text size
Vlagatelji vsakodnevno primerjajo donosnost svojih portfeljev z indeksom S&P 500 in pogosto sklenejo, da so "slabo opravili", če ga niso presegli. Takšna primerjava se zdi logična, ker je preprosta, vendar skriva eno največjih zmot pri investiranju – donos se obravnava ločeno, medtem ko se o tveganju, ki je bilo potrebno za njegovo doseganje, govori precej redkeje.
Vlagatelj, ki je dosegel nekoliko nižji donos s stabilnim portfeljem, ni nujno manj uspešen od nekoga, ki je veliko zaslužil z izrazito tveganimi delnicami. Njuni finančni cilji, časovni horizont in sposobnost prenašanja izgub so lahko povsem različni. Zato ne obstaja univerzalno 'najboljša' naložba, temveč naložba, katere stopnja tveganja ustreza ciljem in finančnemu položaju posameznega vlagatelja.
Zakaj donos brez upoštevanja tveganja pove zelo malo
Višji pričakovani donos praviloma ni brezplačen, saj ga običajno spremljata večja negotovost in možnost večjih izgub. Težava nastane, ko se investicijska odločitev zoži zgolj na vprašanje doseženega donosa, namesto da bi si zastavili tudi enako pomembno vprašanje – koliko tveganja je bilo treba prevzeti za dosego tega donosa.
Tveganje je treba oceniti predvsem zato, ker številni vlagatelji na koncu izgubijo denar, ker prevzamejo več tveganja, kot ga psihološko zmorejo prenesti. V želji po čim višjih donosih nato ob padcu trga za 30 ali 40 odstotkov panično prodajo svoje naložbe in začasno izgubo spremenijo v trajno. Posledično sklenejo, da je bila naložba neuspešna.
Če gibanje trgov postavimo v zgodovinski kontekst, pa je jasno, da imajo različni razredi naložb značilne vzorce gibanja. Po izrazitih padcih se cene pogosto ponovno zvišajo, če gre za podjetje z močnim poslovnim modelom, stabilnimi financami, visoko rastjo prihodkov in zdravimi temeljnimi kazalniki, padec pa je povzročilo predvsem splošno tržno nezaupanje. Izjema so primeri, ko je padec posledica trajnega poslabšanja poslovanja ali drugih temeljnih sprememb, ki spremenijo naložbeno zgodbo podjetja.
Kaj tveganje pravzaprav pomeni in kako ga merimo
Standardni odklon (volatilnost) meri, kako močno donosnost naložbe odstopa od svojega povprečja. Višji standardni odklon pomeni večja nihanja cene in s tem višjo stopnjo tveganja, nižji pa kaže na bolj stabilno gibanje. Prav zato vlagatelji ta kazalnik uporabljajo pri presoji, ali posamezna delnica ali portfelj ustrezata njihovi pripravljenosti na tveganje. Konservativni vlagatelji praviloma izbirajo naložbe z nižjo volatilnostjo, medtem ko so tisti z višjo toleranco do tveganja pripravljeni sprejeti večja nihanja v zameno za potencialno višje donose.
Največji padec (s tujko Max Drawdown) prikazuje največji upad vrednosti naložbe od predhodno doseženega vrha do najnižje točke, preden se je začela ponovno pobirati. V nasprotju z volatilnostjo, ki meri običajna nihanja donosov, največji padec pokaže, kako veliko začasno izgubo bi moral vlagatelj prenesti, če svoje naložbe ne bi prodal.
Prav zato velja za enega najboljših kazalnikov psihološke obremenitve, ki jo prinaša investiranje. Tudi če naložba na koncu leta doseže visok donos, lahko velik vmesni padec vlagatelje prestraši in jih spodbudi k prodaji v najslabšem trenutku, ne da bi se zavedali, da so takšne korekcije pogosto normalen del gibanja te vrste naložbe.
Beta kaže, kako občutljiva je delnica ali portfelj za gibanje celotnega trga. Beta, višja od ena, pomeni, da se je naložba v preteklosti odzivala izraziteje kot trg – hitreje je rasla v obdobjih optimizma, hkrati pa je tudi močneje padala, ko je trg izgubljal vrednost. Beta meri tržno tveganje, ne upošteva pa tveganja koncentracije v posameznem podjetju ali sektorju.
Sharpejevo razmerje (s tujko Sharpe Ratio) ne spremlja le donosa, temveč ocenjuje naložbo glede na razmerje med doseženim donosom in prevzetim tveganjem. Omogoča primerjavo naložb z različnimi stopnjami donosnosti in volatilnosti ter pokaže, koliko dodatnega donosa je vlagatelj dosegel za vsako enoto prevzetega tveganja. Višje kot je Sharpejevo razmerje, učinkoviteje naložba nagrajuje prevzeto tveganje. Zato je lahko portfelj z nekoliko nižjim donosom boljša izbira od portfelja z višjim donosom, če slednji dosega rezultate ob bistveno večji volatilnosti.
