Izčrpani arzenal ZDA privzdiguje tečaje orožarjev

Medtem ko se globalno gospodarstvo sprašuje, kolikšna bo energetska cena ameriško-izraelskega posredovanja v Iranu, v ozadju poteka še ena velika tekma za ključno zmogljivost – orožje. Ameriška in izraelska vojska sprožilca iranske vojne konec februarja nista potegnili s povsem polnimi zalogami, hkrati pa se obrambna podjetja že vse od začetka vojne v Ukrajini soočajo s prekomernimi knjigami naročil, ki se raztezajo mesece ali celo leta v prihodnost.

Poleg ukrajinske vojne, ki je na neki točki prav na račun pomanjkanja topniškega streliva pridobila sloves vojne izčrpavanja, sta se Iran in Izrael ob oborožitveni podpori ZDA lani zapletla v intenzivno 12-dnevno vojno. Industrializacijo vojskovanja je ne nazadnje obravnaval tudi vrh Nata v Washingtonu leta 2024, ko so se države članice zavezale povečanju proizvodnje orožja ter strožji standardizaciji in interoperabilnosti streliva. "Glede na izčrpane zaloge tako v Ukrajini kot tudi na Zahodu se bližamo trenutku - če že nismo na tej točki -, ko bo treba bistveno povečati proizvodnjo tako rekoč v vsem zahodnem vojaško-industrijskem kompleksu," je že takrat napovedal geopolitični poznavalec Klemen Grošelj.

Štiri leta izčrpavajoče ukrajinske fronte, ki je deveto največje rusko gospodarstvo na svetu preusmerila v proizvodno tekmo z zahodnimi silami na čelu z ZDA, Trumpove vojaške intervencije od Jemna in Nigerije pa vse do Sirije in Venezuele, izraelski obračun s teroristi Hamasa in Hezbolaha ter zadnji konflikt med Izraelom, ZDA in Iranom počasi, a neizprosno nažirajo zaloge opreme in orožja zahodnih zaveznikov.

"Cena ameriškega obrambnega raketnega sistema Patriot PAC-3 korporacije RTX je milijarda dolarjev, posamezna raketa pa stane štiri milijone," pojasnjuje predstojnica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Jelena Juvan. Foto: Bloomberg Mercury

Izrael je od konca leta 2023 pomembno degradiral iransko os odpora, obglavil vodstva iranskih proksijev v regiji, s kratko vojno vzpostavil zračno prevlado nad Iranom in Donalda Trumpa prepričal o možnosti hitrega in usodnega udarca iranskemu jedrsko-balističnemu programu ter strmoglavljenja militaristične avtokracije ajatol. Taktična zmaga in krona regijskega hegemona je nesporna, toda za kakšno ceno? Ameriški uradniki vse bolj svarijo pred pomanjkanjem orožja. Pri tem ne gre toliko za ofenzivne sisteme kot za tehnološko sofisticirane in izjemno drage prestreznike.

Ker Iran nima omembe vrednih zračnih sil in ne meji neposredno na Izrael, je njegova strategija 'sprednje obrambe' v celoti zasnovana na projekciji moči raketnih sil in proksijev čim bližje izraelskim mejam. Prav ta trdoživi iranski odpor z raketnimi in dronskimi protinapadi kritično izčrpava vire obrambnih sistemov, ki Izrael, zaveznice in ameriška oporišča v bližnjevzhodni regiji ščitijo pred iranskimi povračilnimi izstrelki.

Padec zalog in rast delnic v obrambnem sektorju

Od 574 balističnih raket, ki jih je lani izstrelil Iran, jih je le 49 zadelo pomembne cilje, ugotavlja časnik New York Times. Izrael in ZDA sta lani poskušala ustaviti 322 iranskih raket in jih uspešno prestregla 273, kar pomeni 85-odstotno stopnjo uspešnosti. Čeprav so zmogljivosti iranskih raketnih sil danes močno oslabljene, so te skupaj s Hezbolahom, ki Izrael napada iz južnega Libanona, v zadnjih 14 dneh zadele 400 izraelskih ciljev. Iran naj bi po navedbah vplivnega raziskovalnega inštituta Ustanova za obrambo demokracij na različne cilje v regiji od začetka spopadov izstrelil že več kot 5.900 izstrelkov.

