Kako lahko Avstrija zmanjša odvisnost od Kitajske pri ključni kritični surovini

V avstrijskih Alpah, med turkiznim jezerom in visokimi gorskimi vrhovi, skupina Plansee Group gradi eno najpomembnejših zahodnih središč za predelavo kritičnih mineralov zunaj Kitajske.

Družba s sedežem v kraju Reutte se ukvarja z volframom, kovino, ki je v primerjavi z redkimi zemeljskimi elementi precej manj znana, a za sodobno industrijo nič manj pomembna. Zaradi izjemne trdote se uporablja v orodjih za rezanje in oblikovanje avtomobilskih delov, njegova odpornost proti visokim temperaturam pa je nepogrešljiva pri proizvodnji polprevodnikov. Zaradi skoraj dvakrat večje gostote od svinca je pomemben tudi za izdelavo prebojnega streliva.

Prav vsestranskost volframa je eden od razlogov, zakaj je tako pomemben za industrijo. A njegova dobava prinaša dobro znano tveganje: svetovno dobavno verigo v veliki meri obvladuje Kitajska. Peking je v zadnjih dveh letih sprejel vrsto ukrepov, s katerimi omejuje izvoz, povečuje nabavo surovin iz tujine in je nazadnje ustavil ključne dobave na Japonsko. Zaradi tega se je po svetu okrepil boj za dostop do volframa, njegova cena pa je močno poskočila.

To je velik preobrat po letih nizkih cen, zaradi katerih so številni zahodni dobavitelji volframa prenehali poslovati. Podoben razvoj je mogoče opaziti tudi pri drugih kritičnih surovinah. Kitajske omejitve izvoza in skokovita rast cen so namreč v ospredje postavile peščico alternativnih proizvajalcev, ki lahko razmeroma hitro povečajo proizvodnjo in s tem dobavo na svetovni trg.

Med njimi je tudi Plansee. Podjetje je svoj položaj na področju volframa gradilo več desetletij. Rudo pridobiva iz rudnika v Južni Koreji, hkrati pa je poleg evropskih zmogljivosti razširilo tudi predelavo v ZDA. Danes je daleč največji proizvajalec volframa zunaj Kitajske. Pokriva približno 12 odstotkov svetovnega povpraševanja, med njegove stranke pa sodijo tudi nekatera najvrednejša podjetja na svetu, med njimi ASML Holding NV in SpaceX.

Rafinerija skupine Plansee Group v kraju Reutte. Foto: Diego Fedele/Bloomberg. 

Prednost Planseeja je vse bolj tudi v tem, da za velik del potrebnega volframa sploh ne potrebujejo novega rudarjenja. Več kot 90 odstotkov od 15.000 ton volframa, kolikor jih lahko proizvedejo na leto, pridobijo iz obrabljenih svedrov, rezkalnih ploščic in drugih odpadnih materialov. To jim omogoča več kot dve desetletji razvoja tehnologij, s katerimi uporabljeni material predelajo v volfram, ki je po kakovosti primerljiv z novim, pridobljenim iz rude.

"Naše izhodišče je bila neodvisnost od Kitajske," je na sedežu podjetja, približno dve uri vožnje južno od Münchna, povedal predsednik uprave Karlheinz Wex. "Ključ do te neodvisnosti je bilo recikliranje."

Takšna strategija Planseeju omogoča večji nadzor nad surovinami in mu daje pomembno prednost v času vse ostrejše tekme za dobavo. Kitajska še vedno zagotavlja več kot 80 odstotkov svetovne proizvodnje iz rudnikov, vendar se njena lastna dobava zmanjšuje, saj se rudniki starajo, domače povpraševanje pa narašča. Kitajska je lani postala neto uvoznica volframa, zato so tamkajšnji kupci začeli agresivno odkupovati odpadni volfram iz ZDA. Po Wexovih besedah so v nekaterih primerih ponudili celo višje cene od domačih trgovcev.

Kitajska je obenem omejila izvoz polizdelkov iz volframa. Wex ocenjuje, da je zaradi tega z zahodnih trgov izginilo približno 20.000 ton materiala, ki je pred desetletjem vsako leto prihajal na Zahod.

