Sporazum, ki mu nihče ne verjame: kako se konča vojna v Iranu?

V času, ko je svet nestrpno pričakoval napoved dolgo pričakovanega sporazuma med ZDA in Iranom, ki sta od aprila ujeta v nestabilnem pat položaju, so izraelska in ameriška letala izvedla napade na iranske pomorske cilje v Hormuški ožini. Nekaj ur prej je predsednik Donald Trump izrazil optimizem, da pogajanja med stranema o začasnem sporazumu napredujejo, iranska delegacija pa se je mudila v Katarju.

To je že tretjič v manj kot letu dni, da so ZDA pod krinko pogajanj same ali prek Izraela izvedle napade na cilje v Iranu. Prvič se je to zgodilo med lansko 12-dnevno junijsko vojno, nazadnje pa februarja, ko se je začela sedanja vojna.

Napad se je zgodil južno od otoka Larak v Hormuški ožini, pri čemer je bilo po poročanju iranske državne agencije Nour News ubitih več pripadnikov iranskih sil. Ameriško centralno poveljstvo je sporočilo, da so ameriške sile napadle izstrelišča raket v Iranu ter plovila, ki naj bi poskušala polagati mine, napad pa naj bi bil "obrambne narave".

"Vsaka prekinitev ognja, ki nima stranskega nadzora, je nemogoča," izpostavlja obrambni analitik Mirko Cigler. "Take kršitve ognja so del dinamike pogajanj. V drugih konfliktih so se na tej stopnji vključili Združeni narodi ali multilateralne organizacije, ki so bili objektiven oziroma uspešen zunanji opazovalec, ocenjevalec in vzdrževalec mehanizmov prekinitve ognja. Če ni zunanjega elementa, je to normalno stanje."

Zaenkrat še ni nikakršnih znakov, da bi nedavni napadi ZDA in Izraela ogrozili diplomatska pogajanja v Katarju. Vendar pa so se sočasno začela pojavljati dodatna vprašanja o ameriški strategiji v sporu, ki se zdi še daleč od konca. Kaj se torej dogaja na Bližnjem vzhodu, lahko nedavni napadi ogrozijo mirovni proces in zakaj je Trump v ponedeljek muslimanske države regije pozval, naj priznajo Izrael?

Odprta vprašanja vojne

V pogovorih med stranema ostaja še nekaj glavnih spornih točk. Največje odprto vprašanje je zahteva ZDA, naj Iran preneha bogatiti uran in izroči visokoobogateni uran. ZDA in Iran se morata še vedno dokončno dogovoriti o ključnih podrobnostih podaljšanega premirja, vključno s tem, ali bo ladjam, ki prečkajo Hormuško ožino, omogočen prost prehod.

Podrobno o vprašanjih, povezanih z iranskim jedrskim programom, pišemo na povezavi.

Washington poskuša Iran prisiliti, da bi se strinjal z vnovičnem odprtjem Hormuške ožine brez cestnin. Številni poznavalci namreč menijo, da se Teheran, ki odprtje ožine pogojuje s koncem ameriške blokade, ne bo zlahka odpovedal med vojno pridobljenemu nadzoru nad Hormuško ožino. Iranski veleposlanik v Franciji Mohamad Amin Nedžad je namreč dejal, da se Iran z Omanom pogovarja o uvedbi neke oblike stalnega sistema cestninjenja.

Med odprta vprašanja sodijo tudi obseg in dinamika odmrznitve iranskih sredstev v vrednosti več deset milijard dolarjev, odprava zahodnih sankcij proti Iranu ter nadaljnji razvoj razmer v Libanonu, kjer se še vedno nadaljujejo spopadi med izraelskimi silami in iransko podprto milico Hezbolah.

Anadolu/Getty Images

 

V katarski Dohi naj bi bili te dni iranski zunanji minister Abas Aragči, predsednik parlamenta Mohamed Bager Galibaf in guverner centralne banke Abdolnaser Hemati. Pogovori se osredotočajo predvsem na prekinitev vojne, odprtje Hormuške ožine in odpravo ameriške pomorske blokade iranskih pristanišč.

Še pred napadi je tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministrstva dejal, da sta strani dosegli dogovor o velikem delu odprtih vprašanj, vendar to po njegovih besedah še ne pomeni, da je podpis sporazuma blizu. Dodal je, da pogovori trenutno ne zadevajo iranskega jedrskega programa, temveč predvsem konec vojne. Ob tem je opozoril, da Iran nima zagotovil, da bodo ZDA spoštovale morebitne zaveze.