Velik del bremena obrambe Izraela, kjer protizračno mrežo tvori večnivojski sistem Železna kupola, ki vključuje tudi obrambo z laserji, sloni na specifičnih tehnologijah, medtem ko se ZDA in zalivske države primarno naslanjajo na sisteme PAC-3 (Patriot) in SM-3. Ti prestrezniki so dragi in kompleksni, zato jih v nasprotju s cenenimi in enostavnimi iranskimi droni ni mogoče hitro nadomestiti. "Cena ameriškega obrambnega raketnega sistema Patriot PAC-3 korporacije RTX je milijarda dolarjev, posamezna raketa pa stane štiri milijone," pojasnjuje predstojnica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Jelena Juvan.

Vplivni možganski trust Center za strateške in mednarodne študije (CSIS) ob tem navaja oceno, da so ZDA v samo prvih šestih dneh vojne porabile približno 139 prestreznikov Patriot in 83 raket SM-3. Za ilustracijo resnosti situacije je treba izpostaviti dejstvo, da celoletno naročilo ameriške vojske pri proizvajalcih RTX in Lockheed Martin za leto 2026 obsega zgolj 172 sistemov Patriot in 76 sistemov SM-3.

Trgi so ob začetku vojne podjetje RTX nagradili z dvigom delniškega tečaja, saj so analitiki ocenili, da bo Pentagon prisiljen pospešeno financirati drage nadgradnje proizvodnih linij, kar bo v podjetju dolgoročno znižalo operativne stroške. Poročilo investicijske banke JPMorgan izpostavlja, da je "strah pred pomanjkanjem sprožil reevaluacijo celotne knjige naročil", kar je delnico RTX v začetku marca potisnilo nad 210 dolarjev.

Podoben trend krepitve vrednosti delnice na račun vojne zaznava tudi Lockheed Martin. Vendar pa so trgi vse bolj previdni glede prihodnjih marž, saj so se stroški surovin, kot so eksploziv in specialna jekla, zaradi nenadnega in silovitega povpraševanja obrambne industrije močno povišali. Lockheedova delnica je po začetnem skoku na 676 dolarjev sredi marca tako doživela rahlo korekcijo, ko so se vlagatelji začeli spraševati, ali lahko podjetje sploh dovolj hitro razširi kapacitete brez znatnega zmanjšanja profitabilnosti. Časnik Wall Street Journal v svoji analizi namreč navaja, da je "industrijska baza ZDA na robu svojih zmogljivosti".

Ameriške zaloge pod pritiskom, zavezniki v Zalivu na suhem?

Izrael se ob tem sooča še z eno inherentno težavo: sistem Železna kupola je namenjen obrambi bistveno manjšega ozemlja, saj gre v osnovi za taktično obrambo, pojasnjuje strokovnjakinja Juvan. V začetku tedna so tako nekateri ameriški mediji že poročali, da je Izrael obvestil Washington o resnem pomanjkanju prestrezniških sistemov. Še pred nedavnim je Trump sicer zatrjeval, da imajo ZDA "tako rekoč neomejene" zaloge streliva, čeprav obrambni analitiki vsaj od lanskega spopada med Izraelom in Iranom vztrajno opozarjajo, da so ameriške rezerve bistveno manjše, kot bi si vojska v teh razmerah želela.

 

Najbolj kritično naj bi bilo pomanjkanje strateških sistemov THAAD, ki so ključni za obrambo pred balističnimi izstrelki. Inštitut CSIS navaja, da so ZDA samo med junijsko 12-dnevno vojno izstrelile več kot 150 teh prestreznikov, kar naj bi takrat zajemalo približno četrtino celotnih ameriških zalog.

Kompleksen sistem stane 1,1 milijarde dolarjev, posamezna raketa zanj pa od 12 do 14 milijonov dolarjev. Dodatna ovira so predvsem izjemno dolgi proizvodni časi, zaradi česar je Pentagon s proizvajalcem Lockheed Martin konec januarja letos sklenil nov obsežen posel, ki bo letno proizvodnjo z dosedanjih 96 raket povečal na 400. Kljub temu CSIS opozarja, da so ZDA v zgolj prvih šestih dneh trenutne vojne porabile že 158 raket THAAD, medtem ko Pentagon sprva letos sploh ni načrtoval novih naročil.

Ameriška vojska ima trenutno po vsem svetu operativnih le osem takšnih sistemov, od tega sta zgolj dva nameščena na Bližnjem vzhodu. Eden je v Jordaniji in naj bi ga po poročanju časnika Washington Post poškodoval iranski povračilni udarec, drugi varuje Izrael. Združeni arabski emirati in Savdska Arabija na drugi strani razpolagajo s tremi takšnimi sistemi.

