Kako vlagati v indeks S&P 500 in zmanjšati tveganje zaradi evforije umetne inteligence

Ko vlagatelj reče, da je vložil v indeks S&P 500, si večina predstavlja razpršeno košarico 500 največjih ameriških podjetij, v kateri nobena posamezna delnica ne more bistveno vplivati na skupni rezultat. V resnici pa je slika nekoliko drugačna, saj je standardni S&P 500 danes precej bolj koncentriran, kot se zdi na prvi pogled. Prav zato vse več vlagateljev razmišlja o alternativah, med katerimi je tudi S&P 500 Equal Weight – različica indeksa, kjer imajo vsa podjetja enako utež. Preden primerjamo njune zgodovinske donose in nihajnost, je smiselno pojasniti, kaj ta alternativa sploh predstavlja in zakaj obstaja.

Kako standardni S&P 500 dejansko deluje

Klasični S&P 500, ki mu sledi večina ETF-jev, kot je SPY, je sestavljen po načelu uteževanja glede na tržno kapitalizacijo. To pomeni, da ima podjetje z višjo tržno vrednostjo tudi večjo "utež" v indeksu, medtem ko imajo manjša podjetja zanemarljivo majhen vpliv. Kadar so razlike v velikosti podjetij zmerne, je tak sistem dobro razpršen in indeks dejansko predstavlja širok prerez ameriškega gospodarstva. Težava nastane, ko nekaj podjetij zraste do te mere, da začnejo prevladovati v celotnem indeksu, kot se je zdaj zgodilo z "veličastno sedmerico".

Prav to se je zgodilo v zadnjih nekaj letih, ko se je koncentracija indeksa S&P 500 občutno povečala in je vse večji del njegove uspešnosti postal odvisen od največjih članic. Deset največjih podjetij ima danes precej večji delež v indeksu kot pred približno desetletjem, kar pomeni, da vlagatelj, ki kupi standardni sklad S&P 500, v praksi dobi precej večjo izpostavljenost največjim ameriškim podjetjem, kot bi lahko sklepali iz oznake "500 podjetij".

Kaj je S&P 500 Equal Weight in kako se razlikuje

Indeks S&P 500 Equal Weight sestavlja popolnoma istih 500 podjetij kot standardni indeks, vendar z eno ključno razliko – vsako podjetje, ne glede na to, ali gre za Apple ali bistveno manjše industrijsko podjetje, dobi približno enak delež v indeksu. Pri skladu, ki sledi tej različici indeksa, to v praksi pomeni, da ima ob vsakem četrtletnem uravnoteževanju vsako od 500 podjetij približno 0,2-odstotni delež, ne glede na velikost njegove tržne kapitalizacije.

Učinek te spremembe je pri največjih tehnoloških podjetjih izrazit. Medtem ko veličastnih sedem v standardnem indeksu predstavlja približno tretjino celotne uteži, njihov skupni vpliv v različici Equal Weight pade na zgolj okoli 1,4 odstotka portfelja. Podobno tehnološki sektor v standardnem indeksu predstavlja približno tretjino celotne uteži, v različici Equal Weight pa le okoli 13,5 odstotka. Z drugimi besedami, indeks Equal Weight daje veliko večjo težo "preostalemu trgu" – industrijskim, finančnim, zdravstvenim in drugim srednje velikim podjetjem, ki imajo v standardnem indeksu le majhen vpliv.

Pomembno je poudariti, da se takšno ravnovesje ne ohranja samo od sebe. Ker cene delnic med četrtletjem rastejo in padajo z različnimi hitrostmi, se mora sklad periodično, praviloma četrtletno, uravnoteževati. Pri tem prodaja del delnic, katerih delež je zaradi rasti presegel ciljno enako utež, in dokupuje tiste, katerih delež je zaradi padca zdrsnil pod njo.

Prednosti pristopa Equal Weight

Glavna prednost tega pristopa je zmanjšanje tveganja koncentracije. Ko vlagatelj kupi standardni indeksni sklad, je, četudi tega ne načrtuje, močno izpostavljen tveganju, da bo rezultat celotne naložbe odvisen od zgolj nekaj podjetij. Če ta podjetja preidejo skozi obdobje slabšega poslovanja, se znajdejo pod regulatornim pritiskom ali preprosto izgubijo priljubljenost med vlagatelji, kot se je zgodilo julija letos, posledice občuti celoten indeks ne glede na to, kako dobro posluje preostalih 490 podjetij. Različica Equal Weight to tveganje naravno razporedi med bistveno večje število podjetij, zato slabši rezultat posameznega velikana precej manj vpliva na celoten portfelj.