"Iranska pogajalska skupina je zelo heterogena. Različni deli oblasti poskušajo na različne načine vzpostaviti novo stanje – bodisi relativni mir, daljše premirje ali širši dogovor. Tudi Pakistanci so imeli več težav z notranjimi spori v iranski delegaciji kot z organizacijo pogajanj z Američani," je povedal poznavalec Cigler.

Po navedbah ameriškega uradnika naj bi Iran načelno privolil v odstranitev visokoobogatenega urana in odprtje Hormuške ožine v zameno za odpravo ameriške blokade. Povrhu naj bi še v 30 dneh odstranil mine iz ožine, nato pa bi bila plovba znova omogočena vsem državam. Premirje naj bi se podaljšalo za 60 dni, v tem času pa bi sledili pogovori o jedrskem programu, navaja Al Jazeera.

Ameriški zunanji minister Marco Rubio je v luči zaostrovanja napetosti izjavil, da bi pogajanja o besedilu sporazuma z Iranom lahko "trajala nekaj dni". To si številni opazovalci razlagajo kot znak, da se bodo pogajanja nadaljevala kljub zaostritvam.

"Vprašanje zaupanja je pri teh pogajanjih ključno. Če države, ki so vključene v spopad, same razglašajo spoštovanje dogovorov, brez zunanjega, neodvisnega ali nevtralnega nadzora, je takšen sporazum skoraj po definiciji izpostavljen kršitvam," pojasnjuje Cigler.

Zakaj so ameriške sile vnovič napadle Iran?

"Če pogajalski proces ne poteka po načrtih ali željah ene ali druge strani, lahko kršitve postanejo vzvod za pritisk: za pospešitev procesa, njegovo preusmeritev, zavlačevanje ali celo miniranje. Ameriška odločitev za napad se zdi del takšne dinamike," je povedal Cigler, ki napadu ne pripisuje velike teže. "Takšne stvari se bodo verjetno dogajale tudi v prihodnje, pri čemer je treba upoštevati še številne neznanke."

Bloomberg

 

Podobno menijo tudi nekateri drugi analitiki. Predavatelj vojnih študij na londonskem King’s Collegeu Samir Puri ocenjuje, da bi najnovejši ameriški napadi na jugu Irana lahko pomenili opozorilo Teheranu, naj ne poskuša prevzeti nadzora nad Hormuško ožino. ZDA s tem kažejo, da Iranu ne bodo dopustile kopičenja sil ob ožini, če bi želel vzpostaviti sistem nadzora, pregledov ali pobiranja pristojbin za ladje. Dodal je, da obe strani svojih namer ne izražata le z besedami, temveč tudi z vojaškimi potezami.

"Napad je neposredno povezan s pogajalskim procesom. Hkrati gre za pritisk na revolucionarno gardo, ki je v iranski pogajalski strukturi verjetno najbolj zahteven oziroma trd element. Iransko vodstvo je po začetku vojne, ko je bila tako rekoč eliminirana prva garnitura režima, postalo bistveno bolj razpršeno. Danes je težko natančno določiti, kje je dejanski center odločanja in kdo ima v resnici največjo moč. Ocenjujem, da je bil napad usmerjen predvsem proti iranski revolucionarni gardi. Zdi se, da jo Washington vidi kot ključni element, ki otežuje pogajanja," meni Cigler.

Ameriška strategija

Obramboslovka s Fakultete za družbene vede Jelena Juvan v ameriških dejanjih ne vidi "nobene strategije". "Izjave so si nasprotujoče, en dan je premirje, naslednji dan ga ni več ali pa ga še isti dan ni več. Ameriška politika do Irana trenutno ni koherentna 'velika strategija', ampak improvizirano balansiranje med odvračanjem, omejeno eskalacijo in preprečevanjem regionalnega zloma."

"V nasprotju z Izraelom, ki je navajen živeti v stanju stalne konfrontacije in nizkointenzivnega konflikta z Iranom, pa so ZDA na to pripravljene precej manj, zaradi cen nafte, odnosov s Kitajsko in domačih notranjih političnih razmer," ocenjuje poznavalka Juvan. Cigler medtem pravi, da je izraelski cilj čim dlje trajajoča vojna, ki bi preprečila hitro konsolidacijo Irana.

"Trump mora to vojno končati. Poletje je zanj politično pomembno obdobje, november pa se hitro približuje. Rubio je v Indiji dejal, da se bo Hormuška ožina odprla zlepa ali zgrda. Težava je, da se zlepa ne more, ker Iranci Američanom ne verjamejo, zgrda pa je Američani očitno ne morejo odpreti sami. Iranci se zavedajo, da mora Trump vojno nekako pripeljati do konca," ocenjuje Cigler.

