabljajo suše, pri čemer se pričakuje, da bo povpraševanje po sladki vodi v prihodnjih desetletjih preseglo razpoložljive količine.

"Vodne krize bodo vse pomembnejši multiplikator tveganj v bližnjevzhodni regiji, vendar same po sebi praviloma ne bodo neposreden vzrok meddržavnih vojn. Bolj verjetno je, da bodo delovale kot pospeševalec obstoječih institucionalnih, političnih in socialnih napetosti, zlasti tam, kjer so države že šibke ali politično fragmentirane," pojasnjuje Spruk z Ekonomske fakultete.

Metito Holdings Ltd

 

Razsoljevanje kot model prihodnosti suhih regij?

Razsoljevanje morske vode se po svetu vse pogosteje omenja kot ena izmed najpomembnejših možnosti za blaženje težav z razpoložljivostjo in kakovostjo vode, ki jih bodo še zaostrili rast prebivalstva ter vse pogostejši vročinski ekstremi in dolgotrajne suše, povezane s podnebnimi spremembami. Posebno vidno vlogo pri tem igrajo Savdska Arabija ter druge države Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, kjer že potekajo ali se pripravljajo obsežni novi projekti razsoljevanja.

Varnost oskrbe z vodo na sušnem Bližnjem vzhodu je velika težava, z izjemo bogatejših zalivskih držav in Izraela. "Zalivske monarhije in Izrael so izjeme, ker imajo sredstva, da lahko razsoljujejo v industrijskem obsegu in vodo dejansko tehnološko 'odvežejo geografije'," pojasnjuje Kočan. Pri tem omeni omejitve razsoljevanja vode: "Razsoljevanje brez poceni energije ne deluje; obstajajo ekološki stroški v obliki slanice; model ni neprenosljiv, pri čemer Iran, Irak in Jordanija nimajo ne kapitala ne družbene in politične stabilnosti za tak preskok."

"Izrael ima izjemno tehnologijo razsoljevanja, reciklaže in pametnega upravljanja in izkušnjo prehoda iz vodno revne države v vodno razmeroma varno državo. A sočasno s tem Izrael ne nadzoruje regionalnih vodnih tokov zunaj neposrednega konflikta in ne more 'izklopiti vode' državam, kot lahko Rusija izklaplja plin. Izrael si s tehnologijo razsoljevanja in vodo kot tako zares kupuje normalizacijo, ker je znanost in tehnologijo v tem smislu treba razumeti kot del širšega paketa v okviru Abrahamovih sporazumov, s katerimi so nekatere sušne arabske države z Izraelom normalizirale diplomatske odnose," pojasni Kočan.

"Bogatejše države v regiji, predvsem zalivske monarhije, se z razsoljevanjem in tehnologijo res uspešneje prilagajajo, vendar to ni model, ki bi bil ekonomsko ali politično prenosljiv na Iran, Afganistan ali srednjeazijske republike. Tam vodna negotovost neposredno vpliva na kmetijstvo, zaposlovanje, cene hrane in migracije, kar povečuje tveganje notranjih nemirov," pa pojasni profesor Spruk z Ekonomske fakultete.

Vodna diplomacija pomembno področje tudi za slovensko zunanjo politiko

Tako imenovana vodna diplomacija, koncept oziroma pristop, ki različnim zainteresiranim stranem omogoča, da ocenijo načine, kako prispevati k iskanju rešitev za skupno upravljanje skupnih sladkovodnih virov, je postala tudi eden od temeljev slovenske zunanje politike, sploh po poplavah pred dvema letoma. O tem je na vrhu o prihodnosti Združenih narodov pred dobrim letom dni govoril tudi predsednik vlade Robert Golob.

Govoril je predvsem o povezovanju različnih oblik tehnologij, med drugim trikotniku umetne inteligence, napredne satelitske in digitalne tehnologije. Te tehnologije naj bi z natančnostjo in učinkovitostjo spremljale in modulirale vode in ekosisteme porečij, analizirale vremenske vzorce, omogočale trajnostno upravljanje naravnih virov ter zaščitile infrastrukturo. Vodo je opredelil kot najdragocenejši naravni vir za skupno prihodnost, mir in stabilnost za vse države. Slovenijo je po poročanju RTV Slovenije označil za državo, ki ima dovolj vode in ponudil svetovno partnerstvo za vodo ter med drugim poudaril potrebo po spopadanju s podnebno krizo.