Zaradi vse večje zaskrbljenosti glede dobave je Trumpova administracija avgusta dejansko ustavila izvoz odpadnega volframa iz ZDA. Prodajalci morajo zdaj ves material najprej ponuditi domačim kupcem.

Chairman Karlheinz Wex . Foto: Diego Fedele/Bloomberg

Na prvi pogled je trg volframa precej majhen. Njegova globalna vrednost znaša okoli 16 milijard dolarjev (13,8 milijarde evrov), kar je le približno pet odstotkov vrednosti trga bakra. Njegov pomen za gospodarstvo pa je veliko večji. Orodja iz volframovega karbida se uporabljajo v skoraj vseh vejah sodobne proizvodnje, od izdelave letal in avtomobilov do računalnikov in telefonov.

"Če teh orodij iz volframovega karbida ne bi bilo, bi se svet ustavil," je dejal Simon Jost, direktor Planseejeve enote Ceratizit v Reutteju.

V visoko avtomatizirani tovarni se med stotinami zaposlenih premikajo roboti, ki prenašajo volframove ploščice in palice, namenjene vtiskovanju, stiskanju in poliranju. Nekatere so tanke kot človeški las in jih v bolnišnicah uporabljajo pri operacijah. Druge spominjajo na velike kremplje in z njimi lahko vrtajo predore skozi gore. Skoraj vsak izdelek je treba na neki točki izvrtati, razrezati ali oblikovati, pravi Jost.

Volfram je le eden od številnih kritičnih mineralov, pri katerih ima Kitajska prevladujoč položaj. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) Kitajska predeluje največji delež velike večine strateških kovin. Agencija ocenjuje, da bi lahko že omejitve izvoza redkih zemeljskih elementov ogrozile 6,5 bilijona dolarjev (5,6 bilijona evrov) letne proizvodnje v nadaljnjih fazah dobavne verige. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je ta teden opozorila na "nevarne odvisnosti" od Pekinga pri oskrbi s kritičnimi minerali.

Tovarna Planseejeve enote Ceratizit v Reutteju je skoraj v celoti avtomatizirana. Foto: Diego Fedele/Bloomberg

Guverner avstrijske centralne banke Martin Kocher je dejal, da oblikovalci denarne politike vse več pozornosti namenjajo vplivu pomanjkanja kritičnih surovin na proizvodnjo in inflacijo. Cene nafte in plina so bile v modelih centralnih bank že dolgo pomemben dejavnik. Zdaj pa jih vse bolj zanimajo tudi manj opazne surovine, kot je volfram. Če ga primanjkuje, lahko že pomanjkanje razmeroma poceni materiala zaustavi proizvodnjo izdelkov, katerih vrednost je večkrat višja.

Plansee v pomanjkanju vidi priložnost za povečanje tržnega deleža in krepitev prepoznavnosti svojih storitev. Zaradi globalne mreže je eno redkih podjetij, ki lahko odpadni material in rudo predela v uporabni volfram, ne da bi se pri tem zanašalo na Kitajsko. Material, zbran v Evropi, lahko predelajo v Avstriji, na Finskem ali v Pensilvaniji, nato pa ga od tam pošljejo v tovarne in strankam.

Recikliranje Planseeju omogoča tudi manjšo izpostavljenost nihanjem na rudarskih trgih in spremembam kitajskega izvoza. Takšna zmogljivost je v Evropi redka.

"V Evropi trenutno nismo ravno uspešni pri recikliranju," je dejal Román Arjona, glavni ekonomist generalnega direktorata Evropske komisije za notranji trg in industrijo. Po njegovih besedah se v Evropi še vedno izgubi preveč kritičnih surovin, saj primanjkuje naložb, znanja in infrastrukture, potrebnih za njihovo ponovno pridobivanje iz odpadnega materiala.

Recikliranje ima za Plansee tudi okoljske koristi. Izdelki iz recikliranega volframa povzročijo štiri- do petkrat manj emisij ogljika kot izdelki iz na novo izkopanega materiala, je dejal Wex. Iz obnovljivih virov pridobijo 98 odstotkov električne energije, zaradi česar je skupini v zadnjih petih letih uspelo ogljični odtis zmanjšati za skoraj tretjino.