Čeprav Trump vztraja, da so ameriške zaloge za dokončanje konflikta povsem ustrezne, stroka opozarja, da se z največjim pomanjkanjem dejansko soočajo ameriški zavezniki na Bližnjem vzhodu. "Bolj verjetno, kot da bi prestreznih raket začelo zmanjkovati Izraelu in ZDA, je, da bi zaloge pošle državam v Zalivu," ocenjuje Miha Šlebir, asistent na Katedri za obramboslovje na FDV. "Tu se zastavlja vprašanje, kako hitro in pod katerimi pogoji so te države sposobne obnoviti zaloge," poudarja sogovornik in dodaja, da je usoda te regije najbolj odvisna od ZDA kot primarne dobaviteljice teh naprednih sistemov.

Ekonomska cena in strategija vojaškega izčrpavanja

Stanje na bojišču je nekoliko manj alarmantno, ko gre za prestrezanje asimetričnih groženj, kot so droni. "Obramba pred temi je še vedno zahtevna, predvsem kadar jih je hkrati izstreljenih več, a je vseeno bistveno lažja kot pred balističnimi raketami," pojasnjuje Šlebir.

Brezpilotni letalniki dolgega dosega so namreč razmeroma počasni in slabo okretni, zaradi česar jih je mogoče uničiti s široko paleto obstoječega orožja. "ZDA že imajo v zelo široki rabi sistem Advanced Precision Kill Weapon System (APKWS), pri katerem gre za predelavo nevodenih raket zrak-zemlja kalibra 70 mm v vodene rakete zrak-zrak," pojasnjuje strokovnjak. Cena te predelane rakete je z okoli 30 tisoč dolarji neprimerljivo nižja od sistemov za obrambo pred balističnimi raketami, zato "je takšno uničevanje brezpilotnikov tudi na daljši rok ekonomsko precej vzdržno".

Kljub temu makroekonomika konflikta jasno kaže, da celotni stroški posredovanja v Iranu skokovito naraščajo. Pentagon je pred dnevi ameriškemu kongresu predstavil zaupno poročilo, ki razkriva, da je vojna ZDA v prvih šestih dneh stala 11,3 milijarde dolarjev, po 12 dneh pa je cena te izjemno intenzivne kampanje narasla že na 16,5 milijarde dolarjev. Kar polovica tega zneska je namenjena izključno porabljenemu strelivu. Čeprav Pentagon v javnosti miri, da imajo ZDA zadostne količine orožja za daljšo vojno, inštitut CSIS svari, da "zmanjšane zaloge ustvarjajo huda tveganja, zlasti v zahodnem Pacifiku in Ukrajini".

Washington Post je v začetku prejšnjega tedna med drugim poročal, da so ZDA iz pacifiškega območja, natančneje iz Južne Koreje, že začele operativno premeščati baterije THAAD za potrebe naraščajočih zahtev vojne v Iranu.

Strokovnjaki so namreč enotnega mnenja, da glavna strategija Teherana sploh ni v neposrednem vojaškem porazu bistveno močnejših nasprotnikov, temveč v tem, da ju ekonomsko izčrpa in z nenehnim ogrožanjem njunih zaveznic v regiji drastično dvigne politično ceno spopada.

"Teoretično gledano, vsak oborožen spopad vključuje tako elemente izčrpavanja (attrition) kot manevrskega vojskovanja (maneuver warfare)," o doktrini Irana razmišlja Šlebir. Ob tem pojasnjuje, da dlje traja oboroženi spopad in bolj je linija stika med nasprotniki statična, večja je verjetnost, da bo primat prevladal pri izčrpavanju, in ne pri agilnem manevru.

Medtem ko se ZDA in Izrael s hitrimi zračnimi operacijami poskušata izogniti izčrpavanju z iskanjem hitre zmage, Iran preudarno računa na to, da bi si bistveno boljše pogajalsko izhodišče na dolgi rok pridobil prav s premišljenim podaljševanjem spopada. "Kaj drugega, kot da se zanaša na izčrpavanje sovražnika – ne le na vojaški, temveč predvsem na politični ravni –, mu niti ne preostane," zaključuje Šlebir.

Da ima ta iranska asimetrična strategija otipljive možnosti za uspeh, potrjujejo tudi navedbe časnika WSJ, ki izpostavlja, da ameriška industrijska baza ni bila zasnovana za dolgotrajno vojno tako visoke intenzivnosti. Omejena je z rigidnimi in dolgimi dobavnimi roki za kritične komponente (raketni motorji, specialno jeklo in napredna elektronika), ki jih obrambni velikani, kot sta RTX in Lockheed Martin, pri svojih podizvajalcih preprosto ne morejo skrajšati čez noč.

"S finančne perspektive uporabljene oborožitve bo vojna zagotovo mnogo dražja za ZDA in Izrael kot za Iran," potrjuje in opozarja Šlebir.