Kako je tveganje videti v praksi
Da bi bile razlike med omenjenimi kazalniki bolj razumljive, smo analizirali rezultate treh portfeljev v obdobju od 1. januarja 2015 do 1. januarja 2026 na podlagi dejanskih zgodovinskih podatkov.
Konservativni portfelj je bil sestavljen iz 60 odstotkov ETF-a SPY (indeks S&P 500) in 40 odstotkov ETF-a AGG (ameriške obveznice). Agresivni portfelj je vseboval 70 odstotkov ETF-a QQQ (Nasdaq 100) in 30 odstotkov ETF-a SOXX (sektor polprevodnikov). Kot referenčno merilo je bil uporabljen indeks S&P 500 prek ETF-a SPY.
Agresivni portfelj je dosegel najvišji povprečni letni donos, vendar je imel tudi največjo volatilnost, največji maksimalni padec in beto, višjo od ena. Višji donos torej ni bil dosežen brez višjega tveganja. Konservativni portfelj je dosegel nižji donos od indeksa S&P 500, vendar ob občutno manjši volatilnosti, manjšem največjem padcu in nižji beti.
Zlasti zanimivo je, da sta imela konservativni portfelj in indeks S&P 500 enako Sharpejevo razmerje – dosegla sta tako rekoč enako razmerje med donosom in tveganjem, čeprav sta se njuna nominalna donosa in volatilnost močno razlikovala.
S&P 500 je prinesel višji donos, vendar je moral vlagatelj zanj sprejeti tudi večja nihanja in globlji padec vrednosti. To nazorno kaže, zakaj višji donos še ne pomeni samodejno tudi kakovostnejše naložbe.
Po drugi strani je imel agresivni portfelj najvišje Sharpejevo razmerje – dodatno tveganje je bilo v obravnavanem obdobju sorazmerno bolje nagrajeno. Vendar to še ne pomeni, da je bil najboljša izbira za vsakega vlagatelja. Če bi vlagatelj zaradi velikega padca vrednosti portfelj panično prodal, donosa, prikazanega v analizi, sploh ne bi dosegel. Zgodovinsko najboljši rezultat na grafu zato ni nujno tudi rezultat, ki bi ga posameznemu vlagatelju dejansko uspelo doseči v praksi.
Zakaj dobra naložba ne obstaja brez konteksta
Ko nekdo trdi, da je določena delnica ali sektor "odlična naložba", je takšna ocena le redko pospremljena s pojasnilom o tveganju, ki ga naložba prinaša, in z vprašanjem, ali je to tveganje primerno za vlagatelja, ki mu je priporočilo namenjeno.
Za vlagatelja, starejšega od 50 let, ki je že ustvaril pomembno premoženje, velika izpostavljenost portfelja visoko tveganim tehnološkim delnicam z visoko beto pogosto ni upravičena zgolj zaradi njihove dosedanje donosnosti ali potenciala za nadaljnjo rast. Razlog ni le krajši časovni horizont za okrevanje po morebitnih izgubah, temveč tudi dejstvo, da enak odstotni padec pri obsežnem portfelju pomeni bistveno večjo absolutno izgubo.
Izguba v vrednosti približno 38 odstotkov (kot v primeru našega agresivnega portfelja) je pri portfelju, vrednem nekaj deset tisoč evrov, nedvomno neprijetna. Enak padec pri večmilijonskem portfelju pa pomeni izgubo več sto tisoč ali celo milijonov evrov. Če je vlagatelj svoje finančne cilje že dosegel in lahko življenjski standard ohranja z vlaganjem v bistveno manj tvegane naložbe, prevzemanje dodatnega tveganja zaradi možnosti nekoliko višjega donosa pogosto ni upravičeno. V takšnih primerih postane upravljanje tveganja pomembnejše od iskanja najvišjih donosov.
Kako razumeti tveganje in donos
Standardni odklon, največji padec (Max Drawdown), Sharpejevo razmerje in beta obstajajo prav zato, da pokažejo, kaj se skriva za privlačnim odstotkom donosa. Nobeden od teh kazalnikov sam po sebi ne daje popolnega odgovora, skupaj pa omogočajo precej bolj realno sliko tveganja.
Primerjava z indeksom S&P 500 je smiselna le, če se je vlagatelj zavestno odločil prevzeti približno enako raven tveganja kot ta indeks. V nasprotnem primeru primerjava pokaže zgolj, kdo je ustvaril višji donos, ne pa tudi, kdo je sprejel boljšo odločitev glede na lastne cilje.
Zato bi moral vsak vlagatelj najprej oceniti, kako veliko izgubo je pripravljen prenesti, ne da bi pri tem opustil svojo naložbeno strategijo. Šele nato je smiselno govoriti o pričakovanem donosu.