Odpadna rezalna orodja, namenjena recikliranju, v obratu skupine Plansee. Foto: Diego Fedele/Bloomberg

Prihodki Planseeja so se v poslovnem letu 2026 povečali za štiri odstotke na 2,35 milijarde evrov. Podjetje je v nove proizvodne zmogljivosti vložilo 145 milijonov evrov, med drugim v predelavo koncentrata, proizvodnjo prahu in izdelavo volframovih izdelkov z višjo dodano vrednostjo.

K uspehu podjetja je pripomogla tudi njegova lokacija. Judovski kemik in podjetnik Paul Schwarzkopf je Plansee leta 1921 ustanovil v alpskem kraju Reutte. Iz Berlina ga je tja pritegnila poceni hidroelektrična energija iz bližnjega jezera Plansee.

Ko se je nacistično preganjanje zaostrilo, je Schwarzkopf pobegnil v ZDA. Njegovo tovarno so zaplenili in jo preuredili v tovarno orožja. Po drugi svetovni vojni se je vrnil in po dolgotrajnem postopku za vrnitev premoženja nazadnje znova prevzel lastništvo. Stoletje pozneje je dostop do električne energije z nizkimi emisijami ogljika še vedno pomembna konkurenčna prednost podjetja.

Možnost proizvodnje volframa zunaj Kitajske je vse pomembnejša predvsem za ZDA. Plansee je letos z ameriškim nepremičninskim podjetjem Manhattan Five Partners, ki sodeluje z zvezno vlado, ustanovil skupno podjetje za vzpostavitev strateških zalog volframovega oksida. Svoj obrat v Pensilvaniji namerava razširiti tako, da bo lahko letno predelal približno 12.000 ton materiala iz recikliranih odpadkov in rude iz odobrenih virov.

Ustanovitelj Planseeja je za sedež podjetja izbral Reutte zaradi poceni hidroelektrične energije iz bližnjega jezera Plansee. Foto: Diego Fedele/Bloomberg

Potreba po zmanjšanju odvisnosti je vse bolj pereča, še posebej pred januarjem 2027, ko bodo začele veljati nove omejitve Pentagona, ki bodo še dodatno omejile uporabo volframa iz Kitajske, Rusije, Irana in Severne Koreje. Dobavitelji obrambne industrije bodo morali vse natančneje spremljati izvor volframa, vse do rudnika oziroma kraja, kjer je bil material recikliran in predelan. Planseeju pri tem koristi več desetletij vlaganj v sisteme za sledenje materialu, tudi ko ta prehaja čez državne meje.

Proizvodni obrat Planseejeve enote Ceratizit v Reutteju. Foto: Diego Fedele/Bloomberg

Tokrat pogodba vključuje tudi določila, ki naj bi zagotovila rentabilnost rudnika Sangdong, tudi če bi cene volframa znova padle.

"Razmišljati morate dolgoročno," je dejal Wex.

Evropska unija si prizadeva odpornost dobavnih verig okrepiti tudi širše. Akt o kritičnih surovinah določa, da bi morala EU do leta 2030 sama pridobivati 10 odstotkov, predelati 40 odstotkov in reciklirati 25 odstotkov strateških surovin, ki jih porabi. Obenem želi zmanjšati odvisnost od katere koli posamezne tuje države.

Volfram dobro ponazarja, kako zahtevna je ta naloga. Evropa ima rudnike, predelovalce, kot je Plansee, in velike količine volframa, ki so že vgrajene v orodja in stroje. Almonty si od leta 2013 prizadeva zagnati velik potencialni rudarski projekt v Španiji, vendar je njegova prihodnost julija postala negotova, potem ko je regionalna vlada projektu izdala nezavezujočo negativno okoljsko presojo.

Za zmanjšanje odvisnosti od Kitajske bo ključno predvsem povečati recikliranje volframa. Toda to je mogoče le, če odpadni material dovolj dolgo ostane v Evropi, da ga je mogoče zbrati in predelati.

"Poskrbeti moramo, da vsa uporabljena orodja ostanejo v zahodnem svetu," je dejal Jost.