Analitik Cigler do novembra, ko bodo v ZDA potekale vmesne kongresne volitve, pričakuje sporazum med Washingtonom in Teheranom. "Trump je že tako pritisnjen ob zid, da se bo nekaj moralo zgoditi. Napovedano je bilo 60-dnevno podaljšanje, v tem času pa naj bi se šele začeli pogovarjati o jedrski dimenziji – torej o vprašanju, zaradi katerega naj bi se vse skupaj sploh začelo. Že tu se vidi, da je ameriška pozicija bistveno mehkejša od začetne."

Razširitev Abrahamovih sporazumov

V poplavi različnih sporočil v ponedeljek je Trump prav tako pozval Savdsko Arabijo, Katar, Pakistan in druge regionalne muslimanske države, naj se pridružijo tako imenovanim Abrahamovim sporazumom, skupini diplomatskih sporazumov še iz časa prvega Trumpovega mandata, ki so dosegli normalizacijo odnosov med Izraelom in muslimanskimi državami.

Bloomberg

 

"Trajnejši sporazumi ne vplivajo le na politične odnose, temveč lahko postopoma zmanjšujejo negotovost, znižujejo premije tveganja in spreminjajo dolgoročne investicijske ter razvojne poti držav. Čeprav je verjetnost, da se Savdska Arabija in Katar hitro pridružita Abrahamovim sporazumom, majhna, so potencialne ekonomske koristi zelo velike," ugotavlja ekonomist Rok Spruk z Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Ekonomist Spruk je v preteklosti analiziral gospodarske posledice normalizacije odnosov med Izraelom na eni ter Jordanijo in Egiptom na drugi strani. "V obeh primerih so bili doseženi znatni in trajni napredki. Do leta 2011 je realni BDP Egipta presegel sintetični scenarij za 64 odstotkov, dohodek na prebivalca pa za 82 odstotkov. Razvoj v Jordaniji kaže podobno trajno izboljšanje, saj je realni BDP višji za 75 odstotkov, dohodek na prebivalca pa za več kot 20 odstotkov. V Egiptu napredek izhaja iz drastične fiskalne prerazporeditve skupaj z višjimi neposrednimi tujimi naložbami in izboljšano institucionalno kredibilnostjo, medtem ko je Jordanija imela koristi predvsem zaradi okrepljenega trgovanja in finančnih pritokov," pojasnjuje.

Ameriški predsednik je v ponedeljek tudi dejal, da bi morebitni pristop Irana k Abrahamovim sporazumom pomenil "nekaj posebnega". Razprave o normalizaciji niso nič novega, saj se jih je v javnosti prijelo ime "Cyrusovi sporazumi", po starodavnem perzijskem kralju Kiru Velikem, ki je antičnim Judom omogočil vrnitev iz Babilona. Pred ustanovitvijo Islamske republike leta 1979 sta imela Izrael in Iran dobre odnose.

"Pri Iranu bi bile potencialne koristi v scenariju globlje normalizacije morda celo največje prav zaradi sedanje stopnje strateške izolacije, predvsem prek investicij, trgovinske odprtosti, inovacij in nižjih stroškov financiranja," ocenjuje Spruk.

"Dolgoletni spor Irana z Zahodom je državo stal precej več kot le kratkoročnih gospodarskih težav zaradi sankcij. Iranski BDP in BDP na prebivalca sta občutno nižja, kot bi bila v bolj stabilnih mednarodnih razmerah. Iran je v tem času utrpel močan padec tujih neposrednih naložb, šibkejšo vključenost v svetovno trgovino in manjši izvoz izdelkov zunaj naftnega sektorja. To pomeni, da se je gospodarstvo težje razvijalo, diverzificiralo in povezovalo z mednarodnimi trgi," je povedal Spruk.

Češnja na vrhu torte Abrahamovih sporazumov bi bila pridružitev Savdske Arabije, ki ima v muslimanskem svetu zaradi skrbništva nad dvema svetima mošejama v islamu veliko mehke moči. Rijadu bi s priznanjem Izraela lahko tako sledilo še več muslimanskih držav. Savdijci priznanje uporabljajo kot vzvod za ameriška varnostna jamstva, jedrsko sodelovanje in napredno orožje, hkrati pa vztrajajo pri verodostojni poti do palestinske države. Po vojni v Gazi je to stališče še trdnejše.

"Savdska Arabija bi lahko dolgoročno pridobila približno od 25 do 50 milijard dolarjev dodatnih neposrednih tujih investicij letno ob pomembnem povečanju investicijske aktivnosti in nižjih premijah tveganja," Spruk pojasnjuje gospodarske posledice pridružitve Abrahamovih sporazumov. "Pri Katarju bi bili neposredni makroekonomski učinki verjetno nekoliko manjši, vendar bi lahko država dodatno okrepila svojo vlogo regionalnega finančnega in diplomatskega vozlišča."