Pristop Equal Weight skozi sam proces uravnoteževanja samodejno uvaja tudi določeno disciplino po načelu "kupi poceni, prodaj drago". Ko posamezna delnica zraste nad svoj ciljni enaki delež, se del pozicije samodejno proda, medtem ko se delnice, katerih utež je padla pod ciljno raven, dokupijo. To pomeni, da je vlagatelj manj odvisen od tega, ali bodo prav največja, že dobro znana in draga podjetja še naprej rasla z enako hitrostjo kot doslej, hkrati pa daje več prostora manjšim in potencialno podcenjenim podjetjem, da prispevajo k skupnemu donosu.

Slabosti in tveganja tega pristopa

Ta strategija ima tudi pomanjkljivosti. Največje tveganje je tako imenovana "odvisnost od tržnega režima". Indeks Equal Weight se izrazito dobro odreže v obdobjih, ko rast trga temelji na širokem krogu podjetij, precej slabše pa takrat, ko nekaj največjih podjetij, kot je bila v zadnjih letih veličastna sedmerica, dosega nesorazmerno višjo rast od preostalega trga. Nazoren primer je leto 2023, ko je različica Equal Weight za standardnim indeksom zaostala za več kot 10 odstotnih točk, saj je rast v tem obdobju skoraj v celoti izvirala iz veličastnih sedem.

Dodatna pomanjkljivost je, da imajo skladi Equal Weight zaradi potrebe po pogostejšem uravnoteževanju praviloma nekoliko višje stroške upravljanja oziroma količnik skupnih stroškov (angl. expense ratio) kot klasični indeksni skladi. Razlika sicer običajno ostaja razmeroma majhna in pogosto znaša le nekaj desetink odstotne točke oziroma nekaj deset bazičnih točk na leto.

Teoretične razlike med obema pristopoma so jasno vidne tudi v zgodovinskih podatkih. Med 1. januarjem 2004 in 30. decembrom 2022 je S&P 500 Equal Weight dosegel višji kumulativni donos od standardnega S&P 500, vendar ob nekoliko višji nihajnosti. To kaže, da je bila rast ameriškega trga v tem obdobju bolj enakomerno razporejena med večje število podjetij, zato so tudi manjše članice indeksa pomembno prispevale k skupnim donosom.

Od začetka leta 2023, ko je umetna inteligenca postala eden glavnih gonilnikov trga, pa se je razmerje spremenilo. Močna rast največjih tehnoloških podjetij, ki jo je spodbujal optimizem glede razvoja umetne inteligence, je tržno uteženemu indeksu S&P 500 omogočila višji donos od različice Equal Weight, saj imajo prav ta podjetja v standardnem indeksu bistveno večjo utež. Hkrati je standardni odklon S&P 500 v tem obdobju postal nekoliko višji od nihajnosti indeksa Equal Weight, kar kaže, da je rast trga postala precej bolj koncentrirana v manjšem številu podjetij z visoko tržno kapitalizacijo.

Za koga bi bil tak pristop smiseln

Pristop Equal Weight je najbolj smiseln za vlagatelje, ki jih skrbi trenutna stopnja koncentracije na trgu in želijo ohraniti izpostavljenost ameriškim delnicam, vendar brez tega, da bi bil njihov rezultat skoraj v celoti odvisen od nekaj tehnoloških velikanov. To ne pomeni nujno, da vlagatelj pričakuje slabo poslovanje teh podjetij. Morda želi zgolj zmanjšati tveganje, da bi bil njegov celoten portfelj odvisen od tega, ali bodo prav največja podjetja še naprej rasla z enako hitrostjo kot doslej.

Kaj je treba vedeti

S&P 500 in S&P 500 Equal Weight vsebujeta popolnoma ista podjetja, vendar tveganje razporejata na bistveno drugačen način. Standardni indeks je danes zaradi zgodovinsko visoke koncentracije največjih tehnoloških podjetij precej manj razpršen, kot bi lahko sklepali iz njegovega imena, medtem ko različica Equal Weight to koncentracijo namenoma razprši med vseh 500 podjetij v približno enakih deležih.

Ali je to prednost ali slabost, je odvisno predvsem od tega, kaj se bo v prihodnje dogajalo z največjimi podjetji. Če bo nekaj tehnoloških velikanov še naprej poganjalo rast trga, bo standardni indeks verjetno še naprej v prednosti. Različica Equal Weight pa bi se morala bolje odrezati v scenariju širše in bolj enakomerno razporejene rasti ali če bi prav največja podjetja vstopila v obdobje slabših rezultatov.

Klasični S&P 500 bi bil tako primernejša izbira za nekoliko bolj agresivne vlagatelje, ki verjamejo v nadaljevanje razvoja umetne inteligence in rast največjih tehnoloških podjetij, medtem ko bi se bolj konservativni vlagatelji lahko odločili za S&P 500 Equal